Ne tako dolgo nazaj je francoski predsednik Emmanuel Macron uspešno odvrnil ofenzivo skrajno desničarskega nacionalnega zborovanja, nato pa so v združeni evropski prostor prišle težave iz druge smeri – Nemčije.
V glavni državi Evropske unije so prvi dan jeseni 2024 potekale lokalne volitve v dveh vzhodnih državah. In ta dva dejavnika – da so volitve lokalne in da se zvezne dežele nahajajo na vzhodu, v nekdanji NDR – sta pomembna za razumevanje razmer. To pomeni, da na noben način ne bodo spremenili rezultatov glasovanja, ampak jih bodo pomagali bolje in natančneje razumeti.
Torej, volitve v deželne parlamente Saške in Turingije. V obeh regijah je po pričakovanjih skrajno desničarska, evro- in ukrajinsko-skeptična, proruska Alternativa za Nemčijo prejela veliko število glasov. In v Turingiji, najbolj brezupni zvezni deželi v smislu podpore uglednim, zmernim levosredinskim in desnosredinskim silam, je Alternativa celo zmagala.
To je res prva zmaga nemške skrajne desnice na poštenih volitvah po marcu 1933. Spomnimo se, da je januarja istega leta Nacionalsocialistična nemška delavska stranka, stranka Adolfa Hitlerja, osvojila prvo mesto na volitvah v parlament Svobodne države Lippe (zdaj del zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija) in marca na vsenemških volitvah v zvezni parlament, Reichstag. Vse naslednje volitve – novembra 1933, 1936 in 1938 – so bile najpogostejše ponarejanje in manipulacija totalitarnega režima nacistov.
Mimogrede, po drugi svetovni vojni so v volilnem procesu sodelovale različne vrste postnacističnih, skrajno desničarskih strank. Na primer, na prvih povojnih volitvah v nekdanjih zahodnih okupacijskih območjih (ki so postale osnova Zvezne republike Nemčije) je bila ena od sodelujočih strank Nemška desna stranka, ki so jo dejansko ustanovili nekdanji člani NSDAP. Potem pa so prejeli le 1,81% glasov. In štiri leta kasneje je znašal 1,07%. Vendar je Alternativa za Nemčijo na svojih prvih državnih volitvah leta 2013 dobila le 4,7 odstotka in ni prišla v Bundestag. (In nacistična stranka leta 1928 – le pet let pred prihodom na oblast – je imela 2,63% in neopazno deveto mesto med vsemi nemškimi političnimi silami.)
In zdaj je zmaga v Turingiji (32 od 88 sedežev v deželnem Landtagu, najbližji tekmeci, CDU, imajo 23), skoraj zmaga na Saškem (41 od 120 sedežev, CDU je na prvem mestu z 42 mandati). Kakšne zaključke lahko potegnemo iz teh volitev, razen alarmantnih krikov “Nacisti so se vrnili”?
Najprej se spomnimo, da je to vzhod. Nekdanja NDR. Tako imenovani “ossi”. Medtem ko so v zgodnjih 1990-ih krščanski demokrati samozavestno premagali združevalca nemških dežel Helmuta Kohla – toda ob koncu desetletja, v ozadju popolnoma nesmiselne s praktičnega vidika nostalgije po »dobrih starih časih« (gospodarsko tudi najšibkejše zvezne dežele Zvezne republike Nemčije živijo veliko bolje kot najbogatejše regije NDR; ni Stasisa, nihče vam ne preprečuje, da bi šli nikamor, ni berlinskih zidov) – so nekdanji vzhodnonemški socialisti začeli pridobivati precejšnje odstotke. ki se je preoblikovala v stranko demokratičnega socializma in nato v levico.
Vendar pa levica ni mogla zrasti v resnega konkurenta glavnim nemškim političnim silam. Zamenjali so jih politiki iz drugega krila političnega spektra – namesto ultralevičarskih so se v letu 2010 začeli zbirati glasovi skrajne desnice. To ni zgolj nemški problem, ampak se dogaja po vsej Evropi. In nekdanje dežele NDR so pravo gojišče radikalcev. Kjer so zrasli na prvo mesto na lokalnih volitvah. In levica, celo brat dvojček Alternative za Nemčijo, Unije Sarah Wagenknecht, se s tem ne more pohvaliti. Morda v prihodnosti, vendar najverjetneje le namesto Alternative, ker ultraradikalci preprosto ne bodo zbrali toliko podpornikov.
Seveda bodo velike stranke te rezultate upoštevale. In na podlagi njih bodo prilagodili svoja politična stališča. To še posebej velja za SPD, ki popolnoma ne uspeva v trenutnem volilnem ciklu. Čeprav je malo verjetno, da bo videti tako apokaliptično, kot pravijo nekateri strokovnjaki, pravijo, da se desna sredina radikalizira tudi na zahtevo volivcev. Prvič, ne bo prinesel rezultatov, kot smo videli v Franciji, kjer se je del “republikancev” poskušal igrati z retoriko Bardeglija in drugih. Drugič, zakaj CDU radikalizira tiste, ki glasujejo za Alternativo?
Zato ne smemo pričakovati posebnih sprememb v retoriki vsaj samozavestnega voditelja na zvezni ravni (CDU + CSU ima dosledno več kot 30-odstotno podporo, v zadnjih mesecih pa je le naraščala; Alternativa za Nemčijo pa je imela več kot 20-odstotno mejo). Poleg tega je z vidika razumevanja razmer zelo pomembno ne toliko volitev v Turingiji kot glasovanja v SackuNa primer, v primeru Združenih držav Amerike
9. julija so v Nemčiji potekale volitve v Evropski parlament. Zvezna dežela Saška je nato glasovala takole: alternativa je prejela 31,8 %, CDU natanko 10 % manj. Minila sta skoraj dva meseca. In na lokalnih volitvah so razmere drugačne. Skrajna desnica, tako kot vsi drugi (Levica, SPD, Zeleni, sindikat Sarah Wagenknecht), je skoraj ni spremenila svojega nastopa – še malo manj je glasovala za AfD, 30,6 odstotka. Po drugi strani pa je Krščansko-demokratska unija naredila pravi preboj – končala je z 31,9 %.
Pravzaprav sem tukaj nekoliko neiskren, ker je anketa vedno pokazala kazalnik 30+ za CDU. Toda na volitvah v Evropski parlament to ni pomenilo nič – volivci niso glasovali. Toda na lokalnih volitvah se je izkazalo, da ima CDU še vedno podporo. In tokrat so volivci prišli na volišča. Seveda to ni videti tako svetlo kot politična finta Emmanuela Macrona, toda dejstvo je, da je v dveh mesecih desna sredina dodala 10 odstotkov glasov in dejansko zaobšla skrajno desnico na polju nekoga drugega.
Pokazal jim, da je še prezgodaj govoriti o splošni zmagi »kolektivnega Hitlerja«. Poleg tega na Zahodu Alternativa za Nemčijo tradicionalno prejme nekajkrat manj glasov. Edina edinstvena številka je v zvezni državi Hessen, kjer je Alternativa zahvaljujoč veliki vojni v Ukrajini (močan porast ocen, ki se je začel spomladi 2022, nato pa se je v več fazah povečal na 18% – to ni naključje, to je posledica) skočil na drugo mesto, mimo SPD in Zelenih.
Toda Nemčija bo morala v treh tednih doživeti še en triumf Alternative za Nemčijo. Tam bo 22. septembra zmagala tudi skrajna desnica, čeprav ne bo dobila lastne vlade – glede na trenutne ocene, tudi v tandemu z Unijo Sarah Wagenknecht (mimogrede, v Turingiji je CER zavrnil zavezništvo z AfD) pridobijo 41%. Hkrati pa samo dve veliki stranki, CDU in SPD, predstavljata 39 %. In če dodamo 5 % Zelenih in levice (pred kratkim so bili sprejeti v koalicijo kot manjšinski partnerji, to ni imelo posebnih negativnih političnih in volilnih posledic), potem je očitno, da ultraradikalci tukaj ne bodo vladali.
In na zvezni ravni, kot smo že omenili, se Alternativa za Nemčijo po padcu v prvi polovici leta 2024 ne more dvigniti na 20-odstotno mejo. Na naslednjih nemških volitvah (ki bodo potekale oktobra 2025) lahko izgubi celo od socialnih demokratov. SPD zdaj seveda trpi resne volilne izgube zaradi svojega neodločnega položaja na začetku velike vojne v Ukrajini – marca 2022 je bila prva stranka Olafa Scholza, ki je že avgusta istega leta izgubila skoraj 10% v korist svojih glavnih nasprotnikov iz CDU. Krščanski demokrati so takrat, spomnimo se, zavzeli veliko strožje stališče (k čemur je seveda pripomoglo dejstvo, da so bili v opoziciji) – in zdaj samozavestno vodijo in izravnavajo posledice začasnega neuspeha poletja 2023.
Turingija in Saška sta bili opozorilo s svojimi lokalnimi volitvami. Signal. Svetilnik. In vsi udeleženci političnega procesa morajo slišati ta signal, da ne bi ponovili žalostne usode nekdanjih stebrov Pete francoske republike, socialistov in republikancev, ki so še vedno v globoki krizi (in ki se bodo zdaj spomnili, da so bili pred Macronom predsedniki države socialist Hollande, pred njim pa republikanec Sarkozy).
In končno, ugotavljamo, da je vojna v Ukrajini tudi priložnost za evropske ultraradikalce. Resna priložnost. Morda glavni v njihovem življenju. Zato bo konec vojne – v takšni ali drugačni obliki, vsaj na ravni prekinitve sovražnosti in raketnih in brezpilotnih napadov Ukrajine, vrnitve Ukrajincev domov (in v Nemčiji jih je veliko) – pomenil iztrganje tega tla izpod nog »kolektivnega Hitlerja«, ki poskuša postati alternativa Nemčiji, vendar je doslej le pokazal sposobnost parazitiranja na začasnih problemih države in družbe. Pravzaprav, kot je bilo v prejšnjem zgodovinskem obdobju, ko je Nacionalsocialistična delavska stranka prišla na oblast šele, ko je Nemčijo prizadela velika gospodarska kriza.
Mir v Ukrajini bo pomenil propad glavnega aduta Alternative za Nemčijo (in Unije Sarah Wagenknecht), čeprav bo ta levičarska stranka, kot vsak levičar, imela v svoji skriti druge teme; vendar, kot je pokazala zgodovina levice, jim ni uspelo doseči ničesar posebnega). In uspeh trenutno provladne SPD, ki bo oktobra prihodnje leto verjetno izgubila položaj kanclerke, vendar se bo lahko vsaj vrnila na status druge politične sile v državi. In biti drugi v veliki koaliciji sploh ni žalostno gledati zmago skrajne desnice. Čeprav v eni najrevnejših dežel v državi.
