Uspešna in globoka invazija Ukrajine na rusko ozemlje 6. avgusta 2024 je spremenila ton razprave o rusko-ukrajinski vojni. Ukrajinska operacija, izvedena popolnoma nepričakovano, bi lahko imela pomemben vpliv na uradno nevtralne države, vključno s Kitajsko. Zahod je podpiral in bo še naprej podpiral Ukrajino, ne glede na operacijo Kursk in njene rezultate. Nasprotno pa nadaljnja ukrajinska okupacija legitimnega ruskega državnega ozemlja prinaša novo razsežnost nezahodnemu pristopu k vojni.
Ukrajinska ofenziva, če ne hitro in popolnoma odvrnjena s strani Moskve, bistveno spremeni položaj Kijeva v hipotetičnih pogajanjih, ki so jih od začetka vojne leta 2014 uradno spodbujale številne tretje strani. Do sedaj se je moral Kijev v komunikaciji s tujimi partnerji zanašati izključno na moralne in pravne argumente, ki so se sklicevali na svetovni red, ki temelji na mednarodnem pravu. Nasprotno pa je zdaj teoretično postala manj normativna, bolj transakcijska in morda za mnoge akterje enostavnejša ureditev med Rusijo in Ukrajino.
Mir v zameno za suverenost
Pred operacijo Kursk je vojaško-politična konstelacija večkrat privedla do pogajalskih formatov in sporazumov o prekinitvi ognja, ki so bili za Kijev zelo neugodni – tako na dvostranski kot na večstranski ravni. Sporazumi, ki jih je podpisal Kijev, ki je bil pritisnjen ob zid – Minsk I leta 2014 in Minsk II leta 2015 – kot tudi kasnejša pogajanja o razmerah v Donbasu – so potekali večinoma pod neuradnim sloganom “mir v zameno za suverenost”. Sporazumi iz Minska so predvidevali, da bi Kijev dejansko lahko dosegel sporazum o celinski Ukrajini in sčasoma ponovno pridobil nadzor nad deli Donbasa, ki jih je okupirala Rusija. Vendar pa bi bilo v skladu s sporazumi iz Minska to mogoče le, če bi Kijev dovolil lokalnim lutkam Moskve v vzhodni Ukrajini, da postanejo legitimni akterji v ukrajinski politiki.
V letih 2014–2021 so bile orodje Kremlja za izvajanje tega neokolonialnega načrta za ponovno osvojitev Ukrajine psevdovolvolitve v Donbasu, ki sta jih določila dva neenaka sporazuma iz Minska. Absurdnost razmer je bila, da je moral Kijev izvesti lokalne in regionalne volitve na vzhodnih ukrajinskih ozemljih, ki so bile in bi morale ostati pod dejanskim nadzorom Moskve v času volilnega postopka. Seveda bi lahko Kremelj manipuliral s takšnim spektaklom na enak način, kot Putin izvaja svoje “volitve”. Suverenost Ukrajine bi bila omejena na ruske posrednike s pravico veta v Donbasu. Medtem je bil priključeni Krimski polotok popolnoma izključen iz pogovorov v Minsku.
Mir za varnost
Pogovori v Istanbulu leta 2022 so potekali pod neuradnim sloganom “mir v zameno za varnost”. To je pomenilo, da je Moskva pripravljena končati svojo “posebno vojaško operacijo” v Ukrajini, če se bo Kijev strinjal s pomembnimi omejitvami obrambe in sodelovanja v mednarodnih zavezništvih. Očiten namen Kremlja je bil radikalno oslabiti nacionalno varnost ukrajinske države, jo izolirati od zunanjih partnerjev in ji odvzeti sposobnost obrambe. Osnutek Istanbulskega sporazuma je določal, da bo Rusija kljub temu, da bo Ukrajina prejela varnostna jamstva, ohranila pravico veta na blokiranje mednarodne pomoči Ukrajini. Posledično bi Ukrajina postala bodisi nova povojna Finska, satelitska država, podobna “ljudskim republikam” sovjetskega bloka, ali druga Belorusija – in lahek plen v primeru ruske ponovne invazije. Neuspeh pogovorov v Istanbulu je septembra 2022 privedel do nezakonite priključitve štirih jugovzhodnih regij Ukrajine s strani Rusije.
V naslednji fazi je Rusija prešla na še bolj pravno nihilistično strategijo »miru za zemljo« do Ukrajine. V skladu s tem predlogom za poravnavo, ki ga je Kremelj krožil do nedavnega, Ukrajina ne bi morala le omejiti svoje suverenosti, ampak se tudi strinjati z rusko priključitvijo zasedenih ukrajinskih ozemelj. Poleg tega je Kremelj zahteval, da Kijev Moskvi preda nezasedene dele štirih ukrajinskih regij, ki so bile “priključene” Rusiji – Lugansk, Doneck, Zaporožje in Herson. Kremelj je uradno in neuradno opozoril, da je alternativa temu predlogu nadaljevanje genocidne vojne do popolnega uničenja Ukrajine – z uporabo orožja za množično uničevanje ali brez nje.
Minsk III se približuje
Te ruske koncepte je Kremelj v zadnjem desetletju nenehno promoviral v različnih medijih, javnih forumih in mednarodnih organizacijah. Zato so jih delno ali celo odkrito sprejele številne tretje osebe. Med zagovorniki ruskega pravnega in normativnega nihilizma do Ukrajine so zahodne pacifistične skupine in samooklicani »preverniki«Alisti in mednarodne desničarske radikalne sile, pa tudi različni predstavniki tako imenovanega globalnega juga.
Vsako leto od leta 2014, ko se je ruska okupacija ukrajinskih ozemelj nadaljevala in širila, je zamisel, da bi se Ukrajina vsaj delno odrekla svojemu ozemlju in/ali suverenosti, postala vse bolj priljubljena po vsem svetu. Čeprav jim koncesije Moldavije, Gruzije in Ukrajine v preteklosti niso omogočile, da bi ponovno pridobile nadzor nad svojimi državnimi ozemlji, kot je bilo dogovorjeno z Rusijo. Tudi ti prejšnji sporazumi med Moskvo in njenimi nekdanjimi kolonijami niso prinesli miru v Evropo. Kakorkoli že, mnoge, če ne večina, zahodnih in nezahodnih političnih in intelektualnih elit so ukrajinske “kompromise” videle kot pot do konca vojne in trajne rešitve.
Ko je Rusija leta 2024 dosegla nekaj vojaškega uspeha v vzhodni Ukrajini, se je na obzorju pojavil sporazum – Minsk III – z novimi omejitvami ozemeljske celovitosti in politične neodvisnosti Ukrajine. To se je zgodilo v ozadju trenutne mednarodne nevednosti o preteklem ruskem iredentizmu in naivnosti glede prihodnosti ruskega imperializma. Mnogi opazovalci še vedno verjamejo, da bo z metanjem – po Pridnestrju, Abhaziji, “Južni Osetiji”, Krimu, Donecku, Lugansku, Zaporožju in Hersonu – še en kos zemlje v usta ruskega krokodila, končno mogoče nasičiti tega nerazumljivega plazilca.
Preoblikovanje dojemanja vojne
Kijev od 6. avgusta poskuša spremeniti potek te razprave s prisilnim ustvarjanjem novih dejstev na terenu. Z operacijo v regiji Kursk se Ukrajina želi odmakniti od dvomljivih sporazumov o “suverenosti/varnosti/zemlji v zameno za mir” k bolj intuitivni izmenjavi ozemelj. V skladu s to idejo je pripravljena vrniti svoje novo zasežene kanonične ruske dežele v zameno za rusko osvoboditev ukrajinskih ozemelj, ki jih zaseda od leta 2014.
To postavlja Putina v težek položaj. Po eni strani nadaljnja izguba nadzora Moskve nad legitimnim ruskim državnim ozemljem skrbi in bo še naprej skrbela Kremelj, po drugi strani pa so priključena ozemlja v vzhodni in južni Ukrajini uradno v skladu z rusko ustavo, kakor je bila spremenjena leta 2014 in 2022, ruska lastnina.
Za večino ruske elite in prebivalstva je ponovna vzpostavitev popolnega nadzora Moskve nad lastnim geografskim ozemljem pomembnejša od trajne zasedbe nezakonito pridobljenih zemljišč, ki jih preostali svet šteje za ukrajinsko. Poleg tega je vključevanje priključenih ozemelj v rusko državo in gospodarstvo drago in bo tako tudi v prihodnosti. Nezakonite priključitve ukrajinskih regij bodo še naprej ovirale razvoj Rusije, izčrpale vire in ohranjale zahodne sankcije.
Nezahodni dejavnik
Nova ukrajinska strategija, ki jo opazujemo od 6. avgusta, lahko zagotovi dodatne argumente ne le “golobom” v ruskem vodstvu, ampak tudi nekaterim mednarodnim partnerjem Rusije, predvsem Kitajski. Zmerni politiki v ruski vladi in v kabinetih drugih držav, ki se zanimajo za končanje vojne, so trdili, da je treba aneksije ukrajinskih ozemelj razveljaviti v zameno za obnovo ruske ozemeljske celovitosti. Zamisel o dogovoru “zemlja za zemljo” bo z vsakim tednom postajala vse bolj priljubljena, dokler bo Ukrajina sposobna obdržati svoja zasedena ruska ozemlja. Seveda bo v Rusiji pritisk na Putina, da končno vrne ta ozemlja pod nadzor Moskve, bodisi vojaško ali diplomatsko.
Če Kremelj ne more ustaviti invazije na Ukrajino s konvencionalnim orožjem, lahko to poskuša storiti z uporabo jedrskega ali drugega orožja za množično uničevanje. Vendar pa bi mednarodna skupnost takšno tragično stopnjevanje negativno dojemala in bi bistveno spremenila naravo vojne. Končni rezultat “posebne vojaške operacije” leta 2022 bo popolnoma nepredvidljiv ne samo za Kijev, ampak tudi za Moskvo. Celo ruske partnerice, kot sta Kitajska in Indija, lahko spremenijo svoj odnos do nepredvidljive Moskve, kar bi lahko pomenilo katastrofo za rusko gospodarstvo.
Za Putinov režim sta oba scenarija – nadaljnje ponižanje v Kursku in nevarna jedrska eskalacija – tvegana. Verjetno sta oba nezaželena tudi v Pekingu in drugih nezahodnih prestolnicah. V tem kontekstu bi lahko bil dogovor “zemlja za zemljo”, ki ga Moskva trenutno zavrača, sprejemljiv izhod iz konflikta. Če bo Ukrajina še naprej zasedala rusko ozemlje, bo diplomatsko rešitev konflikta vse bolj podpiral ne le del ruske elite, ampak tudi tuje vlade. Vendar pa je glavno vprašanje, ali bodo nezahodne države, ki uradno ostajajo nevtralne v vojni, zlasti Kitajska, postale podporniki pravičnega miru.
Sklepi
V zadnjih nekaj letih jeDve leti in pol se številne uradno nevtralne države sveta zavzemajo za takojšnjo in brezpogojno prekinitev sovražnosti in mirovnih pogajanj med Moskvo in Kijevom. Kitajski mirovni načrt v 12 točkah februarja 2023 na primer v odstavkih 4 in 5 omenja prekinitev ognja in “začetek mirovnih pogajanj”. V skupnem brazilsko-kitajskem mirovnem načrtu v šestih točkah iz maja 2024 odstavek 2 predlaga prekinitev ognja in “začetek mirovnih pogajanj”:
“Vse strani morajo ustvariti pogoje za nadaljevanje neposrednega dialoga in si prizadevati za umiritev razmer do popolne prekinitve ognja. Kitajska in Brazilija podpirata organizacijo mednarodne mirovne konference ob ustreznem času, ki jo priznavata Rusija in Ukrajina, z enakopravnim sodelovanjem vseh strani in pošteno razpravo o vseh mirovnih načrtih.
Doslej so ti in podobni predlogi pomenili, da ima Ukrajina bolj ali manj daljnosežno zadovoljstvo ruskih teritorialnih apetitov. Tokrat je Ukrajina z zasegom ruskega državnega ozemlja v začetku avgusta letos pripravila temelje za transakcijski sporazum, ki je v nasprotju z nepravičnim mirom, ki je bil predlagan do zdaj. Vprašanje za milijon dolarjev je: Ali se bodo nezahodne države, zlasti Kitajska, uradno zavezane miru in pogajanjem, odzvale na te nove razmere, in če da, kako?
Vladimir Putin in drugi predstavniki ruskega režima so jasno povedali, da je ukrajinska invazija na rusko ozemlje onemogočila pogajanja. Ta premik v javni podpori Kremlja rusko-ukrajinskim mirovnim pogajanjem, ki traja že desetletja, ni presenetljiv. V sedanjih razmerah prekinitev ognja ni več de facto kapitulacija Ukrajine pod krinko diplomatskega sporazuma. Pogajanja med Moskvo in Kijevom bi bila zdaj resnično smiselna, saj imata obe državi ozemlje, ki ga lahko pridobita in izgubita. Vendar pa so mirovni pogovori izgubili svojo funkcijo za Kremelj. Navsezadnje so do sedaj predvideli konec vojne le z vojaško ali diplomatsko zmago nad Ukrajino in ne z obojestransko sprejemljivo rešitvijo.
Vendar je Rusija gospodarsko in tehnološko močno odvisna od tuje podpore, predvsem od Kitajske. Nekateri ključni politični in gospodarski zavezniki Rusije, kot so Severna Koreja, Iran in Sirija, imajo jasen interes za rusko zmago, če ne za nadaljevanje same vojne. Druge države, ki so bolj ali manj prijazne do Rusije, kot so Kitajska, Indija ali Brazilija, imajo lahko nasprotujoče si notranje in zunanje interese, ki bodo prispevali k nadaljevanju vojne ali k hitremu doseganju miru.
Prihodnji tedni bodo pokazali, kako močne so pacifistične ali militantne težnje v teh državah. Ali bodo Peking in/ali druge močne nezahodne prestolnice pripravljene in sposobne izkoristiti priložnost, da prepričajo Moskvo, da konča vojno? Ali so države, kot so Kitajska, Indija in Brazilija, dovolj zainteresirane za mir, da bi uporabile svoj mednarodni vpliv, da bi prisilile Rusijo za pogajalsko mizo? Ambivalentne razmere, ki so se razvile od začetka avgusta 2024, so lahko zadnja priložnost, da se prepreči nadaljnja eskalacija in znatno širjenje vojne izven rusko-ukrajinske fronte.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Operacja kurska stanowi wyzwanie dla Chin
