6. avgusta so ukrajinske čete nepričakovano vstopile na ozemlje Ruske federacije v regiji Kursk. V samo nekaj dneh so Ukrajinci zavzeli taktično pomembno mesto Sudža, sedež okrožne vlade, teden dni po začetku ofenzive pa so imeli v rokah že 1000 km2 ruskega ozemlja – več, kot so Rusi uspeli zasesti letos. Do danes oblasti v Kijevu niso predstavile posebnih ciljev te operacije, vendar lahko že govorimo in pišemo o njenih posledicah.
Ko so se prvič pojavila poročila o prerazporeditvi ukrajinskih vojakov, so ga dojemali kot še en del napadov, ki jih je organiziral Glavni obveščevalni direktorat Ministrstva za obrambo Ukrajine. Vendar pa je 6. avgusta postalo jasno, da so tokrat vojaki, ki so vstopili na ozemlje Rusije, redne enote oboroženih sil Ukrajine. Poleg tega so šteli ne nekaj sto, ampak na tisoče vojakov. Prav tako ni bila operacija “pod lažno zastavo”. Zato je prvič po letu 1941 sovražna vojska vstopila na ruska tla.
“Neverjetna” operacija
Tako omenjeno dejstvo kot posledice ukrajinske ofenzive so šokirale mnoge na Zahodu, vendar so tudi vzbudile nič manj navdušenja. Slednje čustvo je bilo v Ukrajini še bolj izrazito. Napad na Kursko regijo in doseženi uspehi so znatno izboljšali moralo civilnega prebivalstva in vojakov. Hkrati se je vrnilo zaupanje, da ima vojaško poveljstvo, ki ga vodi general Oleksandr Syrskyi, še vedno akcijski načrt in je sposobno sovražniku vsiliti bojne pogoje. To vpliva tudi na izboljšanje podobe poveljnika oboroženih sil Ukrajine, ki se na primer izraža v znatnem zmanjšanju primerov, ko ga civilno prebivalstvo na družbenih omrežjih kliče »mesarja«, ki naj bi imel življenje svojih podrejenih za nič.
Kakšne so vojaške prednosti operacije Kursk za Ukrajino? Prvič, če bodo Ukrajinci razširili svoje dobičke, bodo lahko uskladili frontno črto, tako da bo veliko krajša od tiste, ki poteka vzdolž meje obeh držav. Če enote oboroženih sil Ukrajine napredujejo tudi na ozemlje sosednje regije Belgorod, ki se nahaja nasproti Harkova, se lahko frontna črta zmanjša za več kot 200 km. To bo omogočilo raztovarjanje nekaterih posadk. Drugič, ukrajinsko poveljstvo upa, da bo umaknilo nekatere enote, ki se bodo umaknile z zasedenih območij v regijo Kursk. To bo pomagalo hitreje ugasniti njihove ofenzivne akcije in lahko celo omeji njihovo sposobnost odzivanja na ukrajinske napade. Seveda Ukrajinci upajo, da bodo Rusi sčasoma »izčrpali« rezerve te skupine, ki pritiska na Donbas v aglomeraciji Pokrovsk. Doslej v zvezi s tem ni bilo večjih sprememb, vendar so Rusi nekaj vojakov, ki so bili v regijah, premestili v Kursk z drugih območij. Nekaj dni po začetku operacije Kursk so okupatorji ustavili ofenzivne operacije v Zaporožju. Ruski pritisk na Časiv Jar, Siversk in Kupjansk se je sčasoma zmanjšal, v bližini Vovčanska pa se Ukrajinci začenjajo vračati.
Po drugi strani pa politične koristi vključujejo pridobitev ozemlja, ki ga je mogoče kasneje zamenjati med pogajanji na podlagi “barter” za zasedene ukrajinske dežele. Zgoraj navedeno je dejansko potrdil Mihajlo Podoljak, predstavnik predsedniškega urada. Zaseg dela Kurske regije tudi krepi pogajalski položaj Kijeva in izboljšuje ocene Ukrajine na Zahodu.
Obstaja tudi kritika operacije Kursk, celo v sami Ukrajini. Nekateri anonimni računi na družbenih omrežjih so trdili, da bi bilo bolj smiselno poslati brigade, ki so sodelovale v operaciji, na fronto v Donbasu, da bi ustavili ruske napade na Pokrovsk, Toretsk in Chasiv Yar. Mnoge od teh objav so bile zelo čustvene, njihovi avtorji so trdili, da je general Sirski obsodil ukrajinsko vojsko na poraz in svoje podrejene poslal na gotovo smrt. Vendar pa je ta argument mogoče zlahka ovreči. Pretekli primeri pošiljanja brigad, ki so bile v rezervi, na fronto v Donbasu dokazujejo, da to večinoma ni dalo pozitivnih rezultatov. Ne glede na to, ali so bile nove brigade ali stare in izkušene formacije, ki so se prej borile na drugih območjih, so njihovi vojaki potrebovali čas, da se seznanijo s terenom in se spopadejo s situacijo. Po drugi strani pa v Donbasu zdaj ni takšne priložnosti. Posledično so vojaki utrpeli izgube, večinoma ranjene, kar je nato dodatno obremenilo logistiko. Okrepitve in nove enote, ki so bile poslane tja, so sčasoma preprosto izkrvavele do smrti, tisti vojaki, ki niso bili ubiti ali ranjeni, pa so bili izčrpani od odbijanja skoraj neprekinjenih sovražnikovih napadov. Določen problem je seveda zmanjšanje oskrbe s topniškim strelivom v smereh Pokrovsky, Toretsk ali Bakhmut-Siversky. To omejuje sposobnost izvajanja protibaterijskega ognja in odbijanja sovražnikovih napadov, zaradi česar se morajo Ukrajinci pogosteje umikati. RešetoZa Ukrajince v bližini Pokrovska postaja vse težje in le vprašanje časa je, kdaj se bodo Rusi znašli pod mestom. Vendar se zdi, da je poveljstvo oboroženih sil Ukrajine to upoštevalo v svojih načrtih in priznava določene ozemeljske izgube v Donbasu. Poleg tega je ta strategija v nasprotju s teorijami, ki se širijo na družbenih omrežjih (ne brez sodelovanja ruskih posebnih služb) o »mesarju« Syrskem.
Car je gol
Poraz v regiji Kursk je takoj razkril številne težave za Rusko federacijo. Postalo je očitno, da ruska vojska nima dovolj vojakov, da bi trdno obdržala celotno frontno črto, vključno z rusko-ukrajinsko mejo. Prav tako ne morejo skoncentrirati dovolj velikih sil, da bi neprekinjeno nadaljevali ofenzivo v vseh pomembnih smereh. Čeprav so Rusi pred mnogimi meseci utrdili Kurski del meje, je preboj razmejitvenega pasu in kasneje dveh glavnih linij utrdb potekal s svetlobno hitrostjo. V treh dneh so Ukrajinci ustvarili velik prelom in de facto prevzeli nadzor nad Sudžo, pod katero so tudi cestni mostovi, ki so omogočali prečkanje reke Psel. Zgoraj omenjeni uspehi bi bili nemogoči ali težko dosegljivi, če bi Rusi poslali več vojakov, da bi obdržali utrdbe, ki so pogosto padle v roke sovražnika brez boja in nepoškodovane. Ne samo, da so bile ruske enote premajhne, ampak jim je primanjkovalo tudi dovolj vozil in druge težke opreme – v povprečju so zasedle le okoli 30 odstotkov načrtovanih delovnih mest.
Pomanjkanje vojakov za zaustavitev ofenzive Ukrajincev je prisililo rusko poveljstvo, da je premestilo več tisoč nabornikov in pogodbenih vojakov iz globin Rusije v Kursko regijo, ki so se usposabljali za zamenjavo skupin, ki so se borile na zasedenem ozemlju. Vendar pa te sile niso dovolj niti za zaustavitev sovražnika, glede na pomanjkanje bojnih izkušenj in skromno število težkega orožja. Rusi so morali tudi izčrpati rezerve operativnih enot, ki so se borile v Hersonski, Zaporižjski in Harkovski regiji. 810. marinska brigada je bila umaknjena iz smeri Pokrovsk, kar je zdaj prednostna naloga Kremlja (zanimivo je, da je bila prej nameščena na Dnepru v regiji Herson). Čeprav rezerve ruske vojske še niso bistveno oslabljene, je očitno, da ne bodo dovolj za radikalno izboljšanje razmer v regiji Kursk. Poleg tega poveljstvo ne ustavi ofenzivnih operacij na najdražjih ofenzivnih območjih. To pomeni, da se bodo izgube ruskih vojakov povečale. Tako se lahko kmalu izkaže, da bo »odeja postala prekratka«, kar pomeni, da bo ruskim vojakom začelo primanjkovati vojakov za celotno frontno črto, v kombinaciji z bolj ambicioznimi ofenzivnimi operacijami.
Možnost uporabe jedrskega orožja ostaja vprašljiva. Rusi so večkrat opozorili, da so ga pripravljeni uporabiti, če kdo posegne na njihovo ozemlje. Operacija Kursk je pokazala, da je jedrski povračilni ukrep vprašljiv. Rusija se bo morala soočiti s posledicami odločitve o uporabi jedrskega orožja in treba je poudariti, da bo kritika Kremlja prišla tudi iz Kitajske. Poleg tega ga ruska elita verjetno nikoli ni nameravala uporabiti in je jedrsko izsiljevanje obravnavala kot grozljivo zgodbo, usmerjeno proti Zahodu in Ukrajincem. Težava Kremlja pa je, da se grožnje “radioaktivnega pepela” izkažejo za prazne. Putin in njegovo spremstvo so se potisnili v kot, danes pa jim primanjkuje argumentov, ki bi lahko učinkovito odvrnili nasprotnika od delovanja na ruskem ozemlju.
Operacija Kursk je negativno vplivala na javno razpoloženje v Rusiji, zlasti v regijah, ki mejijo na Ukrajino. Prebivalci, ki so pobegnili z območij, ki so bila izpostavljena ukrajinski okupaciji in sovražnostim, iščejo odgovorne. Kritizirajo uradnike administracije, »slabe bojarje« (tj. elito iz Putinovega spremstva) ali načelnika generalštaba generala Valerija Gerasimova. Ruski vojaški blogerji so celo poskušali prenesti del odgovornosti na… Aleksander Lukašenko. Krivda beloruskega diktatorja je v tem, da je pred tem ukazal umik dela svojih vojakov z meje z Ukrajino. Pod vplivom ukrajinskih uspehov so Rusi začeli uporabljati tudi precej dvomljivo informacijsko strategijo. Podcenjujejo resnost razmer v regiji Kursk in poudarjajo, da so Ukrajinci zasedli le 1% ozemlja Ruske federacije.
Konec “rdečih črt”
Ukrajinska invazija na mednarodno priznano ozemlje Ruske federacije je spodkopala tudi tako imenovane “rdeče črte”, ki jih je Zahod potegnil zase in za Ukrajino. Govorimo o številnih omejitvah ukrajinske obrambne politike in ukrepov. Poleg tega so bili oblikovani pod vplivom samega Kremlja in ne brez sodelovanja številnih ruskih simpatizerjev v zahodnih državah. Njihova manifestacija je bila pogosto omejen in neoptimalen odziv na diplomatske in varnostne ukrepe.Na primer, v primeru Kremlja je pomembno opozoriti V primeru Ukrajine so si prizadevali, da bi Kijevu prepovedali napad na ozemlje Ruske federacije – ne samo z orožjem, ki ga je prejel z Zahoda, ampak tudi z domačimi brezpilotnimi letali kamikaze. Česa so se države bale veliko bogatejše in močnejše od Rusije? Najpogostejša trditev je bila, da ne želijo, da bi nenadzorovana eskalacija privedla do uporabe jedrskega orožja v Moskvi ali vojne med Natom in Rusijo. In to bi neizogibno pripeljalo tudi do jedrske izmenjave. Vendar pa ne moremo popolnoma zavrniti dejstva, da je razmišljanje mnogih zahodnih elit o srednji in vzhodni Evropi še vedno osredotočeno na Moskvo. Tako kot si niso mogli predstavljati razpada ZSSR in je že sama vizija propada de facto sovražne države povzročila strah zaradi nepredvidljivih posledic, se bojijo tudi, da bo izguba vojne proti Ukrajini privedla do novega propada ruskega »imperija«.
Ukrajinci so postopoma preizkusili in prestopili te “rdeče črte”. Sprva so ukrajinske posebne službe in agenti izvajali različne sabotažne akcije. Maja 2023 je bil prvi napad izveden v regiji Belgorod, vendar so v njem sodelovale le formacije, ki so jih sestavljali ruski nasprotniki režima Vladimirja Putina. Nekaj mesecev kasneje so ukrajinski brezpilotni zrakoplovi kamikaze začeli napadati ruske tovarne, letališča in rafinerije nafte. Ves ta čas se je Kijev pretvarjal, da uradno nima nič opraviti z zgoraj omenjenimi dogodki, ki jim seveda nihče ni verjel. Vendar pa so bili poskusi pritiska na Ukrajince, kot na primer v primeru bombardiranja naftne infrastrukture. Kijev je povsem upravičeno ignoriral trditve ZDA in drugih držav, ki so pričakovale, da bo Ukrajina vodila samomorilski boj “z zvezanimi rokami”.
6. avgust 2024 se lahko v zgodovino zapisa kot poseben datum. Prvič je ozemlje države, ki ima enega največjih arzenalov jedrskega orožja, zasegla in zasedla vojska nejedrske države. In “velesila” se ni odzvala z “jedrskim” napadom, čeprav je večkrat grozila, da bo to storila, če bo vsaj en sovražni vojak vstopil na njeno ozemlje. Različni analitiki in geopolitiki že leta ustrahujejo Zahod z rusko “deeskalacijo z eskalacijo”. Zaradi ukrajinske “inšpekcije” je bil jedrski strah, ki je bil skrbno zgrajen skozi leta, popolnoma uničen.
Ukrajinci imajo zdaj priložnost, da prepričajo zahodne elite, da je drznejša in odločnejša politika do Moskve mogoča in sploh ni povezana s tveganjem, da bi jedrska raketa zadela zahodna mesta. Vsak izgovor o prenosu orožja Ukrajincem in omejevanju njegove uporabe samo na cilje na zasedenem ozemlju prav tako izgubi svoj pomen. Politika upravljanja “eskalacije” Jakea Sullivana, varnostnega svetovalca predsednika Bidna, se je prav tako izkazala za napačno, preveč previdno do Rusije in (kar je še pomembneje) kontraproduktivno.
Že se slišijo glasovi, da bi bilo treba Ukrajino močneje podpreti in celo dovoliti uporabo raket dolgega dosega proti ciljem na ruskem ozemlju, kot so vojaška letališča. Trenutno je Ukrajina oborožena z balističnimi raketami ATACMS različnih modifikacij (razlikujejo se po bojnih glavah in dosegu letenja – od 165 do 300 km), pa tudi z manevrirnimi raketami Storm Shadow / SCALP, ki jih je prejela iz Velike Britanije in Francije (doseg leta – do 250 km). To pomeni, da so bili že pred operacijo Kursk številni sovražni vojaški objekti v dosegu ukrajinskih lansirnikov HIMARS in letal, prilagojenih za uporabo zahodnih raket.
Število potencialnih ciljev se je zdaj še povečalo zaradi uspeha operacij oboroženih sil Ukrajine v regiji Kursk. Vse, kar je potrebno, je soglasje zahodnih partnerjev. Ukrajinska ofenziva v regiji Kursk je tvegana operacija, ki pa bi lahko Kijevu prinesla številne vojaške in politične prednosti. Nekateri od njih so bili že doseženi. Prav tako je zelo pomembno, da so odločni ukrepi na ozemlju Ruske federacije prispevali k spremembi pripovedi o Ukrajini in njenih možnostih v zahodnem tisku in političnih salonih. Izkazalo se je, da so Ukrajinci še vedno sposobni ambicioznih operacij, kar povrača zaupanje v morebitni uspeh Kijeva v sedanji vojni.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Uderzenie na terytorium Rosji poprawiło sytuację Kijowa
