Glavni dogodek poletja 2024 je bila seveda ofenziva oboroženih sil Ukrajine (do določene točke – v načinu “nismo tam”) na ozemlju regije Kursk v Ruski federaciji. Ta vojaška operacija ni bila le prva uspešna ofenziva ukrajinskih sil po ofenzivi Slobožanski poleti-jeseni 2022, ofenzivi, ki je omogočila, da se fronta v dokaj kratkem času premakne nekaj kilometrov proti vzhodu. Čeprav tega dejavnika seveda ne smemo zanemariti – nekega dne bodo Kursko ofenzivo analizirali tudi vojaški teoretiki. Ker pa nismo na specializiranem vojaškem viru, bomo govorili o drugem vidiku te zgodbe.
Vrnimo se na januar-februar 2022. In spomnimo se, kako je ruski diktator Vladimir Putin (imenujmo bob bob) izsiljeval zahodni demokratični svet in zahteval, da mu ne le da Ukrajino (in seveda vse druge nekdanje sovjetske republike), ampak tudi obnovi jaltski status quo. To je pravzaprav vrnitev svetovnega reda v stanje leta 1988, ko je bil del Evrope pod nadzorom kremeljskega imperija – in ta imperij sam je bil eno od središč bipolarnega sveta. (Pravzaprav je bila seveda tripolarna, toda v ZSSR v resnici niso želeli neodvisnosti in subjektivnosti Kitajske, ker v socialističnem svetu ne moreta obstajati dva središča moči, če je v kapitalističnem svetu samo eden).
In Putin je izsiljeval Zahod z zelo preprostim argumentom – vojno. Pravzaprav svet ni videl nič novega, Evropa je vse to nekako doživela v poznih 30-ih letih prejšnjega stoletja, ko je drugi diktator, Adolf Hitler, uspel zaseči Alzacijo, Avstrijo, Sudete in preostalo Češko republiko in Moravsko izključno z izsiljevanjem. In Poljska, vsaj delno, čeprav smo se že morali boriti tukaj. Toda ta zgodba je bila tudi dodaten argument tako za Hitlerjevega mentalnega potomca Vladimirja Putina kot za njegove zahodne nasprotnike – ker so nacisti še vedno zmagali v vojni s Poljaki. Čeprav sta se dve veliki evropski državi, Velika Britanija in Francija, zavzeli za Poljsko ali pa sta se vsaj poskušali takoj zavzati.
Torej, leto 2022 je bilo za Putina Hitlerjevo leto 1939 – moral se je boriti. In ta zgodba, za razliko od poljskih, francoskih in kasnejših kampanj Wehrmachta, se je za rusko vojsko, milo rečeno, spremenila v težave. Sloves »druge vojske sveta«, ugled mogočnega in nepremagljivega tirana (se spomnite te sekte, ki še vedno verjame, da je Putin premagal vse?) – je trpel. Delno, vendar otipljivo.
Toda do določene točke se je Vladimir Putin še vedno lahko počutil zmagovalca. Vdrl je na ozemlje tuje države, zasedel in priključil del regij te države – in za to ni plačal. To seveda ni “nič”, ampak samozavest predsednika Ruske federacije mu je še vedno omogočila, da še naprej igra vlogo alfa samca, močnega tega sveta. In od časa do časa, da prestraši svet s svojim glavnim adutom – jedrskim orožjem. Ki je, bodimo iskreni, izgubil svojo moč in ustrahovanje z vsakim mesecem popolne vojne. Kljub temu je bila resnična velesila, čeprav pod sankcijami, čeprav se je zoperstavila vojski, nasičeni z zahodno opremo. Potem pa se je avgusta 2024 nenadoma zgodil Kursk …
In izkazalo se je, da so vsi strahovi, ki jih je poln kanal Telegram nekdanjega podpredsednika Ruske federacije Dmitrija Medvedjeva – oprostite za odkritost, vredno sranja. Širjenje panike, ki ga je vodstvo Kremlja sprožilo še pred začetkom vojne, je bil nato redno uporabljen v tem “gopnikovem argumentu” med vojno na ozemlju Ukrajine. In potem so oborožene sile Ukrajine vstopile na mednarodno priznano ozemlje Ruske federacije, zasegle del ozemlja Ruske federacije – veliko bolj ogrožajo nacionalno varnost …
Toda kaj vidimo? In vidimo, da ni bilo jedrskih napadov – niti na ukrajinske čete niti na ukrajinska zaledna mesta. In najverjetneje se to ne bo nikoli zgodilo. Seveda je zavrnitev uporabe orožja za množično uničevanje mogoče razložiti na več načinov. In ta časovni pritisk ni samo z zahoda, ampak tudi z vzhoda, iz Pekinga. In razumevanje strateške nevarnosti za celoten planet, za celotno civilizacijo. (Če sem iskren, je v Putinovi glavi težko verjeti temu argumentu – ampak naj bo tako.)
Vendar pa ostaja dejstvo, da je stopnja grožnje Ruski federaciji in Putinovemu režimu dosegla skoraj najvišjo raven (še vedno je treba videti ukrajinske čete v moskovski regiji ter napade brezpilotnih letal in HIMARS na prestolnico imperija). In nismo bili priča ustreznemu odzivu – primernemu za nenehne in številne grožnje, ki so se slišale izza zidov moskovskega Kremlja.
Kaj bi to lahko pomenilo? Samo ena stvar. Vladimir Putin se je izkazal za najbolj običajnega gopnika, ki se je v klasičnem slogu vrat v Sankt Peterburgu odločil, da bo žrtev ustrahoval in ga oropal brez uporabe sile. In vse se je končalo z dejstvom, da se je žrtev ne le začela upirati, temveč je gopnik tudi udarila v sončni pleksus z istimi medeninastimi členki, ki jih je vzel s seboj v »posebno vojaško operacijo«.
Konec koncev, kljub redkemu ozemlju, ki ga zaseda ukrajinska vojska po vsej Rusiji, je to zelo boleč udarec. Rusi so sami začeli širiti temo, da je »prvič po Veliki domovinski vojni agresorjeva noga stopila na sveto rusko zemljo«. (Pravzaprav ne prvič, vzemimo vsaj zgodbo o Damanskem otoku, ki ga je Kitajska ponovno osvojila leta 1969 – vendar se tega primera ne bo spomnil vsak Rus, ki je bil tako zaskrbljen zaradi »prvobitno ruskega Krima«.) Udarec, ki kaže vso šibkost kremeljskega režima. Izkazalo se je, da je Putin prešibek, ne le da bi prevzel tujo – ni sposoben niti braniti lastne, pravne obrambe. In vsi, ki so mu pozorno sledili, si tega niso mogli pomagati, da ne bi opazili.
Šibkost javnosti je tisto, česar se boji vsak diktator. Zato je Lukašenko leta 2020 tekel po Minsku z mitraljezom (ni si ga dal streljati – to je bila demonstracija sile). Zato je Putin sam, ki je poznal fobije Angele Merkel, pripeljal svojega psa na skupni dogodek s takratno nemško kanclerko. In zdaj …
In zdaj je Putin celemu svetu pokazal ne le šibkost – to smo videli že leta 2022, ko so njegove čete pobegnile iz Kijeva in svetu razkrile svoj nečloveški obraz v Buči – ampak resnično šibkost. Diktator, ki je v začetku leta 2022 veljal za gospodarja tretjine sveta brez treh dni (ali 96 ur, odvisno od tega, kako štejete), se je avgusta 2024 izkazalo, da svojega ozemlja ne more rešiti pred tujo vojsko.
In to je Putinov glavni poraz v regiji Kursk. Kajti tudi če oborožene sile Ukrajine zapustijo Sudžo čez mesec ali šest mesecev, nihče ne bo nikoli pozabil, da ni bila mogočna Zlata horda, ne velika Bonapartejeva Francija, ne Hitlerjev tretji rajh, ampak skromna, majhna Ukrajina (ki bo, kot so rekli ruski propagandisti, “v vroči vojni premagali v dveh dneh”) zajela in nadzorovala to ozemlje. In “druga vojska sveta” ni mogla storiti ničesar z ukrajinskimi vojaki, ki 10 let prej dejansko niso obstajali.
