Dolgo časa je minilo od trenutka, ko je »katoliško-buržoazna reakcija«, ki jo je vodil Vatikan, prenehala ogrožati prebivalce ukrajinskih ozemelj. Zdaj je mogoče iskati nesmiselne ideološke konstrukte, kot je ta zgoraj, v neuporabnih knjigah zavajajočega sovjetskega obdobja in se smejati njihovi absurdnosti. Pred nekaj desetletji pa so verjeli v te »marksizem-leninizme«, ki so bili nezdružljivi z vidika logike in zgodovinske izkušnje. Vodili so jih in vodili. Odmeve tega so našli tudi v neodvisni Ukrajini. Ponekod se to še vedno dogaja. Čeprav manj pogosto.
Ničvredni partijski dedki, ki so tiho umrli na srečanjih komunističnih “kovens”, so odšli. Z njimi so bili “ustrahovani”. Eden od njih je izolacionizem, ki so ga poskušali vcepiti lahkovernim Ukrajincem. Na primer, trditev imperialne propagande, da nam vsi okoli nas želijo škodo in predstavljajo grožnjo, edina rešitev pa je v zavezništvu z Rusi. Zdi se, kot da so vsi stiki prebivalcev naših ozemelj z drugimi kulturami in ljudstvi izključno osvajanje in okupacija, zahteva, da nas uničijo. Posledično je neodvisna Ukrajina že dolgo sumničava do civiliziranega sveta in manevrira med Evropo in Rusijo. Ukrajina ni delala na strategiji trajnostnega in zanesljivega partnerstva, zavezništev ali jasnega zunanjepolitičnega tečaja. Na koncu nas je Rusija napadla.
Meje vsebine in brezna
Razen sveta in kljub temu se giblje po svoji slepi poti – to je bistvo ljudi, ki so živeli na ozemlju sodobne Rusije. Enako ne moremo reči za prebivalce ozemlja Ukrajine. Medtem ko so čakali, da bo Peter I. odprl luknjo v Evropi, so bili ljudje, ki so postali profesorji in rektorji najstarejših univerz. V dvanajstem stoletju je bizantinski cesar (1183-1185) Andronik Komnen »obiskal« galicijskega kneza Jaroslava Osmomysla, čigar zadeve doma niso delovale. Leta 1429 je sveti rimski cesar Sigismund prišel v Luck na kongres monarhov. Stiki med ljudmi, ki so živeli na ozemlju sodobne Ukrajine, in prebivalci drugih dežel so bili vedno intenzivni in plodni.
Slovansko-grško-latinske šole, ki so bile odprte v deželah nekdanje Rusije, vendar se niso ukoreninile v Moskvi, so bile tipičen primer humanistične znanosti. Kasneje so bile ukrajinske dežele Poljsko-litovske zveze pokrite z mrežo izobraževalnih centrov Družbe Jezusove. Takšne institucije so obstajale v celotnem prostoru, ki se danes imenuje Evropa. Model jezuitskega šolanja je vplival na metropolita Kijeva, Galicije in vse Rusije (1633-1647) Petra Mohylo, ko je ustanovil šolo v Kijevu. Po drugi strani pa so bili stiki predstavnikov Družbe Jezusove z Moskvo izolirani. Omenimo lahko poslanstvo Antonia Possevina (Antonio Possevino) V 1580-ih se niso razumeli z Ivanom Groznim. Possevino je sestavil delo “Moskovski” (Vilno, 1586), v katerem je opisal vse svoje grozote od tega, v kar se je krščanstvo spremenilo v Moskvi. Napisal je, da je pot v Moskvo potekala skozi Rusijo in da je bil v stiku z ruskimi magnati. Zlasti Ostrog. Ali je res verjel v dialog z vladarji Moskve? Verjetno ne! To je kot pogajanje s Putinom.
Leta bodo minila in v Lvivu se je v družini Boim rodil deček, ki se bo imenoval Mihajlo. Prejel bo briljantno izobrazbo, obvladal več jezikov in postal član Družbe Jezusove. Na predvečer regije Khmelnytskyi bo odšel v dežele moderne Indije in Kitajske. Prispevek Mihaila Boima (Michael Boym, 1614-1659) v orientalizmu svet še ni cenil. Čeprav je bil oseba na ravni Marca Pola (Marco Polo, 1254-1324) in Mateo Ricci (Matteo Ricci, 1552-1610). Manj znano, vendar njegova zapuščina ni slabša od del zgoraj omenjenih osebnosti: Boimova dela, njegovi opisi flore in favne, kulturne in jezikovne študije itd. V času Boimovega življenja je znan intelektualec tistega časa, Athanasius Kircher (Athanasius Kircher, 1602-1680), in še nismo prišli do popolnega “odkritja” te številke.
Lastni “tujci” in “prijatelji” nekoga drugega
Obstaja veliko podobnih primerov. Še pomembneje je, da pričajo o bližini in razumevanju med ljudmi, ki so živeli na deželah Ukrajine, in prebivalci katerega koli drugega kotička tega, kar imenujemo Evropa. Za ta prostor je bil značilen razmeroma enak izobraževalni sistem, vrednote pa se niso preveč razlikovale. Izobraženi ljudje so brali ista besedila in njihova pozornost je bila usmerjena v isti krog avtoritativnih mislecev. Gradili so v podobnem slogu, oblečeni na enak način in se držali podobnega bontona in norm. Vdihnili smo mestni zrak, ki ga je osvobodil. Kljub lokalnim posebnostim se splošni trendi niso preveč razlikovali in ljudje so se med seboj razumeli. Običajno je obstajal en sam kulturni prostor.
Po drugi strani pa so bili prebivalci, ki so dolgo živeli na deželah današnje Ukrajine, ločeni z “stena” s prostorom, imenovanim Moskovski. “Zid” je kulturni, ker v Moskvi niso poznali magdeburškega zakona, humanizma, reformacije itd. Tudi “zid” je jezikovni in diplomatski. Hetman Bohdan Hmeljnicki je potreboval tolmača, da bi razumel Moskovčane. V viziji državne strukture in v političnih tradicijah obstaja brezno med elitami na teh področjih. Seveda so bili stiki med, recimo, Rusijo in Moskovijo počasni do sredine 17. stoletja. To so različni svetovi. Očitne razlike so videli »mi« in »oni«.
V prvi polovici sedemnajstega stoletja je Guillaume de Beauplan (Guillaume de Beauplan, 1600-1673/1685). Francoski inženir, ki je tukaj zgradil utrdbe in palače. Beauplan se je seznanil tudi z življenjem domačinov, zgodovino in geografijo regije. Nato je pustil dragocene opise in zemljevide ukrajinskih ozemelj tistega časa. Informacije o označevanju prostora v njegovih delih so še posebej dragocene. Tudi naslov dela “Opis Ukrajine …”. Beauplanova Ukrajina, to je več vojvodstev Poljsko-litovske zveze, se razteza “od meja Moskve do meja Transilvanije”.
Še bolj zanimivo je z očetom Janom (Zuchowicz) (Jan Zuchowicz) iz Družbe Jezusove. Imel je visoke položaje v strukturi jezuitskega reda in je avtor ikoničnih del. Najdragocenejši “Odnos …” (Relatio de caedibus patrum ac fratrum S.I. in provincia Poloniae, 1665). To je opis jezuitskih centrov v letih Hmeljnickega: izgube, umori, ocena prizadevanj, potrebnih za nadaljevanje dejavnosti itd. Obstajajo informacije o odnosih med predstavniki različnih veroizpovedi, zanimiv pristop k označevanju prostora in pripovedovanju zgodovine. Oče Zuchowicz piše o “Roxolaniji”/”Rusiji” kot delu Kraljevine Poljske. To regijo sestavljajo Podolia, Podlasie, Polissia, Volyn in druga ozemlja, pa tudi Ukrajina kot del vojvodstva Kijev, Bratslav in Černihiv. Jezuit lokalizira to “Rus” med reko San in mejami Moskovske, med mejami Madžarske in Litve.
Ta vzorec ni reprezentativen. Vendar pa je v besedilih vzorec tujega inženirja, ki je prišel v naše dežele, pa tudi meniha, ki je tukaj preživel večino svojega življenja. Oba pišeta o meji, meji, ki je v sedemnajstem stoletju ločila Rusijo in Moskvo. Očitno je treba tej geografski in politični meji dodati metaforični »zid«, ki je obstajal med prebivalci teh ozemelj – v kulturnem in ideološkem smislu.
Slika sveta ruskega propagandista
Ne glede na to, kaj so si sovjetski in ruski propagandisti izmislili o skupni zibelki in bratskih ljudstvih, so ljudje, ki so živeli na ozemlju sodobne Ukrajine in Rusije, preden so bili v istem imperiju, imeli več razlik. Življenje pod različnimi vladarji, v različnih državnih formacijah ter kulturnih in ideoloških okoljih. Enotnost ali skupni prostor ne pride v poštev. Ni bilo trajne želje in junaškega boja za združitev teh ozemelj in ni moglo biti. Umetno je vsiljena. Ideja, da nihče ne potrebuje Ukrajincev, svet nam je tuj in vsi okoli razmišljajo o delitvi naših dežel in njihovi priključitvi, je tudi v nasprotju z zgodovinskim kontekstom. Ta pristop je spodbujanje škodljivega izolacionizma.
To je koristno za Rusijo in njene propagandiste, ne pa tudi za Ukrajino. Izkazalo se je, da so nas skozi zgodovino Poljaki in Madžari, ki jim je sledil Vatikan, »želeli« ujeti. Pred dogodki revolucije dostojanstva in ruske invazije na Ukrajino leta 2014 je prevladovalo mnenje, da je sovražnik Nato, ki ga podpira ZDA. Niti Vatikan niti Združene države niso napadle Ukrajine. Rusija, ki je v zmedeni sliki sveta imperialnih in sovjetskih propagandistov skoraj naš edini prijatelj in zaveznik, zdaj plenilsko in hinavsko, povsem nekaznovano, ubija Ukrajince in uničuje našo državo. No, kateri drugi dokazi manjkajo, da bi razumeli, kdo ima koristi od spodbujanja prepričanja Ukrajincev v izolacionizem? Izolacionizem, ki se je v praksi izkazal za ne le škodljivega, ampak tudi morilskega.
