1. avgusta, pozno zvečer, je letalo, ki je prispelo iz Ankare, pristalo v vojaški letalski bazi Andrews. Na letu se ni srečal nihče drug kot predsednik ZDA Joe Biden in podpredsednica Kamala Harris. Potniki letala so bili pravkar izpuščeni iz ruskih zaporov: ameriški novinar, dopisnik The Wall Street Journal v Moskvi Evan Gershkovich, poročevalec Radia Liberty Alsou Kurmasheva in nekdanji ameriški marinec Paul Whelan.
Nekaj ur prej je na nemškem letališču Köln/Bonn pristalo letalo, ki so ga prav tako zajeli ruski opozicionjerji Vladimir Kara-Murza in Ilja Jašin, načelniki štaba Alekseja Navalnega Lilia Čaniševa, Ksenija Fadeeva in Vadim Ostanin, novinar Andrej Pivovarov, umetnica Aleksandra Skochylenko, aktivist za človekove pravice Oleg Orlov, kolesarski aktivist iz Sankt Peterburga Herman Mojzhes. Med potniki so bili tudi nemški državljan Rico Krieger, ki je bil v Belorusiji obsojen na smrt in ga je pomilostil Aleksander Lukašenko, ter trije njegovi rojaki Dieter (Demuri) Voronin, Patrick Schoebel in Kevin Leake. Zvezni kancler Olaf Scholz je prispel iz Berlina, da bi se srečal z njimi.
Še eno, tretje »ganljivo« srečanje nekdanjih zapornikov, vendar že v zahodnih zaporih, je potekalo na moskovskem letališču Vnukovo. Vladimir Putin je z vsemi častmi vlade pozdravil morilca FSB Vadima Krasikova, pa tudi različne kremeljske hekerje, goljufe in neuspele vohune, katerih imena so popolnoma nepomembna.
Tako je prišlo do neke vrste izmenjave zapornikov, ki jo strokovnjaki imenujejo največja od konca druge svetovne vojne. Biden je operacijo označil za “podvig diplomacije”. Morda je bilo. Poskusimo ugotoviti.
Putinov intervju
Najprej se spomnimo na splošno smešnega in popolnoma zavajajočega intervjuja, ki ga je ruski diktator Vladimir Putin dal priljubljenemu ameriškemu vlogerju Tuckerju Carlsonu. Vendar pa je bila v tem ena zanimiva točka s pragmatičnega vidika. Zadeval je že omenjenega ameriškega novinarja Evana Gershkovicha. FSB ga je pridržala v Jekaterinburgu in ga obtožila vohunstva, “pravično” rusko sodišče pa je izreklo popolnoma neustrezno kazen – 16 let v koloniji z najvišjo varnostjo. Čeprav se je vse, kar je Gershkovich naredil, ukvarjalo s čisto novinarskimi dejavnostmi.
Domnevamo lahko, da je Carlson odšel v Moskvo skoraj z gotovostjo, da se bo zlahka pogajal o izpustitvi Gershkovicha. “On ni vohun,” je vztrajal vloger in prosil Putina, naj ga izpusti. Morda je celo v zakulisju uradnega pogovora, tako rekoč, neuradno, prenesel pozdrave Donalda Trumpa in prošnjo, da pokaže dobro voljo do ameriškega državljana v imenu prihodnjega sodelovanja.
Toda Putin je bil neizprosen. Ali je tako enostavno vzeti in izpustiti tako dragocenega talca? Nikoli. Vendar je povsem mogoče zamenjati. In prav v intervjuju je ruski voditelj, ne da bi ga imenoval, jasno povedal, za koga je Kremelj pripravljen zamenjati Gershkovicha:
“V eni državi, državi, ki je povezana z Združenimi državami, sedi človek, ki je iz domoljubnih razlogov odstranil razbojnika v eni od evropskih prestolnic. Ali veste, kaj je storil med dogodki na Kavkazu? Nočem reči, ampak bom rekel: naše ujete vojake je poslal na cesto in nato zapeljal avto čez njihove glave. Kakšna oseba je to in ali je to oseba? Toda v eni od evropskih prestolnic ga je izločil domoljub. Ali je to storil na lastno pobudo ali ne, je drugo vprašanje,” je dejal ruski predsednik.
Tucker Carlson je poskušal nasprotovati Putinu in rekel, da Evan Gershkovich ni storil ničesar takega. “On je samo novinar,” je spet dejal ameriški vloger. Toda Putin je še enkrat pokazal, da mu je vseeno, kaj je storil Gershkovich in ali je sploh kaj storil. Je v ruskem zaporu in ruske oblasti lahko z njim počnejo, kar hočejo. Vsaj ubiti opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega ali glavnega revizorja Sergeja Magnitskega.
Putinov morilec
Tako je Putin v intervjuju nedvoumno namignil na svojega zvestega morilca Vadima Krasikova (znanega tudi kot Vadim Sokolov). V Nemčiji prestaja dosmrtno zaporno kazen zaradi umora gruzijskega državljana, čečenskega poveljnika Zelimkana Khangoshvilija. Slednjega je Putin opisal kot kanibalističnega razbojnika, kar je popolna laž. Kajti če bi Khangoshvili res storil to, kar mu je pripisal ruski diktator, v Nemčiji nikoli ne bi dobil političnega azila. Pravzaprav je bil zelo spreten poveljnik, njegova enota je ubila veliko ruskih vojakov in policistov. Toda vse to je bilo storjeno med bojem in nič drugega. Nekdo ima morda vprašanje: zakaj HangoŠvili ni ostal v rodni Gruziji, ampak je odšel v Nemčijo? Ker je moral pobegniti iz Gruzije, ker je bil po prihodu proruskih sil na oblast večkrat umorjen. Zanimivo je, da Moskva, ko je Khangoshvili dobil azil v Nemčiji, ni nikoli zaprosila Berlina za njegovo izročitev, kar je še en dokaz Putinovih laži.
Azil v Nemčiji ni rešil Khangoshvilija pred ruskimi povračilnimi ukrepi, avgusta 2019 je bil ustreljen v berlinski četrti Tiergarten, pravzaprav v središču mesta. Nemškim policistom je uspelo pridržati morilca, to je istega Krasikova (Sokolova), ki je dejansko na kraju zločina.
Nekaj besed o tem Krasikovu. To je točno tisto, kar lahko imenuje morilec kanibalov. Zahodne obveščevalne službe kažejo, da je bil Putinov osebni telesni stražar, verjetno njune povezave segajo v čas, ko je bil Putin namestnik župana Sankt Peterburga. Znano je, da sta skupaj obiskala strelišče.
Poleg tega je bil Krasikov poklicni morilec in sprva niti morilec FSB, ampak čisto gangsterski: ustrelil je predvsem poslovneže po naročilu njihovih konkurentov. Leta 2014 je ruska policija prek Interpola uvrstila Krasikova na seznam iskanih oseb kot osumljenca umora. Vendar je bil leta 2015 nalog umaknjen, vendar je bila Krasikova fotografija ohranjena v Interpolovi bazi podatkov. Očitno je takrat morilec odšel v službo Kremlja. Na žalost ne vemo, koga je še ubil po Putinovem ukazu, vendar zagotovo vemo, da je bil leta 2019 zanj naročen Khangoshvili in da je naročilo izpolnil.
Oktobra 2020 je višje deželno sodišče v Berlinu začelo sojenje v tem primeru Krasikova. 15. decembra 2021 je bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen.
Rešite morilca
Kremelj je poskušal Krasikova izvleči iz nemških barov skoraj takoj po njegovem pridržanju. In prek najrazličnejših kanalov. Moskva je ponujala vse vrste možnosti zamenjave. Strokovnjaki pravijo, da je vse te poskuse uničila nepopustljivost Berlina, tudi ko se je Washington strinjal s predlogi Kremlja, ki so zlasti predvidevali izpustitev Gershkovicha in ameriškega marinca Paula Whelana.
Za ruske oblasti FSB je postalo jasno, da ne bo mogoče tako enostavno doseči tega, kar so želeli. Pri tem je potreben večstranski pristop, ki nemškim oblastem ne bi pustil druge izbire. In tu je bila v igro vključena Belorusija – edina evropska država, katere zakonodaja predvideva smrtno kazen. Poleg tega usmrtitve tam niso le prepovedane, ampak se dejansko izvajajo. Edino, kar je ostalo, je bilo najti primerno žrtev. Moral je biti nemški državljan, in to popolnoma nedolžen, ki se je slučajno znašel na napačnem mestu ob napačnem času. Moral naj bi vzbuditi največje sočutje nemške družbe. In bil je eden – uslužbenec nemškega Rdečega križa, Rico Krieger.
Ni podrobno znano, kako sta ruska FSB ali beloruski KGB uspela privabiti Kriegerja v Belorusijo in ga uvrstiti pod člen, zlasti zaradi sodelovanja v dejavnostih polka Kastus Kalinouski (kar je popolna laž). In ali je pomembno. Dejstvo je, da je nič manj “pošteno” kot rusko belorusko sodišče presenetljivo hitro spoznalo Nemca za krivega v skladu s členi: “Nezakonita dejanja v zvezi s strelnim orožjem, strelivom in eksplozivi” (člen 295 Kazenskega zakonika Republike Belorusije), “Namerno onemogočanje prometnih in komunikacijskih poti” (člen 309 Kazenskega zakonika Republike Belorusije), “Ustvarjanje ali sodelovanje v ekstremistični formaciji” (člen 361-1 Kazenskega zakonika Republike Belorusije), “Dejavnosti agencije” (člen 358-1 Kazenskega zakonika Republike Belorusije), “Mercenarizem” (člen 133 kazenskega zakonika Republike Belorusije) in “teroristično dejanje” (člen 359 kazenskega zakonika Republike Belorusije). Na podlagi teh obtožb je bil Rico Krieger obsojen na smrt s streljanjem.
Šah-mat iz Berlina. Še naprej se upirati izpustitvi Krasikova dejansko pomeni usmrtiti svojega državljana. Malo verjetno je, da bi nemška družba to sprejela z razumevanjem. Da, ta odločitev za nemško vlado ni bila lahka, kar dokazuje njena izjava, ki je bila objavljena po izmenjavi: »Potrebno je bilo izbirati med interesom države za izvršitev zaporne kazni za obsojenega zločinca in svobodo, telesnim počutjem in – v nekaterih primerih – navsezadnje življenjem nedolžnih ljudi, zaprtih v Rusiji, in tistih, ki so nepravično zaprti iz političnih razlogov. Zavezanost zaščiti nemških državljanov in solidarnost z ZDA sta bila pomembna motiva.”
Kako se pogajati z razbojniki?
Za Washington je bila ta izmenjava presenetljivo uspešna diplomatska operacija, “diplomatski podvig”, kot je opozoril Biden. Pri njenem izvajanju je bilo vključenih veliko oseb iz različnih držav. Poleg Nemčije so bile to tudi Poljska, Slovenija in Norveška. Veliko dela je opravila Turčija, ki se trudi ohraniti status platforme za stike med neprijaznimi državami. Zlasti Turke zelo zanima dejstvo, da bodo prihodnja verjetna pogajanja med Ukrajino in Rusijo potekala na njihovem ozemlju.Morda v istem Istanbulu.
Rusija pa je po drugi strani poskušala pokazati, da se je kljub vsem svojim agresivnim dejanjem še vedno mogoče pogajati. Toda ali je res tako? Prav tako bi lahko roparje, ki so zasegli banko s talci in se pogajali s policijo, obravnavali kot dogovorjene: »Ne bomo ubijali talcev, vi pa nam boste na letališču priskrbeli avto, »zeleno ulico« in helikopter z gorivom.« Ker je Putinov režim ravnal točno tako – pravzaprav je rekrutiral nedolžne talce v “menjalni sklad”, da bi sčasoma prisilil Zahod, da izpusti Krasikova.
Zakaj je bil Krasikov tako pomemben za Putina? Daleč od tega, kar poznajo že od časa Sankt Peterburga. Spomnimo se, kako se je zlahka odrekel svojemu »kuharju« Jevgeniju Prigožinu in ga poslal na drugi svet. Govori se, da je Putin sodeloval tudi pri smrti svojega nekdanjega šefa in filantropa Anatolija Sobčaka. Zato, kot pravijo Rusi, je prijateljstvo prijateljstvo, tobak pa je ločen.
V primeru Krasikova je bilo za Putina najpomembnejše, da pokaže, da »ni brat«. Streljajte, razstrelite, zastrupite sovražnike Kremlja. Tudi če vas ujamejo, vas bomo prej ali slej spravili iz zapora. Tako dobra promocija za prihodnje atentatorje v Kremlju.
In hkrati dejanje ustrahovanja različnih ruskih opozicijskih izseljencev. Na primer, pazite, spravili vas bomo iz tal in vas ubili. Naši morilci se zdaj ne bojijo nikogar in ničesar.
In kaj ima s tem opraviti smrt Navalnega?
Poleg tega nas je ta primer izmenjave spodbudil k temu, da na nov način pogledamo smrt Alekseja Navalnega v ruski koloniji. Se spomnite, kako je Putin večkrat igral cirkus in rekel, da je že zdaj pripravljen zamenjati opozicijskega voditelja? Toda tukaj je težava – vzel jo je in umrl. No, navsezadnje je to laž, kot vse, kar ruski diktator tako »iskreno« zagotavlja. Navalnega ni izpustil iz zapora, kaj šele, da bi živ odšel v tujino. Putin se je strašno bal, da bo Navalni lahko združil različno rusko opozicijo in jo navdihnil s svojo energijo. Težko je reči, ali bi se to res zgodilo, in nikoli ne bomo izvedeli.
Ne pozabite, ko je bil Navalni živ, ga Putin nikoli ni klical po imenu. Zanj je »bloger«, »nemški bolnik«, »ekstremistični kriminalec« in tako naprej. Toda po njegovi smrti se je ruski voditelj nekako takoj spomnil svojega imena in priimka. In že samo govorjenje o Navalnem Putina ni več pripeljalo v neizogibno zmedo.
Ker je bila po mnenju mnogih strokovnjakov Navalnega smrt tista, ki je Kremlju odvezala roke za izvedbo te obsežne izmenjave. Če bi bil Navalni živ, bi bil številka ena v vrsti za zamenjavo, ker bi Zahod zahteval njegovo izpustitev. In če ni osebe, ni problema. Putin je menil, da vsi ostali niso tako nevarni. In ker izmenjave ni bilo več mogoče odložiti, je bilo treba težavo odpraviti … In to je spet povezano z vprašanjem Putinove sposobnosti za pogajanja. Da, razbojniki se lahko dogovorijo tudi o določenih vprašanjih, vendar to nima nič opraviti z mednarodnim pravom, mednarodnimi pogodbami in konvencijami.
