Zdaj sem se nehote spomnil svojih misli in razpoloženj pred desetimi leti. In v prvi polovici avgusta 2014 so bili precej optimistični. Da, aktivna faza tako imenovane protiteroristične operacije je še vedno potekala, čeprav so vsi razumeli, da ta evfemistična okrajšava prikriva vojno med Rusijo in Ukrajino, čeprav v omejenem obsegu. Naše oborožene sile so samozavestno pritisnile na sovražnika, napredovale in osvobodile eno naselje za drugim od pogojnih separatistov. Da, iz Rusije so prejeli orožje, oklepna vozila, strelivo in celo delovno silo (začasno). Vendar se je zdelo, da nobena sila ne more ustaviti naše pravične ofenzive. Na srečo takrat še ni prišel do kotla Ilovaisk.
Hkrati se je razpoloženje na Zahodu korenito spremenilo na bolje. Uspelo jim je okrevati od šoka, ki ga je povzročil barbarski sestrel potniškega letala Boeing 777 In končno, da se zavedamo, kdo je tukaj krvavi morilec, ki ogroža varnost celotne celine. In glavna stvar je, da se začnemo zavedati, kako ravnati v takšni situaciji.
Skoraj tristo človeških življenj je Zahod stalo tega spoznanja. Ko je raketa, ki jo je 17. julija 2014 izstrelil ruski sistem zračne obrambe Buk, je na letu MH17 sestrelila potniško letalo Malaysian Airlines, ki je letelo iz Amsterdama v Kuala Lumpur. Da, zdaj že vemo, da je bila to “mala kri”, ne glede na to, kako cinično se sliši. Kajti danes vidimo razsežnost tragedije, če krvoločnega diktatorja ne ustavijo pravočasno vse sile in sredstva. Toda takrat je civilizirani svet, čeprav je vse bolj pritiskal na Moskvo, še vedno poskušal najti kompromis.
“Čas je, da Evropa pokaže, da je resnično vplivna. Okrepitev sankcij je edina stvar, ki jo Vladimir Putin resnično razume,” je poudaril avtoritativni nemški časopis Welt v svojem članku, objavljenem avgusta 2014.
In le nekaj tednov prej so bile publikacije v nemškem tisku veliko bolj brezzobe, če ne celo bolj naklonjene Moskvi. V krogih evropskih intelektualcev je bila še vedno priljubljena zamisel o Russland verstehen “Razumeti Rusijo.” Šele po tragediji MH17 se je ta ideja začela dvomiti: “Putin verstehen? (Razumete Putina?) “Če želite, lahko poskusite razumeti tudi Hitlerja.”
Ton izjav nemških publicistov o Moskvi je bil opazno zaostren. In to je postalo značilno ne le za novinarstvo in ne samo za Nemčijo. Čeprav so se seveda medijski napadi Putinversteiersa, to je tiska, ki ga lahko pogojno imenujemo “Gazprom”, nadaljevali. In dolgo časa so se v svetu pojavili članki, kot je tisti v nemški izdaji TAZ (ki simpatizira z levico) “Resnica o letu MH17” (Die Wahrheit über Flug MH17). Njen avtor z uporabo načela cui bono poskuša dokazati, da so za nesrečo krive ZDA, Ukrajina, celo Izrael, ne pa Rusija in proruski militanti, ker je njihov ugled, kot vidite, samo trpel …
Toda takšne misli in njihovi nosilci so se umaknili na rob splošnega zahodnega diskurza. Zmerni politiki Evropske unije so se nenadoma spremenili v aktivne kritike Moskve. Kdo bi si nekaj dni prej mislil, da bo takratni predsednik Moskvi prijazne Bolgarije Rosen Plevneliev Rusijo javno označil za “agresivno in nacionalistično”.
Takrat se je Mark Rutte, takratni premier Nizozemske, države, ki je nudila zatočišče hčerki Vladimirja Putina, spremenil v zvestega prijatelja Ukrajine in gorečega sovražnika Rusije. Pravzaprav je začel postavljati ultimate Kremlju in pozval EU, naj ponovno razmisli o odnosih z Rusijo. Takratni britanski premier David Cameron je začel glasno trditi Kremelj. Od takrat je London zavzel trdno protiputinovsko smer in od nje ni odstopil, ampak jo le okrepil.
Takrat je Zahod postopoma začel videti svetlobo. Priročna iluzija »dobrega Putina« in možnost »ponastavitve« odnosov z Rusijo je bila odpravljena (spojler: vendar ne popolnoma odpravljena). Zato je Kijev logično upal, da bosta Evropska unija in ZDA uvedli strožje sankcije proti Kremlju in proti njemu izvajali ustreznejšo politiko, ki ne bo več zagotavljala pomiritve agresorja.
In Putin je bil sploh prestrašen. Takoj 17. julija je poklical takratnega ameriškega predsednika Baracka Obamo (čeprav tega ni storil več mesecev). Opravičeval se je, vrtel se kot kača na ponvi in rekel, da Rusija sploh ni bila vpletena v ta incident. Nismo mi, ampak Ukrajinci, Marsovci, on je tisti, ki je eksplodiral (spomnite se, kako je Putin z grozljivim obrazom na obrazu komentiral tragedijo podmornice Kursk v oddaji Larryja Kinga: »Utopila se je«). Toda Obama, ki je bil že oborožen z materiali CIA, FBI in NSA, seveda ni uspel prepričati Obame v to.
Tukaj bi celoten civilizirani svet pritiskal na Kremelj, medtem ko je bilo rusko vodstvo v popolnem pokradnji. Obstajala je resnična možnost, da bi Rusijo prisilili, da ustavi vojno v Donbasu in se umakne iz ukrajinske zemlje. Toda zahodni voditelji takrat niso pokazali trdnosti. Že neštetič. In na žalost ne zadnjič.
Kljub vsemu so zahodni politiki še naprej verjeli (ali raje ne verjeli, ampak prepričali sebe), da je Rusijo še vedno mogoče vključiti v civilizirani svet. Zlasti Berlin ni želel izgubiti svojih interesov v Rusiji. Najprej govorimo o izvozu visokotehnoloških izdelkov – elektronike, obdelovalnih strojev, vozil. In Obama, ki je pred kratkim sprožil »ponastavitev« odnosov s Kremljem, ni izgubil upanja, da bo nadaljeval s tem delom.
In Putin je preživel svoj strah, postopoma si opomogel in videl, da je zanj vse v redu, da je mogoče nadaljevati agresijo. In ne samo, da bi nadaljevali, ampak da bi se okrepili. Okrepiti na najvišji ravni – z uvedbo rednih ruskih enot v Ukrajino. Takrat smo slišali za Ilovajsk … Potem so bili “Minsk-1”, “Minsk-2”, Debaltseve. In popolna invazija je bila le vprašanje časa. Kajti že takrat je bilo jasno, da Putin ne bo tako zlahka omejil svojega projekta “Novorusija”, ampak ga bo raje razširil, dokler mu bo uspelo. V to je bilo vloženega preveč truda in denarja. Sproženi vztrajnik vojne, Moskva ga ne bi mogla tako zlahka ustaviti, tudi če bi hotela. Vendar ga je bilo povsem mogoče ustaviti s pomočjo zahodne moči.
