Z vsako uro, ki je minila od začetka, postaja vse bolj jasno, da ukrajinski napad na zahodno rusko oblast, ki se je začel 6. avgusta, ni bil manjši incident. Presenetljiva operacija Kijeva na ozemlju Ruske federacije bi lahko za vedno spremenila naravo rusko-ukrajinske vojne. Stavka ukrajinske vojske v regiji Kursk v njej uvaja nove elemente vsaj na petih ravneh.
Nove značilnosti vojne po 6. avgustu
Prvič, to je klasična vojaška ofenziva, ki jo v velikem obsegu izvajajo oborožene sile Ukrajine. Prejšnje pehotne napade na rusko ozemlje so izvajale majhne, polredne enote – Legija svobode Rusije in Ruski prostovoljni korpus – sestavljene iz ruskih državljanov, ki so se borili na strani Ukrajine. Nasprotno pa so avgustovsko kopensko invazijo na rusko ozemlje izvedle velike, redne, mehanizirane in pomožne ukrajinske enote. To razlikovanje ima tako praktičen kot simbolni pomen. Za razliko od prejšnjih sedanje ofenzive ne vodijo proukrajinski militanti iz Rusije, niti ni omejena ali kratkotrajna invazija na rusko ozemlje. To je obsežna ukrajinska vojaška operacija, ki vključuje velike kadrovske rezerve in uporabo širokega nabora orožja.
Prejšnji napadi Legije svobode Rusije in Ruskega prostovoljnega korpusa so bili prav tako neprijetni za Moskvo. Vendar pa so bili na koncu le kratek vbod igle s strani majhnih paravojaških enot z omejenim številom in vrstami orožja. Zdaj redna ukrajinska vojska v mnogih pogledih počne Rusiji to, kar ruska vojska počne Ukrajini od leta 2014. Simbolika avgustovske ofenzive je izredno jasna, vsaj Ukrajincem, Rusom in drugim v vzhodni Evropi.
Drugič, prvi dnevi ukrajinske kopenske ofenzive proti Rusiji so Kijevu prinesli nepričakovan uspeh. Ukrajinskim vojakom je uspelo hitro zajeti več kot 300 kvadratnih kilometrov strateško pomembnega ruskega ozemlja, v tej začetni fazi skoraj brez izgub delovne sile in opreme. Ukrajinske sile so zajele 11 naselij, vključno s Suđo, središčem upravnega okrožja. Kljub temu, da gre za majhno mesto z več kot 5 tisoč prebivalci, je bila Sudža do 6. avgusta pomembno logistično središče ruske vojske. Spomnimo se, da je bila v carskem obdobju, pred revolucijo leta 1917, Sudža pretežno ukrajinsko govoreče naselje. Leta 1918 je bilo mesto za približno mesec dni prva prestolnica novoustanovljene Ukrajinske sovjetske socialistične republike.
V Suđi je tudi Gazpromova merilna postaja, skozi katero poteka ves ruski plin, ki se prevaža v EU. To dejstvo je povzročilo živčno reakcijo na evropskih trgih, kjer so cene plina od 6. avgusta strmo narasle. Vendar se strahovi glede te rasti zdijo neutemeljeni. Plin, ki se je črpal skozi Sudžo, je neprekinjeno tekel skozi Ukrajino na Slovaško in od tam v srednjo Evropo skozi celotno vojno, začenši leta 2014. Moskva in Kijev sta bila in bosta verjetno ostala komercialno zainteresirana za ohranitev tega zadnjega kanala za trgovino s plinom med Rusijo in EU. To je pomenilo in lahko v prihodnosti pomeni, da vojaški razvoj okoli Gazpromove prometne infrastrukture – bodisi na ukrajinskem ali ruskem ozemlju – po definiciji ne bo ovira za vzajemno koristen pretok plina.
Še tri novosti
Tretjič, ukrajinska invazija na Rusijo, ki se je začela 6. avgusta, je povzročila največjo in najhitrejšo spremembo na frontni črti vojne od zadnjega ukrajinskega napada na ozemlje pod ruskim nadzorom v ukrajinski regiji Harkov in Herson jeseni 2022. Do nedavnega so bili vsi ozemeljski dobički in izgube Rusije in Ukrajine veliko manjši in manj pomembni kot zdaj. Prvič po dolgem času se je zemljevid fronte med Rusijo in Ukrajino korenito spremenil.
Četrtič, invazijo na Kursko regijo je mogoče razumeti kot zapoznelo izvajanje ukrajinske protiofenzive, o kateri se je veliko razpravljalo, ki je leta 2023 dosegla zastoj. Pred letom dni se je ukrajinska ofenziva na ukrajinskih tleh izkazala za neučinkovito. Medtem pa je zdaj – vsaj na začetku ofenzive – morda veliko bližje izvedbi na ruskem ozemlju. Z razmeroma globoko invazijo ukrajinskih vojakov na zahodno Rusijo je vojna postala manj podobna spopadu in bolj manevrski vojni.
Petič, in morda najpomembnejše, kopenska vojna med Rusijo in Ukrajino, z invazijo ukrajinskih vojakov v Kursko regijo, se je spremenila iz konfrontacije, ki je potekala skoraj izključno na ukrajinskem ozemlju, v spopad na državnih ozemljih obeh držav. Že od prvih dni je ofenziva postala vir resnihTo je problem za Kremelj, ki odvrača pozornost ruskih oblasti od drugih delov fronte. To bo še posebej veljalo, če se bo ukrajinska ofenziva proti Rusiji izkazala za ne le kratko epizodo, ampak za dolgoročni pojav. V tem primeru preusmeritev Kijeva na obrambne ukrepe proti Rusiji na njenem ozemlju ne bo le operativna ali taktična, temveč tudi paradigmatična in strateška.
Novi izzivi za Kremelj
Za Moskvo nova strategija Kijeva, kljub doslej omejenim dosežkom, otežuje nadaljnje načrtovanje in vodenje ekspanzionistične vojne proti Ukrajini. Soočena z ukrajinsko ofenzivo, ki se je začela 6. avgusta, bo Rusija prisiljena vzdrževati in razporediti več vojakov na svojem ozemlju. Odvračanje, preprečevanje in odvračanje ofenzivne operacije Kursk in morebitnih drugih ukrajinskih protiofenziv na ruskem ozemlju je postala nova strateška naloga ruskega generalštaba. Ruske oborožene sile so bile kot instrument moskovske zunanje politike do nedavnega osredotočene na boj za tuja ozemlja in na tujih tleh, bodisi v Moldaviji, Gruziji, Siriji, Ukrajini ali drugje. To izključno žaljivo, intervencionistično in/ali iredentistično obdobje uporabe ruskih oboroženih sil proti zunanjim sovražnikom je končano. Nadomešča ga nov izziv, ki združuje obrambo ruskega državnega ozemlja z ekspanzionističnimi operacijami na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze.
Novi nameni Kijeva
Za Kijev je invazija na Kursko regijo predvsem diverzantski manevar za privezovanje obmejnih enot v zahodni regiji Rusije, ki bi sicer lahko napadle, opustošile in terorizirale Ukrajino. Ukrajinska motivacija za napad je lahko tudi želja po vplivanju na ruske notranje zadeve in njene zunanje odnose. Kijev očitno poskuša spodkopati politični ugled Kremlja, propagandno strategijo in informacijsko politiko tako med ruskim prebivalstvom kot na mednarodni ravni. Ukrajinska vlada upa, da bodo ruske napake, ki so prispevale k ukrajinskemu vojaškemu uspehu na ruskem ozemlju, postale problematične za Putinov položaj, zlasti znotraj ruske politične elite, pa tudi v proruskih krogih po svetu. Večina Putinove domače in mednarodne podpore je le malo posledica privlačnosti Putinove ideologije, vere v ruske pripovedi o nevarnostih širitve Nata, »ukrajinskega fašizma«, zahodne sabotaže in tako naprej. Ta podpora temelji na ciničnem aplavzu za očiten uspeh Putinovega neusmiljenega, nihilističnega in domnevno učinkovitega vedenja doma in v tujini. Nepričakovano globoka in doslej uspešna invazija Ukrajine na Rusko federacijo prikazuje poraz Moskve v spopadu s Kijevom, kar ustvarja kognitivno disonanco v ruskem in proputinovskem občinstvu.
Ukrajinski napad je ponovno poudaril strateško neustreznost, upravne pomanjkljivosti in materialno šibkost Rusije. Te pomanjkljivosti so postale očitne že leta 2022, med neuspelim ruskim napadom na Kijev spomladi in uspešnim ukrajinskim protinapadom v regiji Harkov in Herson jeseni. Trenutna operacija ponovno spodkopava priljubljeno pripoved o domnevni nepremagljivosti in prevladi Rusije – privid, ki se pogosto razširi na podporo ruskemu Siegfriednu (zmagovitemu miru) z ukrajinskimi ozemeljskimi koncesijami kot pogojem za končanje vojne.
Konec stabilne konstelacije sil
Nova ukrajinska ofenziva, podprta s pripravljenostjo za velik korak, ni toliko odziv na rusko agresijo, kot rezultat 30-mesečnega stanja negotovosti glede globalne pomoči Kijevu. Iraško priključitev Kuvajta leta 1990 je mednarodna koalicija hitro ustavila. V 1990-ih je srbski iredentizem po nekaj oklevanju odločno zatrla misija Nata zunaj njenega ozemlja. V nasprotju s temi dogodki je bila mednarodna podpora Ukrajini v zadnjih 10 letih ne le posredna, ampak tudi odkrito povedano šibka.
In to kljub tako nezaslišanim dogodkom na začetku ruske agresije, kot je priključitev Krima Rusiji 18. marca 2014 in sestrelitev malezijskega letala MH17 s strani ruskih militantov 17. julija 2014 z 298 civilisti na krovu, vključno z 80 otroki.
Res je, da so se zahodne gospodarske sankcije proti Rusiji in vojaška podpora Ukrajini od leta 2022 znatno povečale. Vendar pa še vedno ne zadostujejo za zaščito ukrajinskega ozemlja, državljanov in infrastrukture pred ruskimi genocidnimi napadi. Da bi bile stvari še slabše, številne države na globalnem jugu posredno podžigajo rusko vojno s trgovanjem z agresorjem. Po drugi strani pa se zahodne odločitve v podporo obrambi Ukrajine sprejemajo počasi, obotavljajoče in brez prepričanja. Po dveh letih in pol smrti in trpljenja si Kijev zdaj prizadeva za temeljno spremembo konteksta.
V prihodnosti bo Kijev poskušal uporabiti različna sredstva, pokazati mednarodnemu javnemu mnenju, da razvoj in konec vojne ostajata odprto vprašanje in da je predpostavka o nesporni ruski superiornosti napačna. Širši geopolitični kontekst ukrajinske strategije je povezan z morebitnimi pogajanji s Kremljem o ozemeljskih vprašanjih. Lahko bi bile tudi priprave na večja večstranska pogajanja, kot je načrtovana druga velika mednarodna konferenca na to temo po prvem mirovnem vrhu v Švici julija 2024. Poleg tega, da Kijev še naprej navaja moralne, normativne in pravne argumente, lahko – če mu uspe obdržati zajete ruske dežele – uporabi nov pristop.
Tako v neposredni komunikaciji z Moskvo kot na mednarodnih konferencah lahko ukrajinski voditelji predlagajo zamenjavo zaseženih ruskih ozemelj za priključena ukrajinska ozemlja. Seveda novi pristop Kijeva prinaša tveganja za ukrajinsko in mednarodno varnost. Ukrajinska invazija na Rusijo 6. avgusta 2024 je po besedah Vladimirja Putina “obsežna provokacija”. Tisti mednarodni opazovalci, ki se strinjajo s Putinovo definicijo, bi morali kriviti predvsem svoje države za pomanjkanje zanimanja ali omejeno pozornost do suverenosti in ozemeljske celovitosti Ukrajine. Zaradi pomanjkanja zunanje pomoči Ukrajini pri obnovi njenih meja od leta 2014 je Kijev prešel iz obrambnega v ofenzivni položaj.
Ne glede na izid trenutne ukrajinske operacije v regiji Kursk bo Kijev še naprej iskal slabosti vzdolž celotne linije stikov z Rusijo, pa tudi z njenimi zavezniki in agenti. Rusija bo morala vlagati v utrditev svoje meje z Ukrajino in več pozornosti nameniti drugim vojnim prizoriščem kot vzhodnim in južnim delom Ukrajine. Uspešna ofenziva Ukrajine na ruskem ozemlju spodkopava dojemanje, ki je v Rusiji in po svetu razširjeno o domnevno statični frontni črti, stabilnem ravnovesju sil in predvidljivem poteku konflikta.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Wielki zwrot w wojnie rosyjsko–ukraińskiej
