“Podpora Zahoda nepravičnemu miru ne obeta nič dobrega za stabilnost v vzhodni Evropi, saj spodbuja Moskvo, da ponovi enak trik tudi v prihodnosti,” je dejal Andreas Umland, ugledni nemški politolog, v intervjuju z Joanie Röttig.
– V intervjuju s francoskimi novinarji je ukrajinski predsednik dejal, da je Kijev pripravljen na pogajanja z Moskvo. Kako resno lahko jemljemo to novo izjavo Zelenskega?
Nedavni prikaz pripravljenosti Ukrajine na pogajanja z Rusijo je med drugim poskus spremembe samopredstavitve Kijeva tujim partnerjem. To je signal, poslan predvsem zahodnim državam, saj se ne samo z globalnega juga, ampak tudi z zahoda pojavljajo obtožbe, da Ukrajina nasprotuje pogajanjem za končanje vojne. Zdaj je jasno navedeno, da je Kijev pripravljen na pogajanja. To ne pomeni, da se bo bistvo ukrajinskega stališča spremenilo.
Kijev bo pripravljen na pogajanja z Moskvo o pogojih in fazah popolnega umika ruskih vojakov iz Ukrajine. V tem kontekstu je vredno spomniti na staro idejo, o kateri se razpravlja že od leta 2014: mirovne sile ZN bi lahko bile napotene za prehodno obdobje na ozemljih vzhodne in južne Ukrajine, ki jih je zasedla Rusija. Kijev bi lahko tudi prekinil svoja prizadevanja za pridružitev Natu, saj se Ukrajina tako ali tako verjetno ne bo kmalu pridružila zavezništvu. O nečem podobnem so spomladi 2022 razpravljali v Istanbulu. Takrat je Kijev iskal alternativna varnostna jamstva za Ukrajino z Zahoda, začasno alternativo članstvu v Natu. Pomanjkanje pripravljenosti Zahoda, da bi zagotovil tako trdna zagotovila, je bil eden od mnogih razlogov, zakaj so pogovori propadli.
– Pred kratkim je Zelenski dejal: “Ni nam treba vrniti [військовим шляхом, – ред.] vsa ozemlja. Mislim, da je to mogoče doseči diplomatsko.” Kaj to pomeni?
“Tudi če je več Ukrajincev, ki so pripravljeni žrtvovati ozemlja, je večina ukrajinske družbe še vedno proti. Zato izjava Zelenskega najverjetneje pomeni, da želi z diplomacijo vrniti zasedena ozemlja, ne da bi se zatekel k njihovi osvoboditvi z vojaškimi sredstvi. V preteklosti je Kijev včasih preostro zavračal kakršna koli pogajanja z Moskvo. To je privedlo do neutemeljenih obtožb z Zahoda o nekonstruktivni militantnosti Ukrajine. Zdaj se dogaja sprememba tona javnega oblikovanja uradnega stališča Kijeva o Rusiji. Ampak ne sprememba vsebine.
Ali ukrajinski strahovi glede morebitne Trumpove zmage vplivajo na slog komunikacije in pripravljenost na pogajanja?
Sprememba retorike ukrajinskih voditeljev je lahko povezana z morebitno prihodnjo preusmeritvijo ameriške politike pod Trumpovim drugim predsedovanjem. To je lahko poskus, da bi se približali republikanskemu taboru. Odnosi med Zelenskim in 45. predsednikom ZDA so bili napeti. Zlasti s postopkom obtožbe Trumpa, ki ga je sprožil telefonski pogovor med njim in Zelenskim. “Če želi prihodnji predsednik Trump rešiti konflikt z Rusijo s pogajanji, smo pripravljeni nanje,” je morda to tisto, kar želi Kijev sporočiti republikancem. Seveda je bila ukrajinska pripravljenost na pogajanja načeloma vedno prisotna, le da ni bila tako pogosto javno poudarjena.
– Zakaj je bil med ukrajinskim in ruskim predsednikom do sedaj tako prazen zid?
“Pogajanja so trenutno absurdna za oba. Krim in štiri jugovzhodne regije Ukrajine, ki jih je Rusija delno zasedla, so že zapisane v ruski ustavi kot nova ozemlja psevdofederacije. V skladu z ustavo Ukrajine seveda meje do leta 2014 ostajajo v veljavi. Priključena ozemlja so pravno in zakonito ukrajinsko državno ozemlje. Glede na to niti Zelenski niti Putin ne moreta voditi vsebinskih pogajanj. Nihče od njih ne more sklepati kompromisov glede nečesa, kar je v nasprotju z ustavami njihovih držav. V nasprotnem primeru bodo doma veljali za nelojalne do svojih narodov.
Ne glede na vse moralne sodbe sta oba predsednika zapornika svojih temeljnih pravic. Navsezadnje so poroki ustave v svojih državah. Če ne bodo izpolnili te vloge in zaščitili uradnega ozemlja svojih držav, se bodo soočili z notranjimi političnimi pretresi. Obstaja tveganje, da bodo obtoženi izdaje in da se bo domoljubni del družbe obrnil proti njim. Zato bodo hipotetična pogajanja med dvema predsednikoma ali zunanjimi ministroma trenutno prinesla malo.
– Ali je pripravljenost na pogajanja, ki jo je razglasil ukrajinski predsednik, tudi notranji politični signal?
– Zelenski se verjetno na enak način odziva na spremembo razpoloženja med navadnimi Ukrajinci. Ljudje so utrujeni, nekateri pa so celo tako izčrpani, da bi se radi vrnili v razmere februarja 2022 – pred začetkom popolne invazije. Do takrat so se nekateri že sprijaznili s fac.Izguba vzhodnega Donbasa in Krima. To seveda ni bilo dobrodošlo, toda takrat je takšno stanje – to je ruska priključitev teh ozemelj – obstajalo skoraj osem let. Zdaj se zdi, da si nekateri želijo vrnitve na status quo leta 2021. Toda še vedno obstaja velik del ukrajinske družbe, ki ne želi nobenih koncesij.
Podžiganje napetosti med različnimi skupinami Ukrajincev – jastrebi in golobi – je del ruske strategije. Moskva si od leta 2014 prizadeva – čeprav ji nikoli ni uspelo – izzvati državljansko vojno v Ukrajini. Njegov cilj je obrniti ukrajinske “jastrebe” in “golobe” drug proti drugemu z razpravo o ukrajinskih ozemeljskih koncesijah. Če Moskvi uspe zanetiti pravo državljansko vojno med Ukrajinci (in ne psevdodržavljansko vojno, kot v letih 2014-2021 med Ukrajinci in ruskimi agenti različnih vrst), lahko Rusija hitro zaseže celotno Ukrajino.
Ali ni izjava Zelenskega o njegovi pripravljenosti na pogajanja prelomnica?
– Za komunikacijo Kijeva z Zahodom bi lahko bilo koristno ublažitev trenutnega ostrega stališča do Moskve, vsaj javno. To bi lahko na primer odstranilo veter iz jader nemških pacifistov. Takšni dobrohotniki, ki ne razumejo ruskega imperializma, se radi sklicujejo na citate, v katerih ukrajinski politiki zavračajo kakršna koli pogajanja s Putinom.
Naraščajoča pripravljenost navadnih Ukrajincev za pogajanja je izraz utrujenosti. V nekem smislu se Ukrajina vrača v obdobje 2014-2015. Med pogovori v Minsku Ukrajina ni uradno priznala samooklicanih “LPR” in “DLR”, ampak ju je sprejela kot partnerja v pogajanjih zaradi strahu pred Rusijo. Hkrati se je Kijev mirno sprijaznil z dejstvom, da je bil Krim popolnoma izpuščen iz sporazumov.
Kmalu se lahko pojavi isto vprašanje kot takrat: kako naj se Zahod obnaša v takšni situaciji? Navsezadnje se Zahod ne bi smel strinjati niti z delno koristnim mirom za Rusijo. Če bi Zahod danes podprl ukrajinske koncesije Rusiji, bi bilo to enako ratifikaciji primitivne kršitve mednarodnega prava. Tako kot takrat, ko je Zahod podpiral sporazume in pogajanja iz Minska. Sporazumi iz let 2014 in 2015, ki jih je Kijev podpisal s pištolo, so bili sami po sebi škandalozno izkrivljanje mednarodnega prava.
Če se Ukrajina pod pritiskom vojne spet strinja z dvomljivimi sporazumi, kot je to storila v letih 2014 in 2015, je to mogoče razumeti v nekaterih pogledih, na primer v kontekstu jedrskih groženj Kremlja. Tako kot v letih 2014 in 2015 lahko mnogi na Zahodu danes mislijo, da bi bilo to dobro, saj bi lahko za nekaj časa prišlo do premirja.
Vendar pa bo takšno prisilno premirje ponovno doseženo za ceno razvrednotenja mednarodnega prava in spodbujanja ruskih ekspanzionističnih ambicij. Ohranjanje še enega prisilnega miru bi bilo nespametno tako z regionalnega kot z geostrateškega vidika. Podpora Zahoda nepravičnemu miru ne obeta nič dobrega za stabilnost v vzhodni Evropi, saj bo spodbudila Moskvo, da ponovi enak trik tudi v prihodnosti. Poleg tega bi to spodbudilo druge revizionistične države po svetu, da posnemajo rusko strategijo v svoji regiji. Prav tako bi Zahod spremenil v podpornika genocidnega ruskega okupacijskega režima z umori, ugrabitvami, mučenjem, odvzemom lastnine, deportacijami otrok itd.
Hkrati pa je vprašanje, kako stabilen bo takšen nov mir. Po prvem sporazumu iz Minska septembra 2014 in začasni opustitvi Krima in Donbasa s strani Ukrajine Rusija ni izgubila želje po nadaljevanju konflikta. V začetku leta 2015 je izvedla še eno obsežno stopnjevanje, nekaj let kasneje pa se je začela še globlja invazija na Ukrajino. Nov mir, ki bo zmagal za Rusijo, najverjetneje ne bo konec protiukrajinske kampanje Moskve, ampak le obdobje preoblikovanja za nov, še večji napad. V takšnem scenariju mir ni čas po vojni, ampak čas pred vojno.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Zełenski zmienia ton
