Avgust 2024 se bomo v kontekstu rusko-ukrajinske vojne spominjali zaradi dveh svetlih, pomembnih in odmevnih dogodkov. V prvi polovici meseca so oborožene sile Ukrajine prečkale mejo z Rusko federacijo in prevzele nadzor nad delom regije Kursk. In ruske čete, ki kopičijo rakete in brezpilotna letala, so konec poletja uprizorile najmočnejše granatiranje ukrajinskega ozemlja, pravzaprav objektov energetske infrastrukture in ne samo. Oba dogodka, še posebej prvi (navsezadnje so raketni napadi na Ukrajino postali, če ne običajni, potem zagotovo ni bil prvi množični napad na ukrajinsko zaledje – čeprav takih dogodkov zagotovo ni bilo, ko je sovražnik uporabil več kot 200 enot opreme), sta bila aktivno pokrita in sta pokrita v svetovnih medijih, o njih se govori na najvišji ravni, o temah, povezanih z obema napadoma, se razpravlja na svetovnih medijskih platformah. Toda kako učinkoviti niso v PR prostoru, ampak v resničnem življenju?
Začnimo s Kursko ofenzivo oboroženih sil Ukrajine. Ta operacija je potekala in poteka v informacijski tišini, ki je nenavadna za to vojno. Spomnite se, ko so ukrajinske oblasti končno priznale, da smo “tam”. Do takrat je ves svet znorel in poskušal ugotoviti, kaj je to. In tudi zdaj norost v resnici ni izginila, ker nihče ni napovedal strateških ciljev in ciljev napada oboroženih sil Ukrajine na regijo Kursk.
Seveda pa so vojaški analitiki uspeli priti do določenih zaključkov. Eden od najbolj smiselnih zaključkov je, da je bil napad na mednarodno priznano ozemlje Rusije usmerjen, prvič, da bi umaknil tisti del ruskih vojakov, ki zdaj napadajo naslednja naselja v Donbasu, in drugič, da bi izzval paniko med ruskim prebivalstvom (na katerega je »posebna vojaška operacija« končno prišla naravnost v dvorišče) in posledično destabilizacijo razmer v agresorski državi.
Kot lahko vidimo, tudi če bi obstajali takšni cilji, jih ne bi bilo mogoče doseči. Vladimir Putin je jasno povedal, da ne namerava zamenjati regije Kursk za Donbas. Morda ga tudi izguba regionalnega središča, Kurska, ne bo prestrašila – če mu bo v tem času uspelo zajeti aglomeracijo Kramatorsk ali če bodo njegove čete korakale v Pavlograd.
Prav tako ni bilo mogoče destabilizirati informacijskega prostora Ruske federacije. Vsaj propagandni stroj Kremlja je storil vse, da ne le zmanjša pomen, ampak skoraj popolnoma odstrani Kursko ofenzivo oboroženih sil Ukrajine z dnevnega reda. Če ga nimate, je to to. V regiji Kursk obstaja bodisi “provokacija” ali “situacija”. Toda Putin mirno leti v Baku, na svoj Severni Kavkaz, kar pomeni, da se tam ne dogaja nič strašnega. To mislijo navadni Rusi, ki živijo v Moskvi ali celo dlje od ukrajinske meje. Rusi, ki vojne preprosto nočejo opaziti – in bodimo iskreni, so veseli, da ta tema izginja iz informacijskega prostora. Če televizija ne govori o vojni na ozemlju same Rusije, potem je precej enostavno verjeti, da ni vojne, ampak kot prej obstaja »posebna vojaška operacija« nekje v Ukrajini. In koga briga za to, še posebej, če nihče v vaši družini ni bil mobiliziran …
Vendar pa ne smemo misliti, da se je zmotila samo Ukrajina. Množični napad raket in brezpilotnih letal na naše ozemlje 26. avgusta prav tako ni dosegel svojega strateškega cilja. Da, majhni taktični uspehi, nič več. Prvič, 85% raket/brezpilotnih letal je bilo sestreljenih, kar je zelo visoka stopnja učinkovitosti sistemov zračne obrambe. Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če ne okoli 40, ampak vseh 236 raket in brezpilotnih letal je zadelo tarčo. Kaj bi ostalo od ukrajinske energetske infrastrukture? In že smo doživeli začasne izpade električne energije in jih bomo doživeli še enkrat – ne prvič. Ukrajinci so se tega že navadili.
Toda najpomembnejša stvar v tej zgodbi je, da se sploh ne navadimo, ampak pomanjkanje alternative. Putin bodisi ne razume, da so s takšnimi izhodiščnimi pozicijami, kot jih predlaga (»predajte se moji milosti« in to je to), pogajanja načeloma nemogoča – ali pa je to točno tisto, kar hoče. In pogajanja so res nemogoča, saj je po letu 2022, po Buči in Irpinu, Izjumu in Hersonu, ukrajinska družba videla »prijateljstvo narodov« v vsej svoji nečloveški slavi. In zelo dobro razume, kaj čaka vse Ukrajince s kakršnimi koli popuščanji agresorju. In edini kompromis, s katerim bi se državljani Ukrajine strinjali – ustavitev vroče faze vojne na sedanji frontni črti – Vladimir Putin ne potrebuje.
Zato je treba omeniti, da tako nepričakovana, celo edinstvena Kurska ofenziva oboroženih sil Ukrajine in največji ruski raketni in brezpilotni napad na ukrajinska mesta med vojno v polnem obsegu nista izpolnila svojih strateških nalog. Putin je pokazal, da je pripravljen žrtvovati Ruse ne samo na fronti, ampak tudi v zaledju, pripravljen je žrtvovati celo ozemlja, da bi se vojna nadaljevala. In Ukrajinci Ukrajina se preprosto ne morejo strinjati s pogajalskimi pogoji Kremlja, tudi po jutru 26. avgusta.
Zato je vojna, kot je lani opozoril takratni vrhovni poveljnik oboroženih sil Ukrajine Valerij Zalužnyi, ali je že prišla v slepo ulico a la Prva svetovna vojna. Ko so se vse strani v tem megakonfliktu preprosto izčrpale, zmagovalec pa je bil tisti, ki se je uspel dlje obdržati v tej vojni izčrpavanja. Zdi se, da so avgustovski napadi na Ukrajino in Rusijo vsem svetu jasno pokazali, da se bo tako končala trenutna vojna. Preprosto ni drugih možnosti za razvoj.
