Ljudska kanonizacija nekdanje poslanke Irine Farion, ki je bila ubita v Lvivu, pridobiva zagon. Poleg običajnih predlogov v takšnih zgodbah, da bi ulice preimenovali v njeno čast, družba z veseljem igra igro posnemanja javne dejavnosti »Podpišite peticijo« – zlasti o podelitvi posmrtnega naziva Heroj Ukrajine. Gre celo za to, da bi njeno ime in priimek dali univerzi, kjer je delala – Lviv Polytechnic National University. (Avtorjev ideje očitno ne moti dejstvo, da je Politehnika tehnična univerza in njeno preimenovanje v čast nejedrnega učitelja, milo rečeno, ni preveč logično.
Situacija je pravzaprav precej znana – in ne gre samo za Irino Farion. Pravzaprav je bilo med vojno v polnem obsegu že več kot ducat peticij, ki so pozivale k naslovu heroja Ukrajine (posmrtno) nekaterim vojakom, ki so umrli na fronti. Takšne peticije pišejo predvsem sorodniki pokojnika – če so malo ali niso znani širši javnosti, ali podporniki – če so nekako promovirani liki na družbenih omrežjih (kot na primer Pavlo Petrychenko, znan po različnih akcijah, kot je »Kdo je naročil Katjo Handziuk?«, in delo za fundacijo Serhij Prytula).
Po eni strani je to razumljivo – vsakdo, ki je umrl v vojni, je tako ali drugače junak, zakaj torej ne bi počastili junaka z uradno nagrado. Po drugi strani pa ni vsak udeleženec trenutne (kot tudi vsake) vojne lahko počaščen s to državno nagrado, najvišjo stopnjo odlikovanja. Ki se, spomnimo, zagotavlja državljanom Ukrajine za izjemno junaško dejanje. In ne samo za smrt po prihodu sovražnikovega izstrelka ali udarca sovražnega brezpilotnega letala. Končno je tu red poguma, ki priznava, oprostite tavtologiji, za pogum in junaštvo, ki sta se izkazovala ob različnih priložnostih pri opravljanju, med drugim, vojaške dolžnosti v pogojih, ki vključujejo tveganje za življenje.
Junak Ukrajine je najvišje priznanje za podelitev zlate zvezde (ali reda države) v izjemnih primerih. Junakov po definiciji ne more biti veliko. Izbirna merila morajo biti čim strožja. Čeprav so v Ukrajini vedno obstajale težave s tem. Do leta 2014 je bil Junak Ukrajine, njegova »miroljubna« različica, podeljen vsakomur, pogosto ob obletnicah (kot so se šalili v drugem zgodovinskem obdobju, ko je generalni sekretar Centralnega komiteja Komunistične partije Sovjetske zveze Leonid Brežnjev na svoj rojstni dan prejel še eno zvezdo Junaka Sovjetske zveze – zaradi dejstva, da je živel). Del tega “junaškega” seznama je postal prava sramota za Ukrajino, kija, mimogrede, še ni popolnoma odprana.
Revolucija dostojanstva in sprememba oblasti v državi naj bi spremenila razmere na bolje. Toda že na seznamu junakov Ukrajine, znanih kot Nebeška stotka, je ena oseba, ki tam milo rečeno nima ničesar storiti. To je novinar časopisa “Vesti” Vyacheslav Veremiy. Isti tisti, ki je med dogodki v središču Kijeva v letih 2013-2014 v proruski publikaciji pisal o “prostitutkah, ki so prišle iz Okružne na Majdan Nezalezhnosti” in drugih stvareh, ki diskreditirajo proteste ljudstva. Na seznam je bil uvrščen samo zato, ker je postal žrtev »prijateljskega ognja« – ubil ga je lasten, provladni tituški. To je enako, kot če bi bil Junak Ukrajine za sodelovanje v rusko-ukrajinski vojni podeljen kateremu prebivalcu Donecke ali Zaporižjske regije, ki so ga mobilizirali okupatorji, ki bi ga ubili njegovi – ruska vojska ali Kadirovljevi plačanci. Ali je umrl zaradi sovražnikove krogle? Dobro.
Še en presenetljiv primer diskreditacije naslova junaka Ukrajine je bila zgodba o Andriju Kuzmenku. Isti “Skrjabin”, ki ga za razliko od Fariona (ker smo že začeli z njo) nihče ni ubil, sam pa se je zrušil v svojem avtomobilu in kršil prometna pravila. Kuzmenko, ki je postal znan po tem, da je na skoraj vsakih volitvah sodeloval v kampanjah različnih politikov (vrhunec pa je bila njegova podpora Viktorju Janukoviču na volitvah leta 2004 – ko je bil, kot je priznal sam pevec, preprosto prisiljen to storiti), kot se je izkazalo le pet let po njegovi smrti, imel »izjemne osebne zasluge pri oblikovanju nacionalnega kulturnega prostora«, je »pomembno prispeval k razvoju nacionalne glasbene umetnosti«. No, na splošno je opravil dolgoletno plodno ustvarjalno in družbeno dejavnost.
Marija Burmaka, ki bi morala glede na zgoraj omenjene argumente prejeti junaka Ukrajine z veliko večjo pravico, je le nosilka reda princese Olge. In najnižja, tretja stopnja. (Sovjetska politična aktivistka Valentina Ševčenko, ki je aprila 1988 zavrnila pomilostitev Ivana Hončaruka, ki je bil ustreljen leta 1989, pravzaprav na predvečer razglasitve neodvisnosti, zaradi sodelovanja v sovražnostih na strani UPA – za kar je, mimogrede, odslužil kazen v 40. in 50. letih, zato je ta Ševčenko polnopravni kavalir reda Princesa Olga. Mimogrede, tako je.) In “Kuzma Skrjabin”, ki je tekel iz Zelene stranke v ekipo zimske generacije, je junak Ukrajine.
Tako so bili zabrisani pomen, pomen in edinstvenost najvišjega ranga v državi. In vojna je te procese velikokrat okrepila. Zdaj je smrt Irine Farion predvidljivo povzročila val ustreznih klicev. Čeprav je bila ta političarka v času svojega življenja znana po velikem številu spornih dejanj, od katerih so bila nekatera pritegnjena ne toliko k naslovu junaka kot k kazenski zadevi ali vsaj javni obsodbi.
Irina Farion je živela težko življenje. Protislovna. Zakaj se je to zgodilo, ni na nas, da ugotovimo in ali je sploh vredno. V ukrajinski družbi se jo bodo tako ali drugače spominjali – vsaj njeni sodobniki zagotovo ne bodo pozabili, tako na pozitivni kot na negativni strani. Toda najslabše, kar je mogoče storiti v tej situaciji – tako za njen spomin kot za Ukrajino – je nadaljevanje kanonizacijske norosti. Farion ni bil junak Ukrajine, bila je to, kar je bila. Tisti, ki bi ga lahko in želela postati. Naj tako ostane tudi v naši zgodovini. In ne še en primer posmrtne hinavščine, laži in Kučma-Brežnjevega razprševanja državnih nagrad v vse smeri.
V nasprotnem primeru bo junak Ukrajine končno umrl in se spremenil v poceni past za tiste, ki organizirajo množico, da podpišejo peticijo ali imajo povezave v predsedniškem uradu.
