V Rusiji so se odločili, da bodo vrnili proces rehabilitacije tistih, ki jih je komunistični režim nezakonito zatrl. Generalni državni tožilec Rusije Igor Krasnov je že pripravil in objavil odredbo o pregledu odločitev o rehabilitaciji žrtev sovjetske represije, ki jih sodobna ruska država šteje za “izdajalce domovine”, krive hudih in še posebej hudih zločinov, “vojne zločince” in “sostorilce nacistov”. Zdaj bo moralo tožilstvo “stalno organizirati delo za identifikacijo in preklic” odločitev o rehabilitaciji in oprostitvi “oseb, ki so krive hudih in še posebej hudih zločinov, vojnih zločinov, zločinov proti miru in človeštvu”.
Po eni strani je ta poskus Putinovega režima, da se maščuje nedavni zgodovini, precej smešen. Po drugi strani pa je to povsem logično v kontekstu dogodkov zadnjih let. Ponovno pisanje učbenikov zgodovine, odstranitev vseh neprijetnih trenutkov za Kremelj, razglasitev zgodovinskega in izobraževalnega društva »Memorial« kot skoraj teroristične organizacije, radikalna revizija politike spomina – vse to je namenjeno »povezovanju« krepitvi ideoloških temeljev trenutne politike Kremlja. Iz ideološkega koncepta so vsi ostanki liberalizma in demokracije pečeni z vročim železom, katerega semena, čeprav pokvarjeno in poševno, so bila še vedno posejana v glave Rusov, začenši s časom Gorbačovove perestrojke in nadaljevali z Jelcinovim liberalno-reformističnim obdobjem.
Se spomnite, kdo je živel v času perestrojke, kako ste spoznali, da se nekaj resnično spreminja, da izjave o glasnosti niso prazne slogane? Če ste pozabili, naj vas spomnim: od prvih objav v reviji “Ogonyok”, ki jo je uredil Vitalij Korotič, v časopisu “Moskovskie Novosti”, tako imenovane debele revije člankov o zgodovinskih temah, kjer so bili dogodki Stalinove dobe predstavljeni iz drugačnega zornega kota, kot smo ga vajeni brati v “Kratkem tečaju zgodovine CPSU”. V šolah, inštitutih in univerzah so nam v glavo vtisnili idejo o »okrepitvi razrednega boja«. Zagotovo smo vedeli, da našo blaginjo, našo pot do »svetle prihodnosti«, ovirajo različni Kameno-Zinovjevci, Buharin-trockisti in drugi protizinovjevski uničevalci.
Iz omenjenih člankov smo postopoma začeli razumeti (tisti, ki prej niso poslušali sovražnih glasov, ki niso brali samizdata, ki so imeli srečo, da so imeli starše, ki so nam lahko povedali le malo več kot učbenik zgodovine), da so nam učitelji v šolah, učitelji v inštitutih, voditelji strank, napovedovalci na televiziji, različni agitatorji in propagandisti očitno lagali. Da je vsa zgodovina, ki smo jo preučevali, lažna, vse vrednote napačne, vsi cilji diskreditirani. Ljudem, ki v svoji zavestni dobi niso doživeli teh časov, je težko razumeti, kakšna presenetljiva kolektivna zavestna preobrazba se je takrat dogajala, kakšno katarzo smo preživljali.
Izvedeli smo, da je bil na primer »sovražnik ljudstva, fašist in izdajalec« Nikolaj Buharin v resnici »ljubljenec stranke«, kot ga je imenoval Vladimir Lenin (v času perestrojke je še vedno veljal za neomajno avtoriteto). Da Grigorij Zinovjev, Leon Kamenjev, Lev Trocki itd. niso bili »fašisti, teroristi, nemško-japonski vohuni«. Še vedno so si zaslužili strogo kazen, vendar za druge zločine – za tako imenovani rdeči teror, ampak to je druga zgodba.
Spoznali smo nedolžno obsojene in usmrčene ukrajinske kulturne osebnosti, pisatelje, igralce in umetnike. Slišali smo za usmrčeno renesanso. Povedali so nam strašno resnico o holodomorju. Vse te zavestne preobrazbe so sčasoma pripeljale do »svobode kot zavestne nujnosti«, do nenaklonjenosti čakanju, da nam vodstvo Kremlja preda demokracijo na koščke, kot da bi lačnemu psu metali kost za kostjo. Na koncu nas je to pripeljalo do neodvisnosti. In zanimivo je, da tudi Rusi.
Eden od temeljev teh demokratičnih sprememb je bila rehabilitacija žrtev komunistične represije. Ta proces se je delno začel v drugi polovici 50. let prejšnjega stoletja med odmrzovanjem Hruščova. Nato so ga ustavili za tri desetletja in nadaljevali šele v času perestrojke.
11. julija 1988 je Politbiro Centralnega komiteja KPSS pod vodstvom Mihaila Gorbačova sprejel resolucijo »o dodatnih ukrepih za dokončanje dela, povezanega z rehabilitacijo tistih, ki so bili neupravičeno zatirani v 1930-ih, 1940-ih in zgodnjih 1950-ih«. Tožilstvu ZSSR in KGB ZSSR je bilo naročeno, naj nadaljujeta delo pri pregledovanju primerov oseb, ki so bile zatirane v 1930-ih in 1940-ih v povezavi z lokalnimi oblastmi. 16. januarja 1989 je vrhovni sovjet ZSSR odobril odlok, ki je razveljavil “zunajsodne odločitve, ki so jih v obdobju 1930-ih in zgodnjih 1950-ih sprejele zloglasne “trojke”.
Proces se je nadaljeval pod predsedovanjem Borisa Jelcina. Tudi prihod Vladimirja Putina v Kremelj ga ni ustavil. Takrat se je proces celo iskril z drugimi barvami: začela se je rehabilitacija članov »belega gibanja« in celo kraljeve družine.
Zadnja rehabilitacijska gibanja v Rusiji so potekala spomladi leta 2014, po okupaciji in priključitvi Krima. Da bi vzbudil sočutje med krimskimi Tatari, je Putin podpisal odlok “O rehabilitaciji krimskih Tatarov in drugih narodov, ki so trpeli zaradi Stalinovih represij na Krimu”.
In tukaj je vprašanje: zakaj sedanje rusko vodstvo želi vrniti proces rehabilitacije nazouspity? Kakšno grožnjo so Putin in njegovi privrženci videli v dejstvu, da so bili ljudje, ki jih je komunistični režim neupravičeno zatiral, razglašeni za nedolžne? Kako lahko režim koristi odpravi te rehabilitacije?
Tukaj si lahko ogledate več razlogov. Najprej je treba spomniti, da je bil ukaz ruskega tožilstva o pregledu odločitev o rehabilitaciji, omenjen na začetku, neposredna posledica odredbe vlade Ruske federacije št. 1564-r z dne 20. junija “O spremembah koncepta državne politike o ohranjanju spomina na žrtve politične represije”. V novi različici koncepta je besedilo postalo tako racionalizirano, da je nemogoče razumeti, kdo točno je izvedel represije, kdo je zanje odgovoren, kaj točno so bili, koga in koliko so prizadeli. Iz nje je izginila ključna izjava, da »Rusija ne more v celoti postati pravna država, in prevzeti vodilno vlogo v svetovni skupnosti, ne da bi ohranila spomin na milijone svojih državljanov, ki so postali žrtve politične represije«. Namesto tega so se pojavile obtožbe o »nacionalnih interesih«, zaradi katerih so bile te represije izvedene, »krepitvi tradicionalnih duhovnih in moralnih vrednot« in zaščiti družbe pred »destruktivnimi informacijami in psihološkimi vplivi«.
Najpomembneje pa je, da so bili omenjeni “baltski in ukrajinski nacisti, izdajalci domovine in člani podzemnih nacionalističnih formacij”. Po teh formulacijah postane jasno, zakaj so vsa ta prizadevanja potrebna. Sveto je, da se še enkrat spomnimo “fašizma-nacizma” v Ukrajini, s katerim Rusija trenutno vodi “sveto vojno”, da bi obsodili baltske države, ki pomagajo “kijevskemu režimu”.
Toda to ni edini in morda ne glavni razlog za odpoved rehabilitacije. Putinova Rusija poskuša popolnoma diskreditirati perestrojko Gorbačova in Jelcinovo demokratizacijo, tako da Rusi zavržejo misli o vrnitvi v ta svobodomiselna obdobja. Glede na njihovo ozadje je Putinova diktatura videti kot svet blaginje. V ta namen se v Rusiji postopoma postavlja pod vprašaj vse, kar je bilo takrat storjeno, in s tem rehabilitacija komunističnih represij.
Čeprav domnevam, da to ni glavni cilj. Odprava rehabilitacije prispeva (ne glede na to, kako tavtološko se sliši) k rehabilitaciji tistega obdobja, obdobja množičnih stalinističnih represij. Pravijo, da je bilo »nekaj ekscesov«, vendar se na splošno ni zgodilo nič slabega, pot je bila izbrana povsem pravilno in to je bil edini način za ukrepanje v dobi krepitve razrednega boja. In žrtve represije so krive zase. Kot je trdil lik Vladimirja Vysotskega v kultni sovjetski televizijski seriji »Kraja srečanja ni mogoče spremeniti«, »ni kazni brez krivde!«.
To pomeni, da je v glave ruskega prebivalstva vstavljena preprosta teza: nič ni narobe z represijo, če se izvaja v dobro države. In država v Rusiji je seveda Putin. Ali razumete, kam vse gre? Zato prej ali slej Putinu ne bo dovolj, da ima omejen teror, tiste izolirane represije, ki se izvajajo proti predstavnikom civilne družbe, čeprav ga v Rusiji praktično ni več. Nezadovoljstvo Rusov z vojno, sankcijami, socialnimi nemiri, izolacijo države in celo blokado Youtuba bo prej ali slej povzročilo množično nezadovoljstvo z oblastmi in množične proteste. In tukaj so množične represije nepogrešljive.
