Glede na trenutno, daleč od najboljših razmer za Ukrajino na ruski fronti, se vse pogosteje slišijo pozivi k ukrajinsko-ruskim pogajanjem. Slišijo jih zahodni politiki, tako imenovani globalni jug in številni ukrajinski politologi in “politologi”. Seveda se vse vojne, če ne povzročijo popolnega poraza in brezpogojne predaje ene od vojskujočih se strani, končajo s pogajanji, ki zagotavljajo medsebojne kompromise.
Sedanje vojaške razmere nas vse bolj samozavestno vodijo k zamisli, da bodo prej ali slej takšna pogajanja potekala med Ukrajino in Rusijo. Edino vprašanje je, kdo bo v času srečanja obeh delegacij v boljšem položaju in bo zato lahko imel močnejši vpliv na dnevni red. In v tem pogledu bodo razmere na kontaktni liniji pomembne, vendar le eden od dejavnikov vpliva strank.
Drugi enako pomemben dejavnik je mednarodna podpora ene od strank. In v tej zadevi Ukrajina trenutno uspeva doseči veliko večji uspeh kot na fronti. Čeprav delamo na vojaškem dejavniku in se ne nameravamo odreči svojim položajem.
Zadnji svetovni uspeh ukrajinske diplomacije je bil junijski mirovni vrh v Švici. Da, na zahodu Ukrajina ni mogla doseči vsega, kar je hotela. Potrebno je bilo bistveno zmanjšati seznam obravnavanih vprašanj, izbrati “najbolj brezzobe”. Rusija je skupaj s Kitajsko uspela odvrniti številne pomembne države od sodelovanja na vrhu. Kljub temu je potekala s precej močnim svetovnim zastopanjem. Na vrhu je bil razvit določen okvirni sporazum, formaliziran v obliki končnega sporočila, ki ga je v prihodnosti mogoče postaviti kot osnovo za prihodnja pogajanja z Rusijo.
Jasno je, da jo je Moskva, ki se zaveda nevarnosti, ki jo za njene agresivne načrte predstavlja mednarodno soglasje o Ukrajini, z vsemi sredstvi poskušala torpedirati. Eden od torpedov je bil že pozabljeni istanbulski krog ukrajinsko-ruskih pogovorov marca 2022. Sprva je Kremelj začel puščati posamezne strani v odmerkih, niti sporazum, ampak načrt vprašanj, o katerih sta razpravljali obe delegaciji. V začetku marca letos se je v časopisu pojavilo nekaj informacij s srečanja v Istanbulu The Wall Street Journal, Aprila je ugledni konservativni nemški časopis objavil še večji odlomek iz dokumentov Die Welt. In junija, časopis The New York Times objavil najpopolnejši paket dokumentov istanbulskega srečanja.
Zakaj je bilo to storjeno? Odgovor je zelo preprost: povzročiti zmedo v zahodni politiki (in tudi v ukrajinščini). Navsezadnje so številni nasprotniki vojaške pomoči Ukrajini (tako odprti kot latentni) prejeli dodatne argumente v obrambo svojega položaja. Precej značilen način njihove uporabe je razviden iz verodostojne francoske publikacije Le Monde diplomatique. Znani mednarodni opazovalec Benoît Bréville v svojem članku “La piste d’Istanbul” osnutek istanbulskega mirovnega sporazuma imenuje “resnično pomemben dokument, katerega sprejetje bi lahko preprečilo dve leti spopadov in več sto tisoč žrtev”. Razjezi francoske novinarje, ker niso upoštevali teh informacij, ki jih je razkril Kremelj. Avtor iz tega “puščanja” izpelje naslednje zaključke:
“Jasno je, da si Rusija ne prizadeva toliko zaseči ozemlja, ampak pridobiti jamstva za varnost svojih meja. Zato se prvi člen opira na “trajno nevtralnost” Ukrajine, ki bo zavrnila kakršno koli vojaško zavezništvo, prepovedala prisotnost tujih vojakov na svojem ozemlju, zmanjšala svoj vojaški potencial, hkrati pa ohranila možnost pridružitve Evropski uniji. Moskva pa se je zavezala, da bo umaknila svoje čete z ozemelj, zasedenih po 24. februarju, da ne bo ponovno napadla Ukrajine in da bo to zavezo zagotovil podporni mehanizem, ki ga ponuja Kijev, in sicer: v primeru, da Ukrajina postane predmet agresije, se bodo članice Varnostnega sveta ZN zavezale, da jo bodo branile.
Ni jasno, kje avtor to “vidi”. Analitično usmerjeni ljudje, ki so preučevali prejšnje mirovne pogodbe, o katerih se je pogajala Rusija, in »nagnjenje« Moskve, da jih spoštujejo, imajo diametralno nasprotno mnenje. V naši publikaciji smo večkrat analizirali rezultate istanbulskih pogovorov in to bomo morali ponoviti.
Na primer, Moskva je v Istanbulu iz Kijeva zahtevala priznanje “DPR” in “LPR” kot neodvisnih republik znotraj upravnih meja regij Doneck in Lugansk ter umik ukrajinskih vojakov z njihovega ozemlja. To pomeni, da se je morala Ukrajina strinjati z izgubo ne le tistih nekaj nepriznanih republik, ampak tudi, da se odreče veliko večjim ozemljem, ki še niso bila zasedena. Isti Mariupol, ki se je v času pogajanj junaško branil, kot tudi KramatOrsk, Sloviansk, Bakhmut itd.
Ukrajina bi morala tudi priznati regije Zaporizhzhia in Kherson kot nove province Ruske federacije in umakniti ukrajinske čete s svojih ozemelj. Morda bi se bilo mogoče dogovoriti o nečem o tem vprašanju, vsekakor pa ne o “kopenskem koridorju” do Krima. To pomeni, da bi Mariupol, Berdjansk in Henichesk za vedno ostali ruski, zato bi Ukrajina izgubila dostop do Azovskega morja.
Pojdimo še dlje z ruskimi zahtevami. Ukrajina, po njihovem mnenju, bi morala priznati Krim kot subjekt Ruske federacije.
Toda ruski agresor se ni omejil na ozemeljske zahteve. Benoît Breville na primer lahkomiselno trdi, da je narobe z opustitvijo poskusa pridružitve Natu, kar je nekoliko zmanjšalo njegovo vojsko. Resno? Ukrajina je morala zmanjšati sestavo oboroženih sil na 83.500 ljudi. Potem bi lahko pozabili na vsak nadzor nad celotno razmejitveno črto. Če bi se to izvedlo, bi Rusija po kratkem premoru, tudi če bi se črnilo na podpisih mirovnih pogodb pravkar posušilo, razglasila novo “posebno vojaško operacijo” in bi lahko z malo krvi zasegla Ukrajino.
Andreas Umland, avtoritativni nemški politolog in analitik v stockholmskem centru za vzhodnoevropske študije na švedskem inštitutu za mednarodne zadeve, je v enem od svojih nedavnih člankov analiziral, kako Rusija ne spoštuje svojih sporazumov. Zgodovina izvajanja ključnih varnostnih sporazumov z nekdanjimi sovjetskimi republikami v Moskvi je katastrofalna. Rusija sama je bila pogosto glasna v svoji kritiki domnevnih kršitev svojih šibkejših pogajalskih partnerjev pred, med in po podpisu dokumenta. Tiskovni predstavniki Kremlja vztrajno zahtevajo popolno izvajanje člankov, ki jih najbolj zanimajo, in sprejetje lastne interpretacije s strani Moskve. Hkrati je Kremelj fleksibilen glede svojih materialnih obveznosti – tistih, ki izhajajo iz večstranskih in dvostranskih sporazumov med Moskvo in drugimi postsovjetskimi državami. Politično neupoštevanje Kremlja je bilo pogosto povezano z zelo ruskimi zavezami, ki so bile ključne za to, da so dogovori postali smiselni,” trdi Umland.
Mnogi v Ukrajini in tujini primerjajo osnutke istanbulskih sporazumov z novimi “mirovnimi” predlogi Vladimirja Putina, ki so dejansko nov ultimat za Ukrajino. Spomnimo se, da je glavna zahteva kremeljskega poglavarja zdaj “popoln umik (ukrajinskega – ed.) vojaki iz regij “DPR” in “LPR”, Zaporozhye in Kherson.” Bodoči strokovnjaki zdaj trdijo, da se je bilo treba takrat v Istanbulu strinjati z mirom z Rusijo, ker so se zdaj razmere precej poslabšale. Za takšne izjave moramo popolnoma izgubiti zgodovinski spomin in sposobnost razmišljanja o situaciji vsaj dva koraka naprej. Toda pred dvema letoma ni bilo možnosti za mir z Rusijo, ne zdaj, niti pod boljšimi pogoji niti slabše. Ker, kot pravilno ugotavlja Andreas Umland, je Kremelj takrat potreboval celotno Ukrajino, zdaj pa se njegove “želje” niso spremenile.
