Aprila 2019 je bil podjetnik, igralec in showman Volodimir Zelenski izvoljen za šestega predsednika Ukrajine, ki je prejel nekaj manj kot 75% glasov. Ko je prevzel funkcijo 20. maja 2019, je prejel največje število glasov, ki jih je kdaj prejel predsedniški kandidat na volitvah. Enainštiridesetletni Zelenski je bil tudi najmlajši in najmlajši voditelj države v zgodovini Ukrajine, kar je odločilen dejavnik za njegov volilni uspeh.
Jeseni 2024 je Zelenski videti veliko starejši. Njegovi obrazni izrazi in kretnje so izgubili svojo nekdanjo lahkotnost. Za razliko od leta 2022 se predsednik skoraj ne šali. Njegov nasmeh je postajal vse močnejši. Zelenski trpi zaradi vojne nič manj kot vsi Ukrajinci.
Nekdanji showman nosi breme vodenja države, ki se sooča z eksistencialno grožnjo. Od leta 2022 so ruski tiskovni predstavniki večkrat jasno povedali, da zavračajo obstoj Ukrajincev kot neodvisne kulturne skupnosti in državnega naroda. Da bi dosegli ta cilj, se v dveh letih in pol mobilizirajo ogromni viri teritorialno največje države na svetu. Glede na to mora Zelenski vsak teden sprejemati moralno težke in pogosto nepriljubljene odločitve. Njegova glavna naloga danes je prepričati zaveznike, naj ne zapustijo Ukrajine in ji zagotovijo dovolj orožja in denarja.
Nekdanji zaposleni opisujejo Zelenskega kot hitrega učenca, radovednega uma in lahko hitro sprejema odločitve. Kljub vsem spremembam izžareva neomajno odločnost, kot je to storil prvi dan vojne. Toda danes je ukrajinski predsednik bolj nepopustljiv in resen kot na začetku svojega mandata. Leta 2019 je v svojem inavguracijskem govoru v parlamentu izjavil: “V naslednjih petih letih bom storil vse, dragi Ukrajinci, da ne boste jokali.” Danes gre za preživetje.
Je vlada Zelenskega legitimna?
5-letni mandat Zelenskega kot predsednika se je iztekel maja 2024. Vendar pa ukrajinska zakonodaja, tako kot zakonodaja drugih držav, ne predvideva nacionalnih volitev v času vojne. Nacionalna anketa, izvedena februarja 2024, ko naj bi se začela volilna kampanja, je pokazala, da je 67% anketirancev zavrnilo izvedbo predsedniških volitev v času vojne – 49% jih je odgovorilo “zagotovo ne”, 18% pa “raje ne”.
Ankete kažejo, da Ukrajinci cenijo svojega predsednika zaradi njegovega odpora proti ruski agresiji in mednarodnim prizadevanjem v podporo Ukrajini. Vendar pa je priljubljenost Zelenskega, ki je spomladi 2022 strmo narasla, v zadnjih dveh letih spet padla. V anketi, izvedeni konec maja 2024, je 56% pozitivno ocenilo dosežke Zelenskega, medtem ko jih 37% v celoti ali delno ni odobravalo njegovega dela. Približno polovica Ukrajincev kritizira tudi dejstvo, da predsednik ni izpolnil vseh svojih volilnih obljub. Mnogi vidijo razlog za to v korupciji ali nesposobnosti ljudi v njegovi ekipi. Drugi neuspehe pripisujejo popolni ruski invaziji od leta 2022 (31%), pomanjkanju izkušenj Zelenskega (27%) in vplivu oligarhov (26%).
Magister komunikacij
Kot nekdanji umetnik se je Zelenski izkazal za odličnega komunikatorja za svojo državo in njen cilj, zlasti v prvem letu popolne invazije. Po začetku popolne vojne 24. februarja 2022 je družbene medije uporabljal še aktivneje kot prej za neposredno komunikacijo s svojimi ljudmi in v tujini. Pobeg iz Ukrajine ni prišel v poštev. Ravno nasprotno: predsednik in njegova ekipa so se demonstrativno posneli pred vladno stavbo v Kijevu. V Ukrajini skoraj vsakodnevna video komunikacija voditelja države ustvarja občutek skupnosti, boja in namena med politično elito in javnostjo. Govori Zelenskega na mednarodnem prizorišču in pred parlamenti številnih držav so postali legendarni. Zanimivo je, da v tem kontekstu govor Zelenskega v izraelskem Knessetu marca 2022 velja za enega njegovih najšibkejših govorov v smislu zunanje politike in retorike. To je kljub dejstvu, da je Zelenski judovskega porekla po materini in očetovi strani in je med holokavstom izgubil pomemben del svoje družine.
Čeprav Zelenski še danes uspešno komunicira s tujim občinstvom, so njegove komunikacijske prakse v njegovi državi od leta 2023 vse bolj kritizirane. Ukrajinski novinarji ga obtožujejo, da preveč komunicira s tujimi in ne ukrajinskimi mediji in se izogiba težkim temam, kot sta vojaška mobilizacija ali energetska varnost. Vodilni ukrajinski časopis Ukrajinska pravda se je na zadnji tiskovni konferenci 27. avgusta soočil s sovražnim odzivom predsednika zaradi vprašanj o njegovem spremstvu.
Obtožen je bil tudi oblačenja oken registracija Ukrajine v povezavi z zadnjo celovito spremembo oblasti v začetku septembra 2024. Zelenski je spregovoril o obnovi in poudaril: “Zelo pomembno je, da državne institucije zdaj delujejo čim bolj aktivno – še bolj aktivno kot prej. Na vseh ravneh.” Vendar novi ministri niso novi obrazi. Večina jih je prej zasedala visoke položaje v vladi, predsedniški administraciji ali regionalni upravi. Nekateri ministri, ki so bili odpuščeni iz vlade, so se preselili v predsedniški urad in pridobili politični vpliv, namesto da bi ga izgubili. To neskladje med retoriko in prakso spodbuja nezaupanje.
Okoli Zelenskega
V nedavni knjigi o nekdanjem vrhovnem poveljniku oboroženih sil Ukrajine Valeriju Zalužnom (“Železni general”) njegova svetovalka za strateško komuniciranje Ljudmila Dolanovska opisuje Zalužnijevo vojaško kariero. Po besedah avtorja Zalužni med svojim poveljevanjem ni veliko komuniciral z ukrajinskimi mediji, da bi se izognil konfliktu s predsednikom, ki je razmeroma mladega generalmajorja leta 2021 imenoval za vrhovnega poveljnika. Urad predsednika nenehno spremlja ocene in želi biti prepričan, da za sedanjega voditelja države ni politične konkurence. Vendar pa se je Zalužnijeva priljubljenost od začetka obsežne ruske invazije leta 2022 močno povečala, kljub njegovemu nizkemu medijskemu profilu. Mnogi sumijo, da je bil to razlog za Zalužnijevo odpustitev iz vojaške službe februarja 2024 in njegovo napotitev v London kot ukrajinskega veleposlanika.
Po nekaterih novinarskih teorijah je tudi nekdanji zunanji minister Dmitro Kuleba v svojem mandatu 2020-2024 razvil priljubljeno podobo. Prav tako je pridobil preveč publicitete, zato so ga zamenjali. Vendar pa ima posebno spoštovanje v tujini, ne doma, in – za razliko od Zalužnega – ni preveč priljubljena osebnost v Ukrajini. Je bolj javni intelektualec kot potencialni tribun ljudstva. Po štirih letih in pol je Kuleba drugi zunanji minister z najdaljšim stažem. V tem smislu je s svojim nekaj več kot petletnim mandatom na drugem mestu za nekdanjim zunanjim ministrom Pavlom Klimkinom (od leta 2014 do leta 2019).
Novo vodstvo države
Vzpon Zelenskega na oblast leta 2019 je bil še posebej zapleten, saj je postal prvi ukrajinski predsednik, katerega stranka je dobila tudi absolutno večino v ukrajinskem enodomnem parlamentu, Verkhovna Rada. Sprva je to Zelenskemu omogočilo, da je ignoriral opozicijo. Vendar je frakcija predsedniške stranke “Služabnik ljudstva” propadla, nove volitve pa so bile od leta 2022 zaradi vojnega stanja nemogoče. Zato je Zelenski, tako kot njegovi predhodniki, zdaj prisiljen iskati večino za sprejemanje zakonov prek situacijskih frakcijskih združenj.
Najbolj kontroverzna osebnost v spremstvu Zelenskega je danes Andrij Jermak, vodja predsedniškega urada od februarja 2020. Ukrajinsko vodstvo se že leta sooča z vse večjimi kritikami, da Jermak koncentrira moč v svojih rokah – vsaj po mnenju mnogih novinarjev in komentatorjev. Jermak trdi, da počne le tisto, kar mu predsednik naroči, in Zelenski je to potrdil. Vendar pa je v Ukrajini mnenje vse bolj razširjeno, da je uradnik postal njegov skrivni vladar.
Obsežna prerazporeditev v vladi septembra 2024 se razlaga tudi kot krepitev Jermakovega nadzora nad vlado. Preiskovalni novinar Jurij Nikolov je o nedavni reorganizaciji vlade zapisal: »Danes nihče ne govori o tem, čigav oseba je [тобто який олігарх] Kdo koga imenuje ali kdo nadzoruje tokove [грошей]. Razprava se zdaj vrti le okoli stopnje zvestobe Jermaku.” Vendar pa nekateri morda vidijo upad vpliva konkurenčnih poslovnih tajkunov kot rezultat koncentracije moči kot pozitiven razvoj.
V nekaterih primerih se zdi, da poklicne izkušnje ne igrajo vloge pri imenovanjih na delovna mesta. Na primer, Mykola Tochytskyi, diplomat in nekdanji uslužbenec predsedniške administracije, je postal minister za kulturo in strateško komuniciranje, čeprav nima skoraj nobenih izkušenj v kulturnem sektorju. Vitalij Koval, ki se je iz sklada za državno lastnino preselil na Ministrstvo za agrarno politiko, je pridobil vsaj nekaj izkušenj v kmetijskem sektorju, saj je pet let vodil podjetje za trgovanje z žitom.
Razrešitev vodje državnega energetskega podjetja Ukrenergo, Volodymyr Kudrytskyi, je morda najbolj kontroverzna kadrovska odločitev zadnjih tednov. Kudrytskyi velja za kompetentnega strokovnjaka, ki je zgradil pregledno državno podjetje in učinkovito sodeloval z zahodnimi partnerji. Vprašanje je, ali bo njegov naslednik lahko zapolnil to vrzel.
Po drugi strani pa so bili nekateri novi ministri, imenovani septembra, v ukrajinskem tisku pohvaljeni za svoje organizacijske sposobnosti. Med njimi je Herman Smetanin, nekdanji vodja državnega koncerna Ukroboronprom, imenovan za minOleksij Kuleba (ni povezan z Dmitrom Kulebo), nekdanji namestnik vodje predsedniškega oddelka za regionalno politiko v dobrem stanju, je bil imenovan za ministra za mesta, ozemlja in razvoj infrastrukture.
Iryna Vereshchuk se je preselila s položaja podpredsednika vlade in ministra za reintegracijo zasedenih ozemelj v urad predsednika kot oseba, odgovorna za socialna vprašanja. Je ena redkih ukrajinskih vladnih uradnikov z ustreznimi izkušnjami v lokalni politiki. V letih 2010–2015 je bila Vereshchuk županija svojega rojstnega mesta Rava-Ruska na ukrajinsko-poljski meji.
Olha Stefanishyna, podpredsednica vlade za evropsko povezovanje, ki je dobro znana tudi na Zahodu, je zdaj ministrica za pravosodje. S tem se je povečal ne le obseg njenega mandata, temveč tudi njena zmožnost, da prek svojega ministrstva spodbuja pristop Ukrajine k EU. Spodbudno je, da sta dva ugledna ukrajinska politika, Vereshchuk in Stefanishyna, preživela politično prerazporeditev v vladi in sta lahko okrepila svoje položaje.
Trajnostno upravljanje
Vojna je ukrajinskega predsednika utrdila, kar je zlahka vidno iz njegovega obraza in govorice telesa. Izkušnje Zelenskega kot televizijske zvezde so imele koristno vlogo pri navdihovanju mednarodne podpore in ukrajinskega odpora. Toda zdaj, ko se je obrambni boj spremenil v vojno izčrpavanja, je potrebna drugačna vrsta vodstva. Najpomembnejša stvar je uravnotežena mobilizacija in upravljanje virov. Da bi to naredil, Zelenski potrebuje drugačen aparat kot pred tremi leti. Ali se bo nedavna sprememba vodstva lahko odzvala na ta izziv, je ključno vprašanje za Ukrajino.
Tudi sam Zelenski mora postati drugačen voditelj, kot je bil na začetku vojne. Večina javnosti ga še vedno podpira zaradi njegove nesporne neomajnosti in prisotnosti v javnosti. Vendar pa naraščajo dvomi o tem, ali je Zelenski prava izbira za vodjo države za dolgotrajno konfrontacijo z Rusijo. Ta skepticizem se med drugim izraža v visoki priljubljenosti generala Zaluzhnyi. Doslej je bila Zelenskijeva sposobnost učenja in prilagajanja v pomoč. Morda mu bo tudi dovolila, da se uresniči v novi vlogi vodje.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: «Zrobię wszystko, abyście przestali płakać»
