Konec februarja in marca 2022 je ves svet z zadihanim dihom opazoval, kako so Ukrajina, njena vojska, ukrajinski prostovoljci, prostovoljci, na koncu vsi Ukrajinci dobre volje, vstali v obrambo domovine pred ruskim agresorjem. Ta podvig ukrajinskega ljudstva, ki mu je uspelo odvrniti strašno invazijo veliko močnejšega sovražnika in ni dovolil, da bi bila njihova država zasužnjena, bo zagotovo zapisan z zlatimi črkami v svetovnih zgodovinskih analih. Konec koncev, kot že vemo, je malo svetovnih akterjev verjelo, da bo Ukrajina lahko zdržala, kaj šele odvrnila sovražnikov napad in celo začela protiofenzivo. V najboljšem primeru so Ukrajincem dodelili vlogo partizanov na lastni, zasedeni zemlji.
Vse to seveda ne more vzbuditi spoštovanja do odpornosti Ukrajincev, njihovega vojaškega podviga. Hkrati pa je nemogoče, da ne bi postavili logičnega vprašanja: kako je prišlo do točke, da je obstajala potreba po tem podvigu, da vojska ni bila povsem pripravljena na napad od zunaj, kljub dejstvu, da je vojna trajala že osem let? Konec koncev, zakaj smo v prvih dneh popolne invazije izgubili južna ozemlja, Mariupol, Novo Kahovko, večino Donbasa in celo Herson, kljub dejstvu, da se mesto nahaja na desnem bregu Dneperja? Ali bi lahko bila Ukrajina bolje pripravljena na obsežno rusko invazijo?
Na vsa ta vprašanja bo moralo ukrajinsko vodstvo še vedno odgovoriti takoj, ko bomo zmagovito končali vojno. Čeprav je že mogoče trditi: da, na morebitno invazijo smo se pripravili zelo slabo.
Degradacija vojske in celotnega varnostnega sistema v Ukrajini se dogaja skoraj vsa tri desetletja od osamosvojitve. Če si želite predstavljati obseg degradacije, si je vredno vsaj ogledati hollywoodski film “Baron of Arms” (Gospodar vojne) v glavni vlogi Nicolas Cage. Zelo živo prikazuje, kako so trgovci z orožjem z vsega sveta imeli dobiček od kraje orožja, streliva, oklepnih vozil itd. iz ukrajinskih vojaških skladišč, kako so na tem orožju ustvarili milijarde bogastev. Medtem je Ukrajina postajala nemočna pred potencialnim zunanjim sovražnikom. Seveda je vse v filmu predstavljeno z določenim umetniškim pretiravanjem, vendar je načeloma situacija prikazana precej natančno. Ukrajinske oblasti so bile popolnoma nepripravljene na morebitno agresijo in ponovile isto napako, ki jo je leta 1917 naredila Centralna rada. Zdaj, tako kot takrat, se je naivnim ukrajinskim politikom zdelo, da so okoli njih samo prijatelji, zato se lahko sprostijo in ne skrbijo za lastno varnost.
No, no, pred letom 2014 je bilo mogoče zanemariti svojo varnost, vendar je bilo treba popolnoma izgubiti občutek samoohranitve, da bi po priključitvi Krima in invaziji na Donbas potisnili vprašanje polnjenja arzenalov, ohranjanja skladišč streliva in razvoja novih vrst orožja na drugo ali tretje mesto.
In tukaj krivda ne pade le na skorumpirane uradnike in populistične politike, ki so zagovarjali mir. V nekaj letih omejene vojne v Donbasu, v kateri je aktivno sodeloval največ en odstotek ukrajinskega prebivalstva, so bili naši ljudje tako “utrujeni” od vojne, da so bili pripravljeni glasovati za kogarkoli, če bi le obljubili, da bodo ustavili spopade. Čeprav ne, “za vsakogar” bi bilo pretiravanje. Nihče se ni mudil, da bi glasoval za odkrito proruske kandidate, kot sta Jurij Bojko ali Jevhen Murajev, kljub njunim mirovnim volilnim programom.
Tako so spomladi 2019 Ukrajinci množično glasovali za komika Volodimira Zelenskega, verjamejoč v njegove slogane, da “moraš samo prenehati streljati”, “zbližati se nekje na sredini” itd. Med volilno kampanjo je Zelenski strastno trdil, da se vojna nadaljuje samo zato, ker je koristna za ukrajinske in ruske oligarhe (predvsem je namigoval na koristi za Petra Porošenka). Po njegovi logiki se lahko vojna konča preprosto tako, da tem agresivnim oligarhom odvzamemo vzvod.
In najbolj smešno je, da je večina Ukrajincev verjela v preproste recepte Zelenskega. Dojemali so ga kot »predsednika miru«, kot spretnega voditelja države, ki je bil sposoben rešiti vse konflikte, kot je to storil filmski lik, ki ga je ustvaril v televizijski seriji »Služabnik ljudstva«. Zato ni presenetljivo, da je zgodovinsko dokazana formula miru, ki so jo poznali stari Rimljani, sI vis pacem, para bellum – se je novoizvoljenemu voditelju države in njegovi ekipi zdelo tuje.
Ni mogoče zanikati, da je bilo pod predsedovanjem Petra Porošenka ukrajinski vojski posvečeno premalo pozornosti, glede na dejansko vojno stanje v državi. Obstaja veliko novinarskih preiskav, tako ukrajinskih kot tujih, o zlorabah obrambnih ukazov, v katere je bil vpleten tudi takratni voditelj države. Še posebej sramotna stran v času Porošenkovega predsedovanja je uničenje ukrajinskih skladišč streliva, sajUstvarjeni so bili varni pogoji za shranjevanje streliva. Vse te težave je na začetku obsežne invazije izkašljala kri. Vendar pa je pod Porošenkom prišlo do vsaj nekaj izpolnitve obrambnega reda.
Toda naivno prepričanje Zelenskega, da se bo mogoče pogajati s Putinom, ker se zdi, da je razumna oseba, in zdrava pamet bi morala prispevati k želji po miru. Zelenski je bil pripravljen na boleče kompromise, koncesije, ki bi po njegovem mnenju morale biti dovolj, da bi kremeljski diktator rešil svoj obraz in se znebil Ukrajine.
Da, zdaj vemo, kako naivna so bila ta upanja, s katerimi ukrajinske oblasti živijo že skoraj tri leta. To naivnost je narekovala malomarnost pri imenovanju ljudi na odgovorne vojaške položaje. Na primer, prvi minister za obrambo Ukrajine, ki ga je imenoval Zelenski, je bil uspešen podjetnik, diplomant Univerze v Oxfordu, Andriy Zahorodniuk. Vendar pa je bila njegova resnična povezava z vojsko pred imenovanjem, da je z začetkom ruske oborožene agresije v Donbasu podjetje, ki ga je vodil, oskrbovalo ukrajinsko vojsko s pečmi.
Marca 2020 je Zelenski izvedel radikalno reorganizacijo vlade in za vodjo ministrstva za obrambo imenoval človeka, ki je dobro seznanjen z vojaškimi zadevami, generalpodpolkovnika Andrija Tarana. Zdi se, da bi moral človek, ki je bil do nedavnega prvi namestnik poveljnika kopenskih sil oboroženih sil Ukrajine, popolnoma razumeti potrebe vojske in vedeti, kako jih izpolniti. Toda stvari se niso iztekle po pričakovanjih. Namesto da bi pomagal vojski, reševal njihove težave in jim zagotovil vse, kar potrebujejo, se je minister za obrambo znašel v težkem sporu s takratnim vrhovnim poveljnikom oboroženih sil Ukrajine Ruslanom Khomchakom.
Takrat je ta konflikt celo vstopil v javno sfero, primer je prišel na sodišča: Ruslan Khomchak je vložil tožbo proti Andriju Taranu. Mislim, da se ni vredno poglabljati v bistvo spora, je precej drugotnega pomena. In glavna stvar je, da se je zaradi tega konflikta v de facto vojskujoči se državi raven obrambnih zmogljivosti hitro zmanjšala.
Serhiy Rakhmanin, nekoč nadarjen novinar in zdaj član Verhovne Rady, član odbora za nacionalno varnost, obrambo in obveščevalno dejavnost Najvišje rade, je v intervjuju za publikacijo LB.ua opredelil bistvo takratnega varnostnega problema Ukrajine takole: »Problem ni bil v samem Taranu. Težava je bila v tem, da je oseba, ki ni storila ničesar, s samim dejstvom, da ni storila ničesar, škodovala varnostnemu in obrambnemu sistemu. Oseba, ki ni vedela, kako in ni vedela, kaj počne na čelu najpomembnejšega ministrstva, je bila situacija, v kateri se je povečal kaos. In tisti, ki so, recimo, denar uporabljali neučinkovito ali morda krado, so se počutili nekaznovane. To je velik udarec za varnostni sistem, ki ga na žalost novo obrambno vodstvo, tudi če bi bili geniji, ne bo moglo popraviti.”
Tu bi moral predsednik Zelenski posredovati, kaznovati krivce in izpustiti tiste, ki škodujejo obrambnim sposobnostim. Ampak ne, Taran je ostal na položaju leto in pol – od marca 2020 do novembra 2021. To je do časa, ko je postalo jasno, da je popolna ruska invazija povsem resnična. V času Taranovega mandata so bili opuščeni državni red za vojsko, programi najnovejšega orožja in vojaške vaje. Konec koncev, kakšen razvoj je lahko v vojski, ko sta dva ključna človeka, od katerih je odvisna, postala goreča sovražnika in sta odkrito v vojni drug z drugim.
4. novembra je Oleksij Reznikov prevzel mesto vodje ukrajinskega vojaškega oddelka. Do odprte ruske invazije so ostali manj kot trije meseci. Za popolno pripravo je ostalo katastrofalno malo časa. Toda tudi to kratko obdobje je bilo uporabljeno zelo neučinkovito.
Zakaj? Iz zelo preprostega razloga: državno vodstvo Ukrajine ni imelo politične volje, da bi to storilo. In najprej govorimo o predsedniku, ki je do trenutka, ko so ruske rakete letele na Kijev, iz nekega razloga upal, da si Putin ne bo upal sprožiti popolne invazije. Urad predsednika je menil, da do stopnjevanja vojaškega konflikta najverjetneje ne bo prišlo. In če se bo to zgodilo, bo to le na starih kontaktnih linijah v regijah Lugansk in Doneck.
Na drugih nevarnih območjih, zlasti na Krimski ožini in na severni meji, dejansko niso bile izvedene utrdbe ali rudarske dejavnosti. Kar je kasneje imelo usodne posledice za Ukrajino. Samo poglejte civilne žrtve v Mariupolu, Buči, Hostomelu, Irpinu itd.
Zelenskega se bo še dolgo spominjal po svojem “govoru na žaru” 19. januarja 2022. Predsednik je svojim državljanom s televizijskih zaslonov zagotovil, da ni razloga za skrb, da ne bo napada. Tukaj je citat iz govora, kjer Zelenski izraža svoje napovedi za to leto:
“22. januarja bomo praznovali dan enotnosti Ukrajine. Odprimo most Zaporožje. Čez eno leto se bo zgradilTo je največja avtocesta v Ukrajini od Užhoroda do Luganska. Zgradili bomo ceste, mostove, šole, stadione, vagone, letala in tanke. Cepimo veliko večino prebivalstva. Aprila bomo praznovali veliko noč. V maju, kot vedno, je sonce, vikendi, žar in seveda dan zmage. In potem poletje. Opravili bomo EIT, vstopili na univerze, načrtovali počitnice, kopali vrtove, se poročili in imeli poroke. In potem jesen. Upam, da bomo navijali za našo reprezentanco na svetovnem prvenstvu FIFA v Katarju. In potem zima. In pripravili se bomo na novoletne praznike. Kot vedno, 31. decembra se bo za mizo zbrala celotna družina. In prepričan sem, da bom v svojem novoletnem nagovoru rekel: »Dragi Ukrajinci! No, rekel sem ti, kajne? Dobro opravljeno!'”
Ste v svojem govoru opazili omembo gradnje cest? In to ni naključje, rekel bi celo, da je zelo pomembno. Takrat je program »Velika gradnja« dobival zagon, za katerega je bilo dodeljenih na stotine milijard grivn (na primer, leta 2022 je bilo načrtovano, da se porabi več kot 140 milijard UAH). Ne bom govoril o korupcijski komponenti tega projekta, čeprav je tam in po mnenju preiskovalnih novinarjev zelo pomemben, raje bom pozoren na vidik prednostne naloge. Namesto da bi ta denar dala za gradnjo utrdb, pripravo teritorialne obrambe in nakup orožja, Ukrajina porabi neverjetne vsote za ceste, od katerih bo večina postala preprosto nepotrebna in celo škodljiva, ker bodo padle pod okupacijo, tako da bodo prispevale k logistiki sovražnika.
In to je bilo v času, ko so ameriške in britanske obveščevalne službe kričale Zelenskemu: pripravite se na veliko vojno! Vedno natančneje so mu dali načrte za rusko ofenzivo v devetih operativnih smereh, vendar še vedno ni hotel verjeti.
Naslednji pomirjujoč govor Zelenskega je bil podan 16. februarja, saj so na ta dan številni strokovnjaki napovedali začetek invazije. In predsednik je bil vesel, da nihče ni napadel in celo predlagal, da se na ta dan vsako leto praznuje dan enotnosti Ukrajine.
Po mnenju ljudi iz predsednikovega ožjega kroga je Zelenski končno spoznal, da se popolni invaziji ni mogoče izogniti šele 21. februarja. Takrat je Varnostni svet Ruske federacije, ki ga je vodil Putin, priznal samooklicano “DLR” in “LPR” in razglasil jamstvo za njihovo varnost. Predsednik Ukrajine je končno spoznal, da je šal konec in uvedel izredno stanje po vsej Ukrajini.
Ali je bilo še vedno mogoče storiti vsaj nekaj za okrepitev obrambnih zmogljivosti države? Ne veliko, vendar bi se nekaj dalo storiti. Vsaj pripraviti se na razstrelitev in morda takoj razstreliti mostove na Krimski ožini in tiste, ki vodijo dlje od Krima do regij Herson in Zaporožje. Okrepite garnizone in kontrolne točke v tej smeri. Minirajte še neminirano ozemlje na meji z Rusijo in Belorusijo, dokler bo dovolj min, truda in časa. Prav tako bi bilo smiselno začeti evakuirati prebivalstvo s potencialno nevarnih območij.
Na žalost nič od tega ni bilo nikoli storjeno. Na srečo je Ukrajina kljub tem težavam uspela preživeti, ustaviti ofenzivo veliko močnejšega sovražnika in celo ponovno osvojiti večino zasedenega ozemlja. In vse to je zahvaljujoč neverjetnemu junaštvu in žrtvovanju ukrajinskih vojakov. Kdo je kriv za neuspeh priprav – najverjetneje bomo to ugotovili že po vojni ali vsaj po njeni vroči fazi.
Besedilo je bilo prvič objavljeno v Wszystko Co Najważniejsz
