Natanko pred desetimi leti, 17. julija 2014, je bil svet šokiran nad novico o strmoglavljenju leta Malaysia Airlines MH-17, ki je letel iz Amsterdama v Kuala Lumpur. To se je zgodilo v vzhodni Ukrajini. O napadu Boeing-777 Ubitih je bilo 298 civilistov, od tega 80 otrok. Ta izjemno tragičen dogodek je bil le eden od mnogih usodnih dogodkov tistega leta. Od leta 2014 je Ukrajina najhujša evropska vojna od leta 1945. To se je zgodilo po zaporednem, mesec za mesecem, vse bolj zaskrbljujočem vojaškem stopnjevanju s strani Rusije na Krimu in v Donbasu.
Ruska vojna se je začela z okupacijo Krima s strani rednih ruskih vojakov februarja 2014 in priključitvijo polotoka mesec dni kasneje. Sledila je invazija ruskih nezakonitih vojakov (prostovoljcev, plačancev, pustolovcev, skrajnežev itd.) v Donbas aprila in brutalno stopnjevanje uličnih spopadov v maju, ki so povzročili smrt več kot 40 ljudi v Odesi. Junija je bilo sestreljeno ukrajinsko transportno letalo Il-76, ki se je približevalo letališču Lugansk, ubitih je bilo vseh 49 članov posadke in vojakov, ki so bili v napadu. Julija je bil MH-17 sestreljen, sredi avgusta pa so redne ruske čete začele obsežno invazijo na vzhodno Ukrajino.
Tako smo bili šest mesecev priča nenehnemu prikazovanju naraščajoče vojaške agresije Rusije v srcu Evrope. Vendar se je Zahod odzval ponižno – le s političnimi izjavami in manjšimi kazenskimi ukrepi. Sektorske sankcije Evropske unije so se pojavile šele konec julija 2014 kot takojšen odziv na rusko sestrelitev letala MH-17 in poboj več deset državljanov EU, ne pa kot odgovor na rusko vojno v Donbasu. V naslednjih več kot sedmih letih niso bili sprejeti nobeni nadaljnji ukrepi.
Šele po obsežni ruski invaziji na Ukrajino 24. februarja 2022. Zahod se je začel zavedati, da je Rusija revizionistična država, ki si prizadeva vsiliti svojo vizijo evropskega varnostnega reda. Seveda je predsednik Vladimir Putin svoje namere v zvezi s tem že nakazal v svojem govoru na münchenski varnostni konferenci leta 2007 in od takrat večkrat naprej. Toda ko je Rusija leta 2014 začela prikrito agresijo na Ukrajino, so mnogi na Zahodu še vedno verjeli v medsebojni nesporazum in da so bili cilji Rusije omejeni.
Vojna v Donbasu med letoma 2014 in 2022 se je pogosto razlagala kot notranji ukrajinski konflikt, ki ga je mogoče rešiti ločeno od širšega konteksta. Ta prizadevanja niso bila le neuspešna. Pripeljali so tudi do vse večjega pustolovstva v Moskvi. Zakaj je trajalo tako dolgo, da je Zahod pravilno diagnosticiral problem? Kako so lekcije, pridobljene iz tega neuspeha, pomembne danes?
Pomanjkanje specializiranega znanja o tej državi
Eksplozivne napetosti med Rusijo in Ukrajino ter vmešavanje Moskve v notranje zadeve Ukrajine od leta 1991 so do začetka odkritega ruskega posredovanja leta 2014 v veliki meri ušle pozornosti zahodnih novinarjev, analitikov in akademikov. Ko so nekateri od njih začeli pokrivati usodne dogodke tistega leta, so bile razmere na terenu kaotične in njihova razlaga težka za mnoge na novo kovane ukrajinske strokovnjake. Po drugi strani pa je bila ruska pripoved o regionalnem stopnjevanju napetosti v vzhodni in južni Ukrajini preprosta, jasna in smiselna za številne opazovalce – ne le za tiste z ozadjem v Moskvi.
Mednarodna ozaveščenost o ruski hibridni metodologiji v njenih zunanjih odnosih je bila očitno pomanjkljiva. Pred desetletjem je le malo ljudi razumelo, kako Rusija vodi vojno, za katero je bila Ukrajina preizkusni poligon. Poskusi Ukrajincev, drugih vzhodnoevropejcev in nekaterih budnih zahodnih strokovnjakov, da bi pojasnili rusko strategijo, so naleteli na skepticizem. Zunanjim opazovalcem so zveneli kot pretirana opozorila, manihejski argumenti ali celo teorije zarote.
Padalci, ki so leta 2014 prispeli v vzhodno Ukrajino, so bili priča proruskim protestom in poslušali proruske državljane države. Pogosto niso poznali konteksta dogodkov, ki so se odvijali, in niso mogli ustrezno oceniti pomena navidezno očitnih proruskih lokalnih trendov. Nekateri tuji opazovalci sploh niso vedeli, kako razlikovati med prebivalci Donbasa in “političnimi turisti” od sosednjih ruskih regij, ki so prečkali državno mejo v iskanju pustolovščine ali so bili z avtobusi prepeljani v Ukrajino, da bi sodelovali v “ruski pomladi”.
Nasprotno pa so se proukrajinski novinarji in drugi antiseparatistični lokalni glasovi v Donbasu soočili z odprtimi grožnjami in fizičnim nasiljem svojih političnih nasprotnikov, ki so bili pogosto vodeni iz Moskve in včasih preprosto priseljeni iz Rusije. Proukrajinski prebivalciObičajno jim ni bilo dovoljeno javno izražati svojega stališča, zato so gostujočim novinarjem ostali nevidni. Veliko vzhodnih Ukrajincev, ki so se uprli prevzemu, so lokalni ali ruski nezakoniti skrajneži ustrahovali, napadali, ugrabljali, hudo pretepli ali skrivaj ubili. Mnoge, če ne celo večino, jih je Moskva med letoma 2014 in 2021 spodbudila, financirala ali prenesla, vse v pripravah na morebitno rusko priključitev regij Doneck in Lugansk, kot je bilo razkrito septembra 2022.
Pogled na Ukrajino skozi rusko prizmo
Zahodni mediji so začeli zadostno povečevati svojo prisotnost v Ukrajini šele decembra 2021, na predvečer popolne invazije. Pred tem so večino poročanja opravili moskovski dopisniki in novinarji, ki govorijo samo rusko. To je zagotovo spremenilo optiko poročanja o dogodkih. Kot je novinar Otar Dovženko povedal ukrajinskemu radiu Liberty:
“Če živite v Rusiji in berete ruske medije, ne glede na to, ali ste Američan, Nemec ali Francoz, začnete gledati na dogodke v Ukrajini, Moldaviji in Belorusiji z nekoliko ruskimi očmi.”
The Washington Post maja 2022 je odprl svoj urad v Ukrajini in tja poslal nekdanjo dopisnico moskovskega urada Isabel Khurshudyan. Dva meseca kasneje je storila enako New York Times (NYT), ki je za vodjo predsedstva imenoval Andrewa Kramerja, ki je več kot 15 let živel v Rusiji in delal v moskovskem uradu NYT in napisal pristranske članke o Ukrajini.
Primer takšnega neuravnoteženega poročanja je bil Kramerjev članek iz februarja 2022 z naslovom »Oboroženi nacionalisti v Ukrajini predstavljajo grožnjo onkraj Rusije« – besedilo, ki v veliki meri sovpada z uradno rusko propagando v tistem času in danes. Vsebina članka, objavljenega dva tedna pred obsežno rusko invazijo, da bi “očrnila” Ukrajino, je bila daleč od Putinovega opravičila za napad na Ukrajino. Vendar pa je Kramer opozoril na “desetine desničarskih in nacionalističnih skupin, ki predstavljajo močno politično silo v Ukrajini”. Slika, ki jo je naslikal v članku, izkrivlja ukrajinsko strankarsko-politično pokrajino v začetku leta 2022. S pretiravanjem teže radikalne desnice v Ukrajini je sledil liniji, ki je bila priljubljena v medijih pod vplivom Kremlja. Morda bi bila slika naslikana drugače (ali sploh ne), če bi avtor v prejšnjih letih živel v Kijevu in ne v Moskvi.
Mnogi so se naučili biti bolj kritični do ruskih pripovedi. Nekateri kot dopisniki revije Čas Simon Schuster je celo priznal, da se moti. Vendar je pristranskost ostala in na nekaterih mestih traja do danes. Ko se ljudje prvič naučijo nečesa, se spomnijo svoje prvotne interpretacije. Potreben je čas in trud, da se znebimo zavajajočih pripovedi in razlag, ki jih ruska propaganda lahko uporablja še danes.
Razlikujte dejstva od fikcije
Obstaja veliko znakov neposredne vpletenosti Rusije v sumljive dogodke v Donbasu od aprila 2014, če ne prej. Večina Ukrajincev je od prvih dni tako imenovane “vstaje” intuitivno razumela, da je nekaj narobe. Menili so, da je to vojno sprožila, vodila in financirala Rusija. Po drugi strani pa je Zahod potreboval čas, da je ugotovil, pojasnil in preveril dejstva.
Previden pristop k informacijam z vojnih območij je na splošno lahko dobra praksa. Pomaga preprečevati novinarske napake, širjenje dezinformacij in nepotrebno stopnjevanje. Včasih pa takšna previdnost dopisnikom in komentatorjem preprečuje, da bi pravočasno izrazili sodbe in razlage. Ne glede na motivacijo je počasen odziv Zahoda na dogodke v južni in vzhodni Ukrajini pustil prostor za dezinformacije, polresnice in apologetične pripovedi iz Moskve. Mnogi od njih tudi po izpodbijanju še naprej krožijo po družbenih omrežjih in deloma v tradicionalnih medijih.
Oklevanje Zahoda med letoma 2014 in 2021 glede tega, kakšno stališče zavzeti in ustrezno ukrepati, je še posebej škodilo pravni in politični naravi tako imenovane “DPR” in “LPR”. Ukrajinska stran že leta trdi, da takšnih neodvisnih subjektov ni. Obe psevdodržavi sta bili ruski lutkovni režimi od začetka do konca septembra 2022. Vendar pa je šele januarja 2023, nekaj mesecev po tem, ko sta obe »ljudski republiki« že izginili, Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v svoji odločitvi o delni dopustnosti primera MH-17 uradno ugotovilo resnico – namreč, da je Rusija od njune ustanovitve 11. maja 2014 izvajala dejanski nadzor nad ozemlji »DPR« in »LPR«. V zadnjih skoraj devetih letih je narava tako imenovanih vzhodnoukrajinskih “upornikov” in njihovih “n(a) V obsegu, ki ga dovoljujejo določbe te konvencije, generalni sekretar Združenih držav Amerike in Združenih držav Amerike To je bila in včasih je še vedno predmet spornih razprav na političnih, akademskih in drugih javnih forumih.
Zahodna zrcalna podoba Rusije
Mnoge zahodnoevropske politike vodi paradigma mirnega reševanja konfliktov, ki izhaja iz povojne zaveze, da nikoli več ne dovoli vojne in genocida. Verjamejo, da se je Rusija naučila enakih lekcij iz druge svetovne vojne. In od leta 2014 se vse bolj očitni opozorilni signali, da Moskvo vodijo zelo različne vrednote, nenehno ignorirajo. Končni cilji in splošna strategija Rusije so ostali nejasni do leta 2022.
Ta kognitivni problem je izviral iz doslej nepriznanega temeljnega razkoraka ne le med ruskim neoimperialnim in zahodnim postkolonialnim svetovnim nazorom, temveč tudi med mednarodnim načinom delovanja Moskve in zahodno povojno strateško kulturo. Ruski način delovanja je prožen in se razvija s poskusi in napakami. Kremelj išče slabosti, ki jih je mogoče izkoristiti, in raje napada čim dlje, pod pragom, ki povzroča povračilne ukrepe. Zahod je poskušal obravnavati krize, ki so jih povzročila dejanja Rusije, za vsak primer posebej in dati prednost trenutni žariščni točki. Zaradi tega se ni bilo mogoče ustrezno odzvati na veličasten moskovski načrt fleksibilnih subverzivnih dejavnosti in širšo strategijo ustvarjanja kaosa s številnimi in različnimi posameznimi »aktivnimi ukrepi« (koncept KGB).
Sprva nekateri tuji opazovalci niso hoteli priznati, da je bila vojna v Donbasu nadaljevanje ruske priključitve Krima. Z vsakim mesecem novih ruskih eskalacij in novinarskih razkritij je postajalo vse bolj jasno, da se je oboroženi spopad v vzhodni Ukrajini namerno začel in skrivaj podprl ena od obeh strani – in veliko močnejši. Vendar pa je še vedno obstajalo naivno prepričanje, da je bila vojna v Donbasu le nesrečen spopad enako legitimnih, vendar različnih lokalnih interesov, ki bi jih bilo mogoče rešiti s skupnimi pogajanji, razpravami in posredovanjem.
Rusija manipulira z okvirom za reševanje konflikta
S taktiko, znano kot “refleksivni nadzor” ali “eskalacijski nadzor”, so ruski voditelji uporabili instrumentalno agresijo prek lutk, da bi vsilili svojo voljo Ukrajini. Agresivno vedenje je bilo prepleteno z namišljeno deeskalacijo in lažnimi koncesijami, da bi zavedli zahodne politike in diplomate ter jih ohranili v upanju, da je mirna rešitev še vedno mogoča. Na Putinovo zahtevo je na primer zgornji dom ruskega parlamenta, Zvezni svet, junija 2014 preklical dovoljenje, ki ga je predsedniku predhodno podelil za uporabo ruskih enot v Ukrajini marca 2014. To naj bi bilo storjeno v podporo mirni rešitvi spora s pogajanji.
Vendar so bile redne enote še naprej tajno razporejene in so sredi avgusta 2014 v velikem obsegu vstopile v Ukrajino. Prvotno razglašen projekt “Novorossiya” – to je namera Moskve, da iztrga celoten jugovzhodni del Ukrajine izpod nadzora Kijeva – je bil ukinjen oktobra 2014. Mnogi so to videli kot gesto deeskalacije, v resnici pa je bil to le taktični umik Moskve. V novem poskusu je bil projekt Novorossiya oživljen osem let kasneje v povezavi s “posebno vojaško operacijo” in se zdaj izvaja z neprikrito razporeditvijo ruskih rednih sil.
Sodelovanje Rusije v pogajanjih o sklenitvi fiktivnih sporazumov s sovražnikom se pripravlja in ga spremlja namerno stopnjevanje. To služi maksimalnemu pritisku na pogajalskega partnerja. Poleti 2014 in pozimi 2014/15 so pred sporazumi iz Minska sledili množični vdori rednih ruskih vojakov v Ukrajino in napadi na ukrajinske čete, včasih v hudi kršitvi sporazumov s Kijevom.
Med pogovori je Moskva ponovno potrdila svojo stalno pripravljenost na agresijo in stopnjevanje prevlade. Svoje redne enote je aktivno napotila pred, med in po pogovorih – do leta 2022, večinoma nekaznovano. Hkrati je Rusija ohranila iluzijo še vedno možne mirne rešitve spora s polnim sodelovanjem v normandijski četverici, tristranski kontaktni skupini (“proces iz Minska”) in dveh posebnih nadzornih misijah OVSE.
Takšna izmerjena agresija ni bila znak zmernosti, temveč je bila namenjena doseganju ruskih ciljev brez (čim dlje) odkritega in množičnega ruskega vojaškega posredovanja, ki bi lahko izzvalo povračilne ukrepe. Navidezno spravni koraki Moskve in taktike zavlačevanja so lahko zavedli številne zahodne opazovalce. Cikcaki v Kremlju so diplomatom in opazovalcem dali dovolj razlogov za trditev, da je mirna rešitev konflikta še vedno mogoča. Medtem je Rusija utrjevala svoj nadzor nad zasedenimi ozemljiIn pripravljala je naslednje korake.
Sklepi
Šele po 24. februarju 2022 se je Zahod zbudil s pridihom realnosti, odločno ukrepal in Rusiji naložil znatne gospodarske sankcije. Kmalu zatem so zahodne države začele podpirati Ukrajino s težkim orožjem. Razlogi za to so obstajali že leta 2014, ko so ukrajinska ozemlja zasegle in priključile ruske redne in nepravilne čete. Vendar se je Zahod zanašal na pristop k upravljanju stopnjevanja, ki je omejeno uporabo ruske sile zamenjal z znaki zmernosti. Posledično se je konflikt le stopnjeval.
Zahodna samoprevara se nadaljuje tudi po začetku obsežne invazije. Sojenje štirim borcem na Nizozemskem – trem ruskim državljanom in enemu ukrajinskemu državljanu –, ki so pred desetimi leti sodelovali v ruski operaciji v Donbasu, je privedlo do sestrelitve letala MH-17 17. julij 2014 je bil dvoumen postopek. Nizozemski preiskovalci, tožilci in sodišče so opravili odlično delo pri ugotavljanju osnovnih podrobnosti tega množičnega zločina. Vendar pa je sodišče nenavadno napačno preneslo odgovornost na tri paravojaške borce, ne pa na rusko vojsko in državo.
Sodišče je tri borce DPR spoznalo za krive, zato “obtoženih ni mogoče šteti za del oboroženih sil Ruske federacije”. Priznal je tudi, da “uporaba sistema zračne obrambe Buk […] zahteva visoko usposobljeno posadko. Poleg tega tega orožja ni mogoče uporabiti naključno.” Vendar pa je sodišče napovedalo, da “meni, da je pravno in dokončno dokazano, da je Girkin imel priložnost sprejeti odločitev o namestitvi in uporabi sistema zračne obrambe Buk-Tular”.
To je bil čuden zaključek, saj niti Girkin niti drugi paravojaški borci niso mogli ukazati navadnim ruskim vojakom, ki upravljajo sistem Buk. Za množični zločin umora 298 civilistov na krovu MH17 so odgovorni častniki in generali ruskih oboroženih sil ter njihov vrhovni poveljnik Vladimir Putin. Manjši ruski ali ukrajinski nepravilni pustolovci, ki so bili prisotni na prizorišču, so ruskim vojakom pomagali le krmariti po vzhodni Ukrajini.
Danes je pomembno skrbno preučiti in se naučiti lekcij iz izkušenj vojne v Donbasu v letih 2014–2021. Ruska pravila igre ostajajo nespremenjena. Moskva še naprej gradi in širi lažne zgodovinske pripovedi. Izkorišča socialne napetosti in politično mehkobo v ciljnih državah, izvaja horizontalno stopnjevanje napetosti in poskuša preprečiti odločen odziv.
Zaradi tega so ruski in proruski govorniki glasno pozvali k diplomatski rešitvi problema. Hkrati Moskva še naprej vsakodnevno okupira Ukrajino, katere preprosta prekinitev bi ustavila vojno. Zahoda in drugih tujih opazovalcev ne bi smeli ponovno zavajati ali gledati na diplomatski in vojaški razvoj kot na nepovezanega. Ne smejo se vrniti v past tako imenovane “ukrajinske krize”, ki jo je mogoče ublažiti s posredovanjem v konfliktu. Namesto tega je treba vojno končno razumeti kot problem Rusije in jo rešiti na ta način.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Zachód źle zrozumiał Moskwę
