Vsakič po množičnem raketnem napadu ruskih agresorjev na miroljubna ukrajinska mesta, predsednik Volodimir Zelenski poziva zahodne partnerje, naj nam zagotovijo več sistemov zračne obrambe, več raket dolgega dosega in kar je najpomembneje, da jim omogočijo, da zadenejo rusko ozemlje – letališča, vojaška skladišča in druge vojaške objekte – od koder smo dejansko v nevarnosti. Tako vsakič z uničenjem civilnih zgradb in infrastrukture, in kar je najpomembneje, z izgubo človeških življenj, Ukrajina pridobi moralno pravico, da poišče pomoč in dovoljenje Zahoda.
To ne pomeni, da so zahodni voditelji brezbrižni do naše žalosti. Na primer, po enem najsmrtonosnejših napadov – napadu z balističnimi raketami na Poltavo – je ameriški predsednik Joe Biden, na katerega so bile naslovljene predvsem naše prošnje za pomoč, uradno izjavil:
“Danes zjutraj so ruske rakete zadele vojaški center za usposabljanje in bolnišnico v Ukrajini, ubile več kot 50 ljudi in ranile na desetine. Ta grozljiv napad najostreje obsojam.
Ta napad je tragičen opomnik na Putinove nenehne in nezaslišane poskuse, da bi zlomil voljo svobodnega ljudstva. Toda že dve leti in pol so ljudje v Ukrajini trdni. In ZDA bodo še naprej stale z njim – vključno z zagotavljanjem sistemov in zmogljivosti zračne obrambe, ki jih potrebuje za obrambo svoje države.
Da ne bo pomote: Rusija ne bo zmagala v tej vojni. Ljudje v Ukrajini bodo zmagali. In na ta tragični dan in vsak dan Združene države stojijo z njim.”
Lepe besede, seveda. Toda vodja Bele hiše ni omenil najpomembnejše, najbolj pričakovane stvari – dovoljenja za uporabo ameriških raket za napade na vojaške cilje na ruskem ozemlju.
Zato Zelenski in celoten zunanjepolitični blok ukrajinske vlade zdaj vidita glavno diplomatsko prednostno nalogo Ukrajine v prepričevanju Washingtona in drugih zahodnih prestolnic, da mu dovolijo napad na letalske baze in druge vojaške objekte globoko v Rusiji, ki se uporabljajo za napad na Ukrajino. “Združene države, Združeno kraljestvo, Francija in drugi partnerji imajo priložnost, da nam pomagajo ustaviti teror,” je dejal ukrajinski predsednik.
Toda to navidezno preprosto vprašanje ni bilo rešeno že dve leti in pol. Poleg tega je razdelil zahodne partnerje Kijeva. Na primer, Velika Britanija in Francija naj bi Ukrajini dovolili, da s svojim orožjem napade vojaške cilje globoko na ruskem ozemlju. Toda Združene države še vedno oklevajo. Po drugi strani pa je Nemčija na splošno proti temu in nam ne želi zagotoviti raket BIK.
Čeprav z dovoljenjem iz Londona in Pariza, ni vse tako preprosto. Spomnimo se, da je Velika Britanija lani Ukrajini dobavila rakete svoje proizvodnje Nevihtna sencain Francija – pravzaprav podobne rakete, imenovane Lasišče-EG. In od tam se nenehno slišijo izjave, ki si nasprotujejo. Te rakete naj bi bile že predane Ukrajini, tako da so že dejansko ukrajinske in Ukrajinci z njimi lahko razpolagajo, kot želijo. Obstaja zavračanje, da nihče domnevno ni dal dovoljenja za raketne napade na rusko ozemlje. Zato poskusite ugotoviti tukaj.
Z ZDA je to še bolj zapleteno. Da, dolgo pričakovane rakete ATACMS Dobili smo. Želim si, da bi lahko zadeli ruska vojaška letališča, od koder vzletijo ruski bombniki s smrtonosnim tovorom.
Ukrajina želi tudi pravico do uporabe končno prejetih lovcev F-16, izdelanih v ZDA, ki so jih dobavili Danska in Nizozemska, kmalu pa tudi Norveška in Belgija, za bombardiranje ciljev v Rusiji. In ne morete – Bela hiša ne daje sankcij.
Kijev že dolgo prosi Berlin za nemške rakete BIK, ki imajo doseg 500 km, kar je skoraj dvakrat daljše od Storm Shadow, in kar je najpomembneje, veliko močnejšo bojno glavo, ki lahko popolnoma uniči bunkerje in mostove. Večina političnih sil v Bundestagu se je že strinjala, da nam zagotovi te rakete. Toda kancler Olaf Scholz temu trmasto nasprotuje.
Zelenski je svojim zahodnim kolegom še enkrat pojasnil, da bi moral biti Kijev sposoben sprožiti globoke napade čez mejo, da bi “zaščitil Ukrajino pred ruskimi raketami in vodenimi zračnimi bombami, preprečil premestitev ruskih vojakov in se zoperstavil pritisku okupatorjev na ključnih frontnih črtah”. In za to je treba udariti rakete dolgega dosega v letalskih bazah, logističnih centrih, nadzornih centrih in vojaških formacijah.
Čeprav so oborožene sile Ukrajine tudi brez zahodne pomoči že dosegle resen uspeh pri napadih na ruska letališča, skladišča orožja, skladišča goriva in komplekse Zračna obramba. Da bi to naredili, Ukrajinci spretno in iznajdljivo uporabljajo domače brezpilotne letala. Pred letom dni je bil polmer njihovega uničenja omejen na 500 km, nato pa je dosegel tisoč, eno in pol. In zdaj so ukrajinski bojni droni že sposobni leteti vse do Urala.
Vendar pa ne morejo popolnoma nadomestiti zahodnih raket. Rakete so hitrejše, natančnejše, težje jih je prestreči in lahko nosijo veliko večje in koristne tovore kot brezpilotna letala.
Previdni zahodni politiki še vedno rišejo nekaj namišljenih rdečih črt v svojih glavah, ki jih “v nobenem primeru ne bi smeli prestopiti, da ne bi izzvali Kremlja v brutalen odziv”. Čeprav je Ukrajina večkrat diskreditirala te ruske linije in celemu svetu pokazala, da nimajo učinka. Potopili so rusko vodilno Moskvo, zadeli Krim, uničili Kerški most in napadli letališče na “kanonskem” ruskem ozemlju. Malo? Potem bomo kršili rusko mejo, zajeli del ruske regije Kursk. Pa kaj? Kje je ta pričakovani “krut odziv”?
Enako je s povečanjem vojaške pomoči Ukrajini, ko so prestrašeni zahodni politiki opozorili na tveganje provokacije s strani Kremlja, da bi upravičil nedobavo visoko natančnih raket, tankov in bojnih letal Ukrajini F-16. Toda vsakič, ko je bilo to orožje na koncu dostavljeno, grožnje Moskve niso bile uresničene. Morda bi morali končno razumeti, da Kremelj preprosto ni sposoben uresničiti teh groženj.
Toda tudi to ni popolnoma prepričavo, ostajajo obotavljanje. “Seveda smo zaskrbljeni zaradi stopnjevanja. In samo zato, ker se Rusija ni odzvala na nekaj, ne pomeni, da se ne more ali ne bo odzvala v prihodnosti,” vztraja eden od tiskovnih predstavnikov Bele hiše.
Postalo je znano, da je London več mesecev prepričeval Washington, da bi Ukrajina lahko izstrelila zahodne rakete dolgega dosega na rusko ozemlje. Podal je zelo pragmatične argumente, da je to potrebno ne samo za Ukrajino, ne samo zaradi zmage v vojni, odpustite Rusiji. Zahod ima svoj neposreden interes tukaj, ki bo na ta način lahko raziskal vse prednosti in slabosti tega orožja v resnični bojni situaciji. Na primer, kako ranljive so te rakete za boj proti ruskemu sistemu zračne obrambe, kako učinkovito je rusko elektronsko vojskovanje, kakšno škodo lahko rakete povzročijo vojakom, opremi, utrdbam itd. In potem se odločite, ali boste nekaj spremenili v zasnovi raket, da bi naredili nekaj sprememb, da bodo še učinkovitejše na bojišču.
Dobro je, da Washington v zadnjih mesecih počasi spreminja svoje stališče o napadih na ruske cilje, vsaj v bližini ukrajinske meje. Sprva je bil argument ruski napad na regijo Harkov. Med rusko ofenzivo se je Kijev pritožil, da mu ni dovoljeno uporabljati zahodne opreme za povračilne napade čez mejo. ZDA so torej spremenile svojo politiko in omogočile Ukrajini, da napade mejne cilje, ki podpirajo rusko ofenzivo.
Zdaj, s svojo ofenzivo v regiji Kursk v Rusiji, se Ukrajina sooča z Zahodom z dejstvom: brez dovoljenja za napad z zahodnimi raketami na ruske cilje globoko na ruskem ozemlju ni vredno govoriti o niti eni zmagi ali celo pariteti na fronti. In vse kaže, da zahodne prestolnice to razumejo, vendar še vedno oklevajo. Z vztrajnostjo.
