Leta 2017 je v vasi Kotlyarka v regiji Žitomir lokalni umetnik Volodimir Herasymchuk, da bi spoštoval zakon o dekomunizaciji, »predelal« spomenik Leninu na Tarasu Ševčenku. Pobudnica je bila vodja lokalne kulturne hiše Tetiana Petruk. Hvala Parcela Ta majhna vasica je pred kratkim postala znana po vsej državi. Težko je reči, ali je lokalna skupnost zadovoljna s tem priznanjem. Navsezadnje je razlog takšen, da vas nasmeji. Potem jokaj. Nato se spet smejte, tokrat s solzami v očeh. In kot rezultat, razmišljati o globalnem in večnem. Kajti če zavržemo absurdnost celotne situacije, pa tudi estetiko včerajšnjega »voditelja svetovnega proletariata« in zdaj najvidnejšega ukrajinskega pesnika, potem je celotna situacija – kot tudi sam spomenik – zelo ilustrativna.
Socialna omrežja so takoj začela veseliti, da je ta Lenino-Shevchenko čudovit spomenik ukrajinskim reformam. Seveda je to poenostavitev. Od osamosvojitve je naša država doživela številne spremembe. Nekateri so bili nedvoumno uspešni, drugi neuspešni ali celo škodljivi. Toda večina jih še vedno spominja na delo iz Kotlyarke – niti tukaj niti tam. Izgledate kot Taras Hryhorovych s “Kobzarjem” v roki, in ko pogledate natančneje, vidite istega Vladimirja Iljiča.
Oglejmo si oborožene sile Ukrajine. V zadnjem desetletju je bilo izvedenih veliko pravih sprememb, ki so se izkazale za učinkovite na bojišču. Strukturne spremembe, simbolične spremembe in več pobude za poveljnike na nižji ravni – vse to so nesporne prednosti, ki poleg junaštva vojakov dajejo priložnost, da se uprejo Rusiji. Toda poleg njih je še vedno precejšnje število poveljnikov, ki so pripravljeni na vsako žrtvovanje med vojaki, da bi izvršili tudi najbolj nepremišljene ukaze. In tisti, ki zavračajo izvajanje takšnih ukazov “od zgoraj” – izpolnjujejo sankcije. V zadnjem času je bilo vedno več dokazov o tem: tukaj je poziv načelnika štaba brigade Azov Bohdana Krotevicha SBI, naj razišče dejavnosti generala Jurija Sodola, in še novejši primer z domnevnim “napredovanjem” ali bolje rečeno odpustom s položaja, ker ni hotel izpolniti smešnega ukaza poveljnika 80. ločene zračno-jurišne galicijske brigade zračnih napadalnih sil Emila Ishkulova in številni drugi primeri.
Takšna polovičnost v razvoju vojske je tvegana, ker je nemogoče brezumno razpršiti ljudi, tudi glede na veliko višje, čisto človeške rezerve sovražnika. Žukovljeve metode ne morejo premagati Rusije, ker »majhna sovjetska vojska ne bo premagala velike sovjetske vojske«. Samo učinkovitost in inovacije lahko. Bolj metaforično povedano, veliko je odvisno od tega, katera izkušnja UPA bo prevladala – uporniška in junaška ali papirnata.
Še en boleče znan primer je izobraževanje. Tukaj po eni strani nimate časa za štetje reform in reformatorjev, po drugi strani pa ni pravih sprememb na bolje. Vedno obstajajo uspešne izjeme. Uvedba EIT je nekoč postala ena najuspešnejših reform v vsej naši sodobni neodvisnosti. Poleg tega pa večina drugih prizadevanj ne vodi k dejanskemu izboljšanju delovnih pogojev, motivacije, finančnih zmožnosti, materialnih virov, mobilnosti, temveč k pojavu novih birokratskih zahtev in ovir. Posledično imamo enake obsežne izobraževalne stroje iz “Sovjetske zveze”, le v novejši pokrajini.
V primeru visokega šolstva – bolonjski (v naši realnosti bolj “obolonski”) sistem. Ker so slogani o evropski izkušnji dobri, v resnici pa je isti univerzitetni učitelj prisiljen posnemati tovariša Stahanova. Ker je treba izvajati razrede (in veliko več jih je kot evropskih ali ameriških kolegov), izboljšati trenutne tečaje in razviti nove (in biti prepričani s celotnim paketom dokumentov in metodološko podporo!) in pripraviti priročnike, napisati vsaj 2-3 članke na leto za strokovne publikacije, ne pozabite na scopus (tudi če za nekatere znanosti nima smisla), In pripravite povzetke za konferenco in ne zamudite izobraževalnega dela. Nekje na tem seznamu je znanost sama izgubljena, ampak no… Formalne zahteve so najpomembnejše.
Spomenik Kotlyarkiv kaže tudi na način razmišljanja mnogih Ukrajincev. V zgodbi o Suspilni so besede Tetiane Petruk odkrito »prerezale« uho: »Ko sem videla, da ga bodo kmalu podrli, me je nekaj bolelo v duši …« Naj vas spomnim, da govorimo o spomeniku Leninu. Ne glede na to, ali gre za nostalgijo po sovjetski mladini ali nesmiselno navezanost na znani simbol, je drugotnega pomena. Pomembna je posledica tega “sovoka”, ki ni bil popolnoma prebavljen na ravni zavesti. In to so takšni fantazmagorični spomeniki.
Še vedno obstajajo legije takih Tetiana Petruks. To še posebej velja v vaseh in mestih, kjer je zaradi različnih okoliščin manj aktivnih državljanov in veliko več pasivnosti in razmišljanja »kaj bodo ljudje rekli«. Zato Kotlyarka tukaj ni izjema, ampak pravilo. Uradniki te vrste so ukrajinski v obliki, vendar “sovjetski” v bistvu in enako naklonjeni Leninu in Ševčenku.”Vrhajo” prave pobude “od zgoraj”. Prav zaradi njih dekomunizacija in dekolonizacija zelo pogosto ne opravljata izredno pomembne funkcije – ne le nadomestiti nesprejemljiva imena naselij, ulic, trgov itd., ampak jim tudi dati nova imena, ki bodo odmevala nove pomene. Tisti, ki bodo počastili junake preteklosti ali sedanjosti, se sklicevali na lokalno zgodovino in posebnosti – možnosti je veliko. Toda zelo pogosto imamo namesto tega brezoblične “sovjetske” ulice: sončne, majske, vesele, javorjeve in druge češnjeve ulice.
Še ena lekcija, ki se jo lahko naučimo iz te zgodbe, čeprav posredno, je, da ste lahko domoljubni in ukrajinski v obliki, vendar sovjetski v bistvu. Če je sovjetski sistem razvil refleks, da samodejno ljubi tiste, ki jim je spomenik, potem za takšno osebo ni pomembno, komu je ta spomenik postavljen. In ni težko priti na idejo, da bi Lenina preoblikovali v Ševčenka. Da bi razumeli, da je to žalitev zdrave pameti in figura kalibra Tarasa Hryhoroviča, potrebujete ustrezno znanje in kritično razmišljanje. In to ni tisto, kar je totalitarni režim raje videl pri umerjanju »sovjetskega človeka«.
Še vedno ne manjka ljudi na različnih področjih in na različnih ravneh, ki so formalno prilagodili način razmišljanja iz »Sovjetske zveze« novi realnosti. Toda v resnici se zanje ni veliko spremenilo, kajti kakšna je razlika, pod kakšno močjo pokazati hlapčevitost; twist “sheme”; odprite nekaj nedokončanega, vendar pred “okroglim” datumom; zvesto izpolnjujte načrtovane kazalnike – dokler so organi zadovoljni. Glede na to ni presenetljivo, da so bili po letu 1991 številni nekdanji komsomolski in partijski kadri »prebarvani«. In z enakim zaupanjem v obstoj edine pravilne resnice in nestrpnosti do disidentov, s katerimi sta bila poveličana Lenin in komunizem, sta začela graditi »svetlo prihodnost« pod domoljubnimi slogani. Samo z diskreditacijo slednjih in tistih, ki si resnično prizadevajo delovati v interesu države in družbe.
Celotna zgodba s čudežnim spomenikom je še en opomnik, da se Ukrajinci kot družba in Ukrajina kot država kljub vsem dosežkom in napredku še vedno soočajo s številnimi izzivi na poti do premagovanja sovjetske zapuščine. Formalna odprava – v toponimiji in urbanem/podeželskem prostoru – je vsekakor pravi korak. Vendar je veliko bolj pomembno (in težje), da pridobi trajne pomene. Enako velja za druga področja. Navsezadnje zavest najprej določa obstoj človeka kot bitja, obdarjenega z lastnim mišljenjem in voljo, in ne obratno.
Ustvarjanje in vzpostavljanje novih pomenov, pa tudi družbenih ali političnih institucij ali izvajanje resnično temeljitih in učinkovitih reform ni naloga za leta, ampak za desetletja. Vedno bodo tisti, ki nas bodo potegnili nazaj in ne bodo želeli zapustiti našega osebnega območja udobja. Tega je nemogoče premagati z enim zamahom. Menjava generacij že v zadnjem desetletju prinaša pozitivne rezultate. Bolj ko so izobraženi in aktivni državljani, hitrejše bodo spremembe na bolje. In prej bodo zadnje sledi našega postsovjetskega leninista in Ševčenka potonile v pozabo in jih bo nadomestil Taras Hryhorovich brez sledi kape in časopis “Pravda” pod roko.
