Po razpravi med Donaldom Trumpom in Kamalo Harris so Ukrajinci prejeli veliko informacij, da bi razmislili o morebitni liniji podpore Ukrajini s strani nove ameriške administracije. Na prvi pogled se zdi, da obstaja temeljna in globoka razlika med obema predsedniškima kandidatoma glede tega vprašanja. Toda takšen sklep se lahko izkaže za napačnega, saj temelji predvsem na besedah, osebnih simpatijah, čustvih, hkrati pa izravnava empirične izkušnje.
Ko je moderator razprave vprašal Donalda Trumpa, kako namerava končati rusko-ukrajinsko vojno v 24 urah in ali želi, da Ukrajina zmaga, se je republikanec izognil neposrednemu odgovoru. Namesto tega je začel govoriti, da se bo resno pogovarjal s Putinom in Zelenskim in vse rešil s silo lastne oblasti. Pravijo, da se Moskva ne boji in ne spoštuje Bidenove administracije, zato je začela to vojno. Toda lahko bo našel ustrezne besede – in ogenj se bo ustavil.
Prav tako Trump ni rekel, da želi, da Ukrajina zmaga. “Želim, da se vojna konča. Želim rešiti življenja, ki so zapravljena. Ubijajo ljudi, milijone. Na milijone jih je. To je veliko slabše od številk, ki jih dobite, ki so lažne številke,” je dejal milijarder.
Ko so ga vprašali, ali meni, da je zmaga Ukrajine v tej vojni v interesu ZDA, se je ponovno izognil jasnemu odgovoru. “Mislim, da je v interesu ZDA, da končajo to vojno, jo samo končajo, se pogajajo o dogovoru, ker moramo ustaviti uničevanje vseh teh človeških življenj,” je dejal Trump.
Nekdanji predsednik ZDA seveda lahko arogantno verjame, da je sposoben najti resne argumente za končanje sovražnosti in jih predstaviti Putinu in Zelenskemu. Težava je, ali bo to storjeno na račun Ukrajine. Ker če je lahko v interesu Združenih držav, da preprosto končajo to vojno, potem je v interesu Ukrajine, da vojno zmagovito konča s posledičnim zmanjšanjem ponavljajoče se ruske agresije. Če Trumpov skrivnostni načrt pomeni zamrznitev konflikta na trenutni frontni črti in določitev nevtralnega statusa Ukrajine, potem ga ni treba imenovati “konec vojne”. V takem scenariju Rusija ne bo le kaznovana za agresijo, ampak bo tudi pridobila nadzor nad zasedenimi ozemlji. In kolektivni Zahod je moralno ponižanje in resna izguba mednarodne avtoritete. Takšen mir ne bo stabilen in trajen. Vprašanje nove vojne bo nenehno viselo v zraku.
Zdi se, da bi bilo bolje, če bi Kamala Harris zmagala na volitvah v ZDA. Poleg tega je med razpravo govorila o podpori Ukrajini. Morda je tako. Toda tudi glede demokratskega kandidata ni razlogov za pretiran optimizem.
Kamali Harris niso postavili posebnega vprašanja o tem, ali želi, da Ukrajina zmaga in kako vidi ukrajinsko zmago. Toda nihče ji ni preprečil, da bi izrazila svoje mnenje o tej zadevi. Vendar podpredsednik ni izkoristil tako velike priložnosti. Mogoče ni hotela. Ali pa morda med njo in Trumpom ni tako temeljnih razlik glede vprašanja podpore Ukrajini in končanja vojne, kot bi si želeli.
V svojem govoru je Harris veliko in patetično govorila o tem, kako so ZDA v preteklosti podpirale Ukrajino. Poskušala je vznemiriti svojega političnega nasprotnika in dejala, da ga bo Putin “pojedel za kosilo”. Trumpa je obtožila, da se je pripravljen predati diktatorju v 24 urah. Govorila je o pomenu podpore zaveznikom Nata v Evropi in potrebi po skrbi za prijatelje.
Vendar pa je podpredsednica ignorirala izjemno pomembno vprašanje, v katerem so jo moderatorji prosili, naj izrazi svoje stališče o podpori Ukrajini. Prav tako ni povedala ničesar o tem, kako namerava ravnati z Vladimirjem Putinom, če bo izvoljen. In kako natančno bi se njeno stališče razlikovalo od stališča predsednika Joeja Bidena. Namesto tega se je Harris spretno izognila odgovorom in spet začela verbalno napadati Trumpa in hvaliti delo svoje administracije pri usklajevanju prizadevanj za podporo Ukrajini. Spomnila se je tudi srečanja s Zelenskim pet dni pred rusko invazijo in dejala, da je Ukrajina zaradi pomoči, ki jo je prejela, še vedno neodvisna.
Za zdaj nimamo pojma, kako in na kakšni ravni namerava ekipa Kamale Harris podpreti Ukrajino. Od predsedniškega kandidata iz Demokratske stranke nismo slišali zagotovil, da Washington potrebuje zmago Ukrajine, ponovno vzpostavitev njene ozemeljske celovitosti, članstvo v Natu in poraz agresorja. Lahko samo ugibamo, da bodo politike Harrisove administracije bolj ali manj podobne politikam administracije Joeja Bidna. In to pomeni nadaljevanje strategije odmerjene in omejene vojaške podpore Ukrajini, ki je komaj dovolj tudi za obrambo. Da ne omenjam izvajanja večjih ofenzivnih operacij in premagovanja sovražnika. In tudi – postiNa primer, v primeru Združenih držav Amerike, Združenih držav Amerike in Združenih držav Amerike, In odvračanje bolj samozavestnih in manj strašljivih zaveznikov v Evropi, ki so pripravljeni dati Ukrajini dovoljenje za napad globoko v Rusijo.
V ukrajinski družbi se je oblikoval negativen in previden odnos do Trumpa. In bolj pozitiven in optimističen odnos do Bidena in Harris. Vendar se ne moremo slepiti, da so stališča obeh ameriških predsedniških kandidatov o Ukrajini radikalno različna. Samo Trump je na glas in brez olepšavanja povedal tisto, kar večina ameriške politične elite že misli. Administracija Biden-Harris ne govori na glas o pogajanjih s Kremljem in javno zagotavlja, da je to pravica samo Kijeva. Toda s svojo politiko omejene pomoči in zapoznelimi odločitvami neformalno pritiska na Ukrajino, da začne dialog z Moskvo.
Washington ne more drugače razumeti, kako pomembno je, da zdaj pridobimo pravico do raketnih napadov globoko v agresorja. Vendar ne samo, da ne dajejo takšnega dovoljenja, ampak tudi blokirajo odločitve drugih držav. In koliko je stalna zamuda pri prenosu druge vojaške opreme in streliva stala in stroškov za Ukrajino? S tako odločno podporo v besedah, vendar neodločno v dejanjih, si je težko predstavljati, da bo Ukrajina lahko osvobodila vsaj del zasedenih ozemelj. Če se bo politika nadzorovane oskrbe nadaljevala še nekaj let, se lahko zgodi, da se bomo prisiljeni pogajati sami, na podlagi trenutnega statusa quo.
ZDA so resnično zainteresirane za mir. Vendar pa je vprašanje ukrajinske zmage, pa tudi obnove njene ozemeljske celovitosti in kaznovanja agresorja, za Washington precej drugotnega pomena. In celo nezaželeno, glede na strah pred nenadzorovanimi procesi v Ruski federaciji zaradi poraza v vojni. Toda za neodločne washingtonske politike iz različnih političnih taborov bi bilo koristno, če bi ohranili ugled močnih in samozavestnih. In močni in samozavestni politiki ne morejo pokazati svoje šibkosti pred agresorjem ali neposredno prisiliti žrtve napada, da popušča. Zato to počnejo posredno. To je cinična realpolitika.
Negotov položaj ameriških predsedniških kandidatov in nenehno obotavljanje številnih evropskih voditeljev vodita do žalostnih zaključkov. In potrjujejo časovno preizkušeno resnico: vedno se morate zanašati predvsem na lastne moči. Čas je, da razumemo preprosto resnico – interesi Ukrajine in ZDA ter vizija obeh držav o najboljši možnosti za končanje rusko-ukrajinske vojne morda ne sovpadajo.
