V zadnjem času številni politologi, politični opazovalci in publicisti nenehno govorijo o tretji svetovni vojni. Nekdo govori o njegovi verjetnosti, nekdo vztraja pri njeni neizogibnosti, nekdo trdi, da se je že začela, ljudje tega še niso vzeli resno, tako kot nekoč nihče ni dojemal Hitlerjevega napada na Poljsko kot začetka globalne hekatombe. V tem kontekstu sem se nehote spomnil na knjigo našega rojaka Volodimira Rizuna, bolj znanega pod psevdonimom Viktor Suvorov.
V zadnjem predvojnem letu, 2013, je izšla njegova naslednja zgodovinska in priljubljena knjiga “Njeno ime je bilo Tatiana”. Prevedena je bila v ukrajinščino in izšla pri založbi Green Dog. Poleg tega se je zgodilo, da je bila ukrajinska različica knjige objavljena prej kot ruska. In njega sem imel čast zastopati na forumu založnikov v Lvivu skupaj z bratoma Kapranovi. Zakaj me je založnik povabil, naj sodelujem pri predstavitvi? Težko je reči. Sumim, da sem od zgodnjih 90-ih let ostal zvest občudovalec dela Viktorja Suvorova in občasno objavljam svoje vtise o knjigah, ki sem jih prebral.
V tej knjigi Suvorov najprej analizira razmere v povojni Sovjetski zvezi. In pripelje naslednji zaključek: preživetje te ogromne države, ki je pravkar premagala nacizem, vendar nikakor ne socialne revščine in ekonomske zaostalosti, je bilo mogoče le, če bi se uresničil eden od dveh scenarijev. Prva so radikalne gospodarske reforme, ki jih je Kitajska izvedla po smrti Mao Zedonga. Drugi je izvedba svetovne revolucije, to je znižanje družbeno-ekonomskega razvoja zahodnih držav na sovjetsko raven. In za to je bila tretja svetovna vojna nujno potrebna.
Stalin je po ameriški demonstraciji bojne moči atomskih bomb v Hirošimi in Nagasakiju sklenil, da je zanj bolje, da se ne prepira z Ameriko in s kolektivnim Zahodom na splošno, da ne začne nove vojne. In reforme niso zanj. S temi pesimističnimi mislimi je odšel v drugi svet.
Stalinov naslednik Lavrentij Berija je bil po nekaterih posrednih dokazih domnevno pripravljen na radikalne reforme. Mnogi strokovni privrženci alternativne zgodovine kažejo, da če bi Lavrentij Pavlovič ostal na oblasti, bi se »perestrojka« v ZSSR začela 30 let prej. Toda ni se izšlo, Berija je bil strmoglavljen in ustreljen. Nikita Hruščov je prišel na oblast.
Kljub dejstvu, da se zdaj spominjamo Nikite Sergejeviča predvsem zaradi »odmrzovanja«, kritike Stalinovega kulta osebnosti in gibanja šeststopenj, bi lahko postal oseba, ki bi lahko sprožila tretjo svetovno vojno. Če poznamo predvojne “podvige” Nikite Sergejeviča v njegovem boju proti “sovražnikom ljudstva”, lahko sklepamo, da mu ne bi manjkalo odločnosti za še en človeški mlin za meso in zagotovo ne bi mučilo kesanje.
Jasno je, da je Hruščov, ko je postal gospodar Sovjetske zveze, najprej naročil, da očisti arhive in uniči vse sledi svojega pretiranega boja proti »sovražnikom ljudstva«. In o tem vidiku delovanja pobudnika »odmrzovanja« lahko današnji zgodovinarji sodijo le zelo posredno.
In takoj, ko je bila prva naloga končana, se je Hruščov lotil druge – priprave svetovne revolucije. Kot sostorilec v tem primeru je vzel “maršala zmage” Georgija Žukova. Hruščovu je bilo očitno všeč, da je Žukov po eni strani obravnaval življenja drugih ljudi kot nekaj ničvrednega, po drugi strani pa je pokazal svojo učinkovitost v boju proti močnim sovražnikom – cesarski Japonski in Hitlerjevi Nemčiji.
Po vojni je Žukov padel v sramoto pri Stalinu in je bil premeščen na sekundarne položaje. Tako je Hruščov vojnega junaka vrnil iz pozabe v Kremelj in mu dal nalogo, da razmisli o strategiji tretje svetovne vojne. In slednji, kot se je izkazalo, je že imel pripravljen načrt.
Žukov je načrtoval združiti ofenzivno izkušnjo druge svetovne vojne z močjo najnovejšega jedrskega orožja. Če je bilo prej na tisoče pištol uporabljenih za preboj skozi fronto, ki naj bi se več ur osredotočila na »likanje« sovražnikovih položajev, bi se zdaj, po mnenju Žukova, vse lahko naredilo hitreje in učinkoviteje: odpreti vrzel v sovražnikovi obrambi s pomočjo ene močne atomske bombe. In že v tej kršitvi se lahko pošljejo kopenske enote in brez odlašanja, tako da sovražnik nima časa, da bi zakrpal luknjo.
Toda pred uporabo tega načrta na resničnem bojišču je bilo treba preizkusiti njegovo učinkovitost na poligonu. Pod vodstvom maršala Žukova, ki je takrat opravljal funkcijo namestnika ministra za obrambo, so se v strogi tajnosti pripravljale obsežne vojaške vaje, na katerih je bilo načrtovano, da bi z jedrskim potencialom izdelali preboj sovražnikove fronte. Vaje pod ljubečim imenom “Snowball” so potekale 14. septembra 1954 na poligonu Totsky, ki je v Regija Orenburg.
Tukaj je vredno narediti kratek zgodovinski izlet. V 20. letih prejšnjega stoletja je sovjetsko vodstvo dovolilo nemškim vojaškim kemikom, da testirajo kemično orožje na testnem poligonu Totsky. Takšno sovjetsko-nemško sodelovanje je bilo določeno v Rapalski pogodbi iz leta 1922. Kasneje je Tretji rajh aktivno uporabljal kemično orožje, ki je bilo preizkušeno na testnem poligonu Totsky med drugo svetovno vojno, tudi proti Rdeči armadi.
Vendar pa je bilo to testno območje izbrano za jedrske vaje ne samo zaradi tega in ne kot poklon zgodovinski tradiciji, ampak ravno zato, ker tamkajšnje območje spominja na tipičen relief zahodne Evrope. In redni člani Kremlja so seveda načrtovali začetek tretje svetovne vojne v zahodni Evropi, najverjetneje na meji novoustanovljene NDR in Nemčije.
Shema vaj je bila približno naslednja: bombnik Tu-4 je z nadmorske višine 8000 m odvrgel jedrsko bombo RDS-4 z zmogljivostjo 38 kiloton (bomba Fat Man, ki je padla na Hirošimo, je imela donos le 21 kiloton). Bomba je eksplodirala na višini 350 metrov. Po tem je bilo tisoč ofenzivnih korpusov vrženih v prelom, ki ga je povzročila eksplozija, ki je štela zlasti 600 tankov, 600 oklepnih transporterjev in 320 letal.
Informacije o teh vajah so že dolgo strogo zaupne. Pojavila se je šele po razpadu ZSSR leta 1991. V dokumentih, ki takrat še niso bili uničeni, je bilo navedeno, da je bilo usposabljanje “uspešno”. To je »uspešno« za kratkotrajno svetovno revolucijo, nikakor pa ne za neposredne udeležence in lokalno ekologijo.
Kot rezultat vaj je 45.000 vojakov in 10.000 civilistov prejelo različne odmerke sevanja. Najbolj dramatičen trenutek za vojake – mlade fante, od katerih večina ni mogla več postati starši – je bil, da jim ni bilo mogoče zagotoviti popolne obravnave, nato pa so jim bile odvzete tudi ugodnosti, ki pripadajo invalidom sovjetske vojske. Navsezadnje so vsi podpisali sporazum o nerazkritju o vojaških skrivnostih vaj za 25 let. Zato zdravniki niso mogli določiti natančne diagnoze.
Leta 1994, v času predsedovanja Borisa Jelcina, je bil na testnem poligonu Totsky v epicentru eksplozije postavljen spominski znak – stela z zvonovi, katere zvonjenje spominja na vse žrtve sevanja. Mimogrede, strategi tretje svetovne vojne so bombo, ki je padla na testno mesto, imenovali “Tatiana”, od tod tudi naslov Suvorove knjige.
Zakaj si torej Sovjetska zveza kljub uspehu Tatjane ni upala sprožiti tretje svetovne vojne, ki bi ji morala slediti svetovna revolucija? Za to obstaja več razlogov. Prvi razlog je, da so se člani tandema Hruščov-Žukov oboževalcev svetovne revolucije leta 1957 združili v brutalnem stisku boja za oblast. Maršal, ki je do takrat postal minister za obrambo, je bil na koncu poražen. 29. oktobra 1957 je plenum Centralnega komiteja CPSU, posvečen »izboljšanju strankarskega in političnega dela v sovjetski vojski in mornarici«, odredil, da je »G. K. Žukov kršil Leninova partijska načela vodenja oboroženih sil, izvajal politiko omejevanja dela partijskih organizacij, političnih organov in vojaških svetov, odpravil vodstvo in nadzor nad vojsko in mornarico s strani partije, njenega centralnega komiteja in vlade. Krivec je bil odstranjen iz predsedstva centralnega komiteja CPSU in odpuščen s položaja ministra za obrambo.
Drugi razlog je povezan s kubansko raketno krizo leta 1962. Takratni dogodki na Kubi so pokazali, da priprave na tretjo svetovno vojno še vedno potekajo, čeprav Žukov v njej ni sodeloval. In če ne bi bilo trdnega stališča ZDA pri preprečevanju vstopa sovjetskih raket na Kubo, kdo ve, kako bi se vse to končalo. Morda enak jedrski preboj floridske fronte.
Tretji razlog je bil Hruščovov odstop leta 1964. Če bi Nikita Sergejevič ostal na oblasti, potem ne moremo izključiti takšnega scenarija, po katerem bi Zahodu še vedno pokazal “Kuzkino mamo”.
Četrtič, sovjetski mednarodni strokovnjaki v poznih 1950-ih in zgodnjih 1960-ih si niso mogli pomagati, da ne bi razumeli, da so bile razmere v zahodni Evropi v tistem času radikalno drugačne od medvojnih. Svetovna gospodarska kriza je bila končana, velika depresija je bila že dolgo pozabljena, zahodne države so uspešno gradile uspešne družbe, medtem ko države, ki so imele “srečo”, da so padle v območje vpliva Moskve, niso mogle izstopiti iz povojnih ruševin. Namesto tega so revolucije ogrožale komunistični tabor. Na koncu so izbruhnili eden za drugim: v NDR (1953), na Madžarskem (1956), na Češkoslovaškem (1968), na Poljskem (1980).
Zato se je sovjetsko vodstvo po Hruščovu odločilo, če ne pozabiti, nato pa za nedoločen čas odložiti idejo svetovne revolucije s pomočjo tretje svetovne vojne. Da bi rešili Sovjetsko zvezo, so se domislili radikalno drugačne taktike: nadomestiti neučinkovitost socialističnega gospodarstva z izvozom energetskih virov po plinovodih in naftovodi v Evropo. Zahvaljujoč tem “cevem” je komunistična država lahko odložila svojo smrt za nadaljnja tri desetletja.
Toda vrnimo se nazajNa primer, v primeru Združenih držav Amerike, Združene države Amerike in Ali Putin zdaj goji sanje o tretji svetovni vojni? Vsaj te možnosti ne bi smeli popolnoma zavrniti in morate biti pripravljeni na to, da vas ne bo presenetila. Izkušnje zadnjih dveh desetletij kažejo, da lahko od ruskega diktatorja pričakujemo kakršno koli nepričakovano grdo. Hkrati je razvoj dogodkov po ruski invaziji na Ukrajino pokazal popolno nezmožnost hvaljene ruske vojske, da izvede večje vojaške operacije, če se sooči z bolj ali manj močnim sovražnikom. Zato so možnosti, da se bo Putinova Rusija odločila za tretjo svetovno vojno, veliko manjše, kot so bile pod Hruščovovo ZSSR. Čeprav še vedno ni nič.
