Vojaška operacija v regiji Kursk je presenetila ukrajinsko družbo, Rusijo in zahodni svet. Prvič po koncu druge svetovne vojne so Rusko federacijo napadle oborožene sile tuje države. Očitno imamo opravka z novo vrsto ukrajinske protiofenzive, ki se bistveno razlikuje od neuspešne operacije leta 2023.
Sun Tzu je rekel: “Napadite tam, kjer ni pripravljen. Ali pa gre tja, kamor ne pričakuje. To so načini, na katere vojaški strategi zmagujejo. Ampak o njih ne morete govoriti vnaprej.” Leta 2023 je Ukrajina ubrala povsem drugačno pot. Več mesecev PR protiofenzive z napovedjo glavnih smeri stavk je sovražniku omogočilo, da se dobro pripravi na bitko. Posledično je najmanj ponovno zajetih ozemelj z velikimi izgubami. Hkrati je bilo le v prvih dveh dneh sovražnosti v regiji Kursk mogoče prevzeti nadzor nad večjim ozemljem kot med lansko protiofenzivno operacijo.
Tokrat je bil pristop k načrtovanju in izvajanju vojaške ofenzive v regiji Kursk točno tisto, kar pomeni klasična vojaška umetnost. Način popolne tišine. Pomanjkanje žaljivih napovedi. Tišina ukrajinskih oblasti. Skromnost uradnikov. Informacijska tišina enot, ki sodelujejo v vojaški operaciji v smeri Kursk. Vse to je v ostrem nasprotju z lanskoletnim PR-jem neuspele protiofenzive.
Lahko samo ugibamo, kaj je glavna ideja ukrajinskega generalštaba. Nihče ne ve stoodstotno o glavnem namenu prenosa vojne na sovražnikovo ozemlje. Morda obstaja več takih ciljev. Ni mogoče izključiti, da največji načrt predvideva preboj vse do jedrske elektrarne v Kurčatovu. Morda govorimo o okupaciji dela regije Kursk, da bi okrepili pogajalski položaj v prihodnosti. Obstajajo pa tudi druge možnosti za razvoj protiofenzive, ki lahko močno otežijo stanje ruske vojske in motijo kakovostno komunikacijo med zaledjem in enotami, ki se trenutno borijo proti Ukrajini. Prav tako nam ni jasno, kako daleč se nameravajo oborožene sile Ukrajine poglobiti. Ukrajinski generalštab morda pripravlja druge napade na krajih, kjer Kremelj tega ne pričakuje. In to je pravzaprav zelo dobra stvar. Navsezadnje strateška negotovost ustvarja veliko težav za sovražnika. Rusko poveljstvo se težko spopada z meglo vojne. Razumeti glavne motive in cilje naših vojakov, strateški načrt in smer glavne stavke. Vse to povzroča opustošenje in vodi do napak sovražnika.
Glavni problem Ukrajine v vojni z ruskimi okupatorji ni bil le, da ima agresor več orožja in sredstev. In ne samo v naših generalih sovjetske šole ali korupcije in neučinkovitosti. Zaradi položaja zahodnih zaveznikov, ki so oboroženim silam Ukrajine prepovedali napad na rusko ozemlje z zahodnim orožjem, je Ukrajina že od samega začetka vodila vojno v skrajno neenakih in nepoštenih pogojih. Pravzaprav je strah pred Evropo in Ameriko, da bi kršili rdeče črte pri odbijanju ruske agresije, konec leta 2022 privedel do pozicijskega zastoja na frontni črti. Nikoli v zgodovini vojn ni bilo tabuja o izvajanju polnopravnih vojaških operacij na ozemlju agresorja. Toda za Ukrajino je deloval v zakulisju do začetka avgusta 2024.
Prišlo je do situacije, ko je imela Rusija popolno svobodo manevriranja in je lahko napadla Ukrajino iz katere koli smeri. In Ukrajina v nobenem primeru ni imela pravice prečkati ruske meje. Sovražnosti so morale potekati izključno na naši zemlji, kar pomeni tudi velike gospodarske izgube in uničenje infrastrukture, da ne omenjam civilnih žrtev. Namesto drznih nestandardnih vojaških operacij so oborožene sile Ukrajine omejevale položajne krvave bitke. Navsezadnje smo morali le napadati dobro utrjene ruske obrambne linije na ozemlju Ukrajine. V takih razmerah bi lahko sovražnik razmeroma zlahka predvidel dejanja oboroženih sil Ukrajine. To se je zgodilo med neuspešno protiofenzivo leta 2023.
Lahko se samo vprašamo, kakšni bi bili rezultati sovražnosti leta 2023, če bi ukrajinske enote napadle ozemlje Ruske federacije, namesto da bi napadle Surovikinovo linijo. Hkrati pa je prejel popolno dovoljenje Zahoda za takšno operacijo. Kaj če bi namesto napovedane ofenzive v smeri Zaporožja oborožene sile Ukrajine odšle v Belgorod in Kursk? Morda bi bila vojna do zdaj že končana.
Tako je Zahod leta 2024 postopoma začel odpravljati prepovedi uporabe svojega orožja na ozemlju Ruske federacije. Toda nenapisano pravilo je ostalo: Ukrajini je bilo dovoljeno izvajati sovražnosti le znotraj mednarodno priznanih meja leta 1991. Da bi se prebili skozi močne ruske obrambne linije, pa je treba imeti veliko prednost pri požarnih poškodbah, elektronskem vojskovanju, topništvu, letalstvu in zračni obrambi. Potrebujete tudi delovno silo. Vsa ta sredstva v Ukrajini niso dovolj. Medtem je agresor počasi, ne prizanašajoč ljudem in z uporabo funkcionalnih blokov zračnega prostora, napredoval meter za metrom v Donbasu. Da bi obrnili plimovanje in ustavili agresorja, je bilo treba Nestandardni koraki. Grenka izkušnja leta 2023 je pokazala, da je napad na ruske obrambne linije na ozemlju Ukrajine napačna odločitev. Prenos sovražnosti na ozemlje Rusije je postal edina alternativa za Ukrajino, da poskuša vsaj delno spremeniti naravo sovražnosti in prisiliti agresorja, da ublaži ofenzivni pritisk na vzhodu.
Danes se uničuje dogma, da bo vojaška akcija na ozemlju jedrske države neizogibno pripeljala do nesprejemljive stopnje stopnjevanja. S tem so številni zahodni politiki in strokovnjaki nenehno prestrašili ves svet. Lepo je, da Zahod končno ne poskuša vsaj javno ustaviti ukrajinske operacije. Ne izraža nadaljnje zaskrbljenosti in ne izsiljuje s takojšnjo “ustavitvijo eskalacije”. Nasprotno, evropski in ameriški uradniki in politiki so naklonjeni prenosu sovražnosti na Rusko federacijo.
Tako vodja obrambnega odbora nemškega Bundestaga Marcus Faber ne meni, da je morebitna uporaba nemškega orožja v bitkah v regiji Kursk v Rusiji problem. “V povezavi z ruskim napadom na Ukrajino je ozemlje obeh držav vojno območje. Za uporabo orožja veljajo določbe mednarodnega prava,” je dejal predsednik obrambnega odbora Bundestaga. Tiskovni predstavnik Evropske komisije za zunanje zadeve Peter Stano je prav tako dejal, da ima Ukrajina pravico do samoobrambe, vključno z napadi na rusko ozemlje. 7. avgusta je tiskovni predstavnik ameriškega zunanjega ministrstva Matthew Miller tudi jasno povedal, da si Washington pridržuje pravico Ukrajine, da izvaja vojaške operacije, kot jih vidi. “Rusija je kršila ozemeljsko celovitost Ukrajine in še naprej nezakonito zaseda ozemlje Ukrajine. Odločitev o tem, kako Ukrajina izvaja vojaške operacije, je sprejela Ukrajina in naša politika o čezmejnih napadih se ni spremenila,” je dejal Miller.
Ne vemo, kako se bo končala vojaška operacija oboroženih sil Ukrajine v regiji Kursk. Navsezadnje moramo biti realistični in ne zahtevati nemogočega. Roman Polko, upokojeni poljski general in nekdanji poveljnik posebnih sil, je dejal, da je “dobro, da Ukrajina sprejema ukrepe, ki presenečajo Ruse” in da “Ukrajina zavzema obrambni položaj in ni v položaju, da bi izvedla operacijo, da bi Rusijo potisnila stran od okupiranih regij, vendar se Ukrajina aktivno brani” in da “Rusom ne bi smeli dovoliti, da mirno pripravljajo nove napade”.
V interesu Ukrajine je, da zasede čim več ruskih ozemelj in hkrati čim bolj ohrani svoje vojake. Na koncu, če bo kdaj prišel čas za pogajanja, lahko poskusimo zamenjati ponovno osvojene ruske dežele za ukrajinske. In začetek nekakšnih pogajanj, ko nadzorujete dobro polovico regije Kursk, je vedno ugodnejši in daje občutek zaupanja. To je eden od predpogojev za tako imenovano močno pogajalsko stališče. Dobro bi bilo, če bi Zahod končno odpravil vse omejitve za oborožene sile Ukrajine in prenehal vzpostavljati umetne okvire, ki omogočajo le izčrpavajočo krvavo pozicijsko vojno, v kateri ni prostora za manevriranje in učinek nepredvidljivosti.
