Modro telo brez nog in rok. Njegov obraz je zavit. Ženska sedi v temni sobi ob postelji. Iz napisa izvem, da je to ukrajinski vojak, ki je izgubil okončine in vid. Toda preživel je. Njegova žena sedi poleg njega.
Ne vem, če bi lahko našel to fotografijo na internetu. Toda to je tista, ki se mi je najbolj vtisnila v spomin na tisoče vojnih fotografij, ki so jih novinarji posneli v dveh tragičnih letih, ki sta se začeli s popolno rusko agresijo na Ukrajino. Še ena fotografija, ki je prav tako letela okoli sveta, bo prav tako ostala z mano za vedno. Prikazuje posledice ruskega raketnega napada na Dnipro januarja 2023. Visoko v ruševinah porušene stanovanjske zgradbe, v bližini raztrgane kadi, sedi mlada, jokajoča ženska, ki je čudežno preživela. V dneh, ki so sledili, smo izvedeli več o njej. Njeno ime je Anastasia, njen partner Vlad pa je bil vojak in je umrl na fronti.
Vojna utrujenost
Vsako jutro odprem strani ukrajinskih medijev. “V Odesi so bili trije ljudje ubiti zaradi napada brezpilotnih letal Shahed” – običajno se dan začne s takšnimi informacijami. Ukrajinski novinar, s katerim si dopisujem, se je pred nekaj dnevi opravičil, ker se več ur ni odzval na moja sporočila: »Moral sem si okrevati od granatiranja. Poleg tega imam doma otroke, ki niso hodili v šolo, ker je udarni val razstrelil okna šole.” Še vedno ne poznam pravih besed za te situacije.
Ko sem prejel to novico, sem se spomnil članka za Dan otroka, objavljenega v Ukrajinski pravdi. Ena od urednic je povedala, kako svoje otroke uči živeti v prestolnici države, nad katero letijo sovražne rakete. In v tem procesu ukroti svoj strah. Tako je izračunala, da je bilo takrat v Kijevu tveganje smrti zaradi prometne nesreče, na primer udarca avtomobila, še vedno veliko večje kot pri ruski raketi ali njenih delcih. In odločil sem se, da se bom tega zavedanja ohranil.
Od prijateljev slim, da so kronično prikrajšani za spanje. Jeseni se je rusko granatiranje okrepilo, vsako noč so se oglasile sirene za zračne napade in spustili so se v zaklonišča, kot v prvih dneh vojne. Potem so se vrnili, potem so šli navzdol, nato so se vrnili. Čeprav rakete in brezpilotna letala iz Rusije včasih padejo tik pred njihovimi domovi, mnogi Ukrajinci nimajo več moči, da bi se skrili. Spijo na tleh, na hodnikih in v kopalnicah, ker ti kraji dajejo najboljše možnosti za preživetje, če je stavba pod požarom. Tako izgleda vojna utrujenost, ki je za Ukrajino postala vsakodnevna resničnost.
Vojna naj ne bi trajala dolgo
Vendar pa se za tiste, ki živijo v frontnem območju, težave Lvova ali Kijeva zdijo kot pravljica. Tam se dogaja pravi pekel in smrt, strah in trpljenje so se tam naselili za vedno.
Pred dvema letoma nismo želeli verjeti, da bo ta vojna trajala. Bilo je preveč šokantno, preveč nepošteno, preveč kruto, da ne bi vzbudilo upanja, da bo nekdo ali nekaj končno ustavilo to norost. Vendar se to ni zgodilo in danes smo priča vojni brez jasnega in jedrnatega konca. To je paradoks prvih mesecev po obsežni ruski invaziji. Na eni strani je bilo toliko tragedij, kot so ruska grozodejstva v Buči, Irpinu, Borodjanki in agonija v Mariupolu, na drugi strani pa je bilo toliko vere v dober konec, navdušenja in mednarodne solidarnosti.
Danes naša družbena omrežja niso več polna nesmiselnih videoposnetkov o nerodnih ruskih vojakih, ne delimo več Rusije in ne sledimo smrtonosnim boleznim ruskega diktatorja. Dve leti kasneje vemo tudi, da ima ukrajinsko junaštvo, ki smo ga leta 2022 tako občudovali, visoko ceno. Vojaki plačujejo za to s svojimi življenji, država plačuje s stalno krizo, prihodnje generacije ukrajinskih žensk in moških pa bodo verjetno plačale z generacijsko travmo. Dve leti pozneje ukrajinska vojna, ki se brani pred Rusijo, ni več podobna junaški vstaji, temveč napornemu in nehvaležnemu titanskemu delu, katerega rezultati ostajajo negotovi.
Boj za državo
Ukrajinska vojska na fronti se bori za ohranitev ukrajinske državnosti, čeprav je vojaška podpora zaveznikov slaba, grožnje iz tujine s strani Donalda Trumpa v kombinaciji s sebičnim stališčem dela republikanske stranke, ki je blokirala paket pomoči Kijevu, povzročajo veliko zaskrbljenost zaradi nadaljnjega poteka sovražnosti.
Ukrajinsko gospodarstvo se bori za preživetje. Ko sem se pred manj kot enim letom pogovarjal s kijevskim poslovnežem v tiskarski industriji, je odkrito priznal, da z vidika dobičkonosnosti dejavnosti njegovega podjetja nimajo smisla. Toda gospodarski cilj se je umaknil socialnemu, saj daje njemu in njegovim zaposlenim občutek relativne stabilnosti, razlog, da zjutraj vstanejo iz postelje. Občutek dolžnosti in povpraševanjaIn zanesljivo sidro v nevarni resničnosti prevladuje želja po dobičku.
Ukrajinska vlada in ukrajinska civilna družba se prav tako borita, včasih drug ob drugem, včasih drug proti drugemu. Zaupanje v državne strukture spodkopavajo korupcijski škandali, ki jih redno razkrivajo preiskovalni novinarji in ki se odvijajo na najvišji ravni, zlasti na Ministrstvu za obrambo. Korupcija, tako kot pred rusko agresijo, ostaja eden največjih problemov Ukrajine. Zahodne institucije in strukture od kijevskih oblasti zahtevajo, da si konkretno prizadevajo za boj proti njej, vendar je v vojnih razmerah, ki vedno delujejo kot katalizator korupcije, težko doseči izjemne rezultate. Zato so novinarji in aktivisti pri tem doslej učinkovitejši od posebej imenovanih državnih služb. Primer korupcije odlično prikazuje klinč, v katerem se nahaja Ukrajina, ki naj bi v razmerah redne vojne, ki je zajela vsa področja življenja, izboljšala delovanje državnih institucij, decentralizirala in pospešila procese demokratizacije. Vojna tradicionalno povzroča nasprotne trende, danes pa Ukrajina poskuša združiti ta dva vektorja. Stabilizacijo krhkega sistema bi lahko dosegla predvsem informirana, organizirana civilna družba.
Podpora eroziji
Ob drugi obletnici ruske invazije na Ukrajino na Poljskem smo bili priča eroziji podpore, ki je februarja 2022 povzročila velik javni prevrat v naši državi. Takrat se mi je zdelo očitno, da bo prej ali slej moralo izginiti, da se bomo vrnili k svojim zadevam, inflaciji, odplačevanju posojil ali notranjim političnim bojem, v katerih smo, bojim se, nepreklicno zapleteni. Hkrati pa sem bil prepričan, da je podpora Ukrajine pri obrambi pred Rusijo, ki jo narekuje raison d’état, soglasje velike večine političnih sil in javnosti, naša prednostna naloga. 22. februar je datum, ki mi bo za vedno ostal v spominu kot potres v svetu, kot sem ga poznal. Trenutek, ko bi Rusija uspela pokoriti Ukrajino, bi bil njen konec.
Protesti kmetov in prevoznikov, ki so potekali na poljsko-ukrajinski meji, so bili videti kot foto negativ teh slik prvih dni in tednov po začetku vojne, ko se je na tisoče prostovoljcev s podporo nevladnih organizacij, lokalnih oblasti in poljskih služb zbralo, da bi zagotovili najboljšo možno oskrbo ukrajinskim beguncem, ki so prispeli na Poljsko. Odprli smo mejo čim širše, da lahko vsakdo, ki jo potrebuje, najde zatočišče na Poljskem.
Danes so različne razočarane poklicne skupine ukrajinsko mejo spremenile v instrument političnega pritiska. Njihovo razočaranje je upravičeno, prav tako pa tudi protest, na katerega ima vsak od nas pravico braniti svoje pravice in interese. Vendar pa navadni Poljaki vse težje razumejo, za kaj gre pri tem protestu, katere zahteve se postavljajo in kako jih je mogoče uresničiti. Zakaj kmetje protestirajo, če je vlada Združenih pravic aprila lani uvedla omejitve uvoza ukrajinskih izdelkov? Ali žitu in oljni ogrščici, ki jo odlagajo na železniške proge, ni bilo treba prečkati Poljske v tranzitu ali se še vedno prodajata na domačem trgu? Kako je zeleni dogovor povezan s problemom blaga, ki vstopa na evropski trg iz Ukrajine? Ali je dejstvo, da je cena nafte padla z 10 zlotov na 4 zlote, posledica cenejših ukrajinskih surovin? Ali je mogoče zaužiti to olje, ko od vsepovsod slišimo, da je ukrajinska hrana strupena? Nujno potrebujemo odgovore na ta in druga vprašanja, ki se množijo, preden se po družbi razširi občutek, da je Ukrajina krivec za vse naše težave, in ultraradikalni slogani na agrarnih protestih, kot so pozivi Putinu, naj se ukvarja z Ukrajino in Brusljem, vstopijo v prevladujoči tok družbe.
Da, pogajanja z Ukrajino o trgovinskih vprašanjih nikakor niso lahka. Kijev se je odločil, da se bo boril za najboljše pogoje zase. Težko je pričakovati, da bo argument vojne prenehal igrati vlogo v teh pogajanjih, ko bo v Ukrajini potekala vojna in bo ogrožen obstoj države kot take. Takšna vprašanja bi bilo treba reševati na delovni ravni in tam razviti ustrezna pravna sredstva. Vendar pa ne smemo pozabiti, da je brez Ukrajine vsak protest – bodisi s strani kmetov ali drugih industrij in strokovnih skupin – lahko nesmiseln.
Potrebujemo simbole in novo solidarnost
V odgovor na poročila o dogodkih na protestnem shodu poljskih kmetov, ki je potekal nekaj dni pred obletnico ruske agresije, je Volodimir Zelenski pozval poljske oblasti, naj se nujno sestanejo na meji. Donald Tusk je odgovoril, da se bo sestal z ukrajinsko vlado. Toda ko je bilo načrtovano, to je konec marca. Na žalost fronta in ruske ofenzivne akcije niso omogočile upoštevanja tega datuma.
Poljski premier je nato dejal, da na meji ne bo srečanja, Ker “v našem odnosu ne potrebujemo simbolike.” Tusk je dodal, da “ves svet vidi, kako odločeni smo, da pomagamo Ukrajini, in da niso potrebna več dejanja solidarnosti.”
Res je, da Donald Tusk redno poudarja podporo Ukrajini, vsaj na tiskovni konferenci z Ursulo von der Leyen, ki je prišla v Varšavo, da bi napovedala slovesnost o deblokadi sindikalnih sredstev. Res pa je tudi, da Donald Tusk nikoli ni cenil pomena simbolov v javnem življenju, nato pa je nehote ustvaril simbol, v katerem je njegov odnos zgoščen, in sicer znamenito »toplo vodo v pipi« (Ciepła woda w kranie – pobuda poljskega predsednika vlade, ki je bila v družbi močno kritizirana zaradi svoje populistične narave – za nas). To ni bila najpametnejša politika.
Zato se še zdaj v osnovi ne strinjam z Donaldom Tuskom. Tudi če je za njimi nepremostljiva gospodarska konkurenca ali neizogibne medosebne napetosti, tudi če se zaradi njih pojavijo nove težave, danes v poljsko-ukrajinskih odnosih resnično potrebujemo simbole, ki nam bodo kot celotni poljski družbi pokazali smer in nas spomnili, kdo je naš prijatelj in kdo naš sovražnik.
Vendar se strinjam, da ne potrebujemo “navideznih dejanj solidarnosti”. Danes v naših odnosih z Ukrajino, z našimi sosedami ukrajinskega porekla tukaj na Poljskem in z ukrajinsko družbo na splošno potrebujemo formulo nove solidarnosti, ki temelji na podpori v dolgi vojni. In o odpornosti poljske družbe.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: «Trzymajmy się razem, nie dajmy się podzielić!»
