Tema morebitnih pogajanj med Ukrajino in Rusko federacijo je bila tako ali drugače v celotni vojni, ki traja že dve leti in pol, in s strani predstavnikov različnih geopolitičnih taborov. Namen teh izjav, vmetanj in razprav je drugačen – odvisno seveda od tega, kdo, kdaj in v kakšni situaciji daje te izjave. Eden od teh likov je “predsednik” Belorusije Aleksander Lukašenko. Prejšnji teden se je ponovno vrnil k tej temi – in to na najvišji možni ravni, v intervjuju za enega od propagandnih stebrov Putinovega režima, televizijski kanal Rossiya1.
Pravzaprav je samo dejstvo, komu in kje je Lukašenko povedal, kar je bilo povedano, določena razlaga. Takšni medijski dogodki v svetu Vladimirja Putina (in ni dvoma, da sta Lukašenko in še bolj “Rusija 1” Putinov svet) so običajno jasno načrtovani in pripravljeni. Zato ne gre za improvizacijo, ne za improvizacijo beloruskega diktatorja, ne za »željo po pomoči«, kot so nekateri predstavili sodelovanje Aleksandra Lukašenka v zgodbi o uporu Jevgenija Prigožina. Improvizirane, improvizacije, »geste dobre volje« v tem koordinatnem sistemu so po definiciji nemogoče. Zato je treba prisluhniti Lukašenkovim besedam, sporočilom, ki jih je poslal v intervjuju.
Glavno sporočilo, kot smo že omenili, so bile besede o pogajanjih. Seveda ga je Lukašenko predstavil tako, da Ukrajina najprej potrebuje pogajanja in mir. Na žalost (za oba vzhodnoevropska diktatorja) za to ni več mogoče najti posebnih argumentov – vsaj “predsednik” Belorusije je nekako sramežljivo pozabil omeniti možnost še enega raketnega napada na energetski sistem, ki bi uporabil samo faktor jedrskega orožja. Na kar se, bodimo iskreni, niti Ukrajina niti Zahod v resnici ne odzivata nanj.
Toda Lukašenkova naloga je bila, da potrebo po pogajanjih predstavi skozi prizmo Ukrajine. Zato smo morali uporabiti jedrsko zastraševanje, ker preprosto ni ničesar drugega, kar bi lahko prisilili. Ukrajinski energetski sektor je z vsemi svojimi težavami še vedno dokazal svojo sposobnost preživetja – medtem ko je začetek ruske uporabe balistike v Severni Koreji dokaz nasprotnega procesa. Prvič, če bi imeli dovolj izstrelkov, se ne bi poniževali pred Kim Jong-unom. Drugič, vsi v Ukrajini so to opazili – balistika ne predstavlja grožnje velikemu delu Ukrajine, zahodno od Žitomirja. In to je vsaj TPP Burshtyn, o stanju katerega se zdaj praktično ne govori – in to počnejo zelo dobro, ker manj pozornosti, večja je varnost. Ko so se otroci začeli vračati v šole na zahodu Ukrajine, so se pojavili tudi pomisleki glede morebitnih raketnih napadov, eden takih napadov pa je tragedija ogromnih razsežnosti. Ampak, kot lahko vidimo, se ni zgodilo nič takega. Iz različnih razlogov, vendar se to ni zgodilo. Verjetno je to posledica pomanjkanja odziva javnosti, to je “smisel porabe dragih raket za nekaj, kar je šlo na rob družbe”.
Če se vrnemo k pogajanjem, se zavedamo, da tudi Ukrajina potrebuje mir. Kot normalen, logičen in osnovni pogoj za življenje in razvoj države in družbe. Toda Ukrajina je pokazala, da lahko tudi med polno vojno, če ne po celotnem ozemlju (kar je logično), vendar v mnogih regijah, vzpostavi bolj ali manj normalno življenje. V zahodnih regionalnih središčih so se leta 2023 začeli odpirati različni obrati, vse do nakupovalnih središč. In v Rusiji, mimogrede, nakupovalni centri so se začeli zapirati, potem ko so nekatera zahodna podjetja zapustila trg pod grožnjo sankcij.
Seveda pa Putinu ni mar. Malo verjetno je, da bi mu bilo mar niti za vrste za kruh nekje v Jekaterinburgu ali celo Lipetsku, to je zelo blizu Moskve. V regiji Kursk ni čakalnih vrst za kruh, ampak prava vojna. Od Kurska do Moskve je veliko bližje kot od Urala. Pa kaj? In nič. Tako Kremelj kot propagandisti se pretvarjajo, da se ni zgodilo nič strašnega. Poleg tega so liki ruske “televizije tisoč hribov” že začeli govoriti, da v začasni izgubi njihovih ozemelj ni nič strašnega. (Tukaj je treba opozoriti, da v sovjetsko-postsovjetskem prostoru ni nič trajnejšega kot začasno. Idol Rusov, Leanid Brežnjev, ki so ga skoraj vsi v Kremlju leta 1964 šteli za začasno osebnost, bi to lahko potrdil, če bi živel do danes.)
In to, prosim, gospodje, v državi, ki je bila z besedami pripravljena iti naravnost v sveto vojno za več pacifiških otokov, katerih imen si verjetno ne bo zapomnil noben od ruskih prebivalcev brez namiga. Toda regija Kursk ni Kurilski otoki, je resnična, ne pol-mitološka dežela, je tukaj, v bližini. Pa vendar idejo o »začasni izgubi« že promovirajo kremeljski propagandisti. Ker to za Putina ni tako kritično kot tisto, kar ga resnično straši.
In kremeljski škrat se boji nezmožnosti nadaljevanja vojne v Ukrajini. To je edina stvar, za katero trenutno živi, edina stvar, ki podaljšuje njegovo politično in morda celo fizično življenje. In s tem, v oTudi zadnji meseci so bili problemi. Inflacija ruši rekorde, vedno manj ljudi se prijavlja za vojno (zato je »dohodni« denar za pogodbene vojake v nekaterih regijah narasel na fantastično raven 2 milijona . Ljudje so namreč Putinovo glavno bogastvo – in tisti vojaki, ki so zdaj v Donbasu, to zelo dobro vedo. Obstajajo tudi zračne bombe, vendar so s tem virom razmere verjetno boljše – in KAB se lahko za razliko od Rusov pripravijo za uporabo veliko hitreje kot v 18 letih in 9 mesecih.
Če povzamemo še en mirovni poskus Aleksandra Lukašenka, Rusija potrebuje pogajanja in mir nič manj, ampak celo bolj kot Ukrajina. Čeprav, ponavljamo, Ukrajina potrebuje mir tudi iz očitnih razlogov. Zato bi teoretično lahko besede beloruskega diktatorja vzeli za resnico. Če ne bi bilo enega “ampak”, na enak način, kot se je Lukašenko izdal.
To so besede o “legitimnosti” Volodimirja Zelenskega. Dejstvo je, da – ne glede na to, kako močno se Aleksander Lukašenko trudi potegniti sovo na kremeljski svet – problem legitimnosti Zelenskega ne obstaja v ukrajinskem in še bolj v zahodnem družbeno-političnem prostoru. To pomeni, da sploh ne obstaja. Tudi tisti Ukrajinci, ki niso zadovoljni z dejstvom, da je Zelenski še vedno predsednik Ukrajine, se dobro zavedajo, da se tukaj ne more nič spremeniti do prvih povojnih volitev. Zato je kljub vsem možnim pravnim odtenkom (nismo ustavno sodišče, zato se ne bomo spuščali v podrobnosti tega primera; poleg tega je ustavno sodišče o tej temi nekako skromno molčalo) legitimnost Volodimirja Zelenskega zelo resničen pojav. Vsaj ponavljamo, do konca ali prekinitve vojne.
In kdo ima težave z legitimnostjo? In to je Aleksander Lukašenko, ki ga bodo po letu 2020 za predsednika Belorusije priznali le isti odvratni avtoritarni režimi kot on. In potem je tu še Vladimir Putin, ki naj bi »ponastavil« svoje predsedniške mandate, v resnici pa sam komaj resno verjame v to, kaj šele vsi ostali. In tukaj je ključ do razumevanja vseh Lukašenkovih besed. Tu je z glavo izdal sebe in svojega gospodarja.
V trenutku, ko je Aleksander Lukašenko začel govoriti o legitimnosti Zelenskega, je postalo jasno, da so bile ne le te njegove besede, ampak tudi vse druge iz intervjuja z Rossijom 1 lažne in manipulativne. To pomeni, da pogajanja in mir ne potrebujeta Ukrajina in Zahod, kot pravi (vsaj sam Lukašenko ni zaskrbljen za Ukrajino), ampak Rusija in Putin. To pomeni, da se razmere v ruskem gospodarstvu – edini sili, ki omogoča nadaljevanje vojne (in jo s tem lahko ustavi) – vztrajno in nepovratno slabšajo.
In zadnje vprašanje ostaja – zakaj je beloruski vazal Kremlja prišel na idejo o pogajanjih prav zdaj, v drugem desetletju avgusta? In ker je potem jesen. In ameriške predsedniške volitve. Po tem, ne glede na rezultate glasovanja, se bodo razmere za Rusijo le še poslabšale. Da, tudi po Trumpovi morebitni zmagi – kajti kljub želji po pogajanjih s Kremljem se ne bo strinjal s Putinovimi pogoji in Putin se ne bo strinjal s predlogom Bele hiše. Po Harrisovi zmagi pogajanj sploh ne bo. In rusko gospodarstvo bo še naprej padalo. In to bo celo pospešilo ta proces, saj sankcije proti sami Rusiji in grožnja sekundarnih sankcij proti ruskim nasprotnim strankam (predvsem Kitajski) ne bodo nikamor prišle, ampak se bodo le okrepile.
Mirovna pogajanja se morajo zares začeti takoj. In tukaj ima Lukašenko prav. In s svojo smešno frazo z vidika splošnega tona intervjuja o legitimnosti Zelenskega je priznal, kdo točno potrebuje pogajanja o premirju.
