V ukrajinskem segmentu družbenih omrežij trenutno potekajo precej vroče razprave o intervjuju tako imenovanega “uglednega ukrajinskega filozofa” in “javnega intelektualca” Andrija Baumeisterja. Ki je spoštljivo predstavljen z določenimi viri celo kot “predstavnik javnega obrata v filozofiji”. Baumeister je dal intervju za rusko pozicijsko izseljensko publikacijo Meduza. In sama teza intervjuvanca, ki je vstavljena v naslov, je videti več kot provokativna: “Ukrajinski filozof Andriy Baumeister je prepričan, da se je med vojno njegova država spremenila v totalitarno državo.”
Takšen naslov dejansko ne bi mogel pustiti ravnodušnih niti podpornikov niti sovražnikov Ukrajine. Zanimivo je vedeti, kaj je filozof mislil, kako utemeljuje svojo izjavo. Torej, po njegovem globokem prepričanju, da ni svobodna demokratična Ukrajina tista, ki nasprotuje totalitarni fašistični Rusiji, ki išče maščevanje, ampak dve totalitarni državi, ki sta v vojni. Če citiram:
“Konec leta 2022 sem rekel, da če smo to vojno začeli kot svobodo proti tiraniji, demokracijo proti totalitarnemu režimu, se danes borita dva totalitarna sistema: majhen totalitarni sistem in velik totalitarni sistem. Le majhen totalitarni sistem – z elementi kaosa, zaporoške mladine, pomešane z mahnovizmom – nepredvidljiv in kaotičen. Druga pa je navpična, neumna, toga, birokratska, spominja na Sovjetsko zvezo, vendar na drugačni ravni.«
Spoznal? No, zdi se, da je z Rusijo vse jasno, obstaja neumna, toga vertikala s Putinom na vrhu. Toda z Baumeisterjevim opisom »ukrajinskega totalitarizma« se je težko znebiti kognitivne disonance. Kako lahko ta totalitarni sistem predvidi mahnovizem, zaporoško mladino, nepredvidljivost in kaos? Ali to ni totalitarizem ali pa o tem ne vemo ničesar, kar bi vedel gospod Filozof. Ali pa morda sploh ni filozof. V bistvu in ne po diplomi in prej na položajih in vodilih oddelkov.
Tako je mogoče razpravljati o vprašanju primernosti ali neprimernosti omejevanja nekaterih demokratičnih svoboščin v vojnih razmerah, določenega blokiranja opozicijskega zraka in omejevanja oddajanja »neprimernih« televizijskih kanalov. Toda trditi, da je v Ukrajini vladal totalitarizem, je popoln absurd. Tega ne bi dovolila niti ukrajinska družba niti zahodni zavezniki, od katerih pomoči je resnično odvisno preživetje naše države.
Še bolj dvomljivo, da je Andrej Baumeister resničen privrženec ljubezni do modrosti, povzroča njegova razlaga, zakaj meni, da Ukrajina ni nič manj nesposobna za pogajanja kot Rusija. Tudi tukaj je nepogrešljiv citat:
“Seveda je popolna invazija na Ukrajino leta 2022 dejanje, ki je bilo prikrito v laž. Rusko zunanje ministrstvo je po vsem svetu razširilo tezo, da Rusija ne bo napadla. V tem smislu je Putin lagal in to je zavajajoč sistem.
Po drugi strani pa je Ukrajina večkrat prekršila svoje obljube. Februarja 2014 je bil dosežen dogovor [тодішнього президента Віктора Януковича] z voditelji Majdana in evropskimi veleposlaniki. Gre za predčasne volitve ukrajinskega predsednika in tukaj je najverjetneje, [якби ті вибори відбулися], bi Janukovič izgubil in potem bi država vstopila v drugo [політичного] Naèin.
“Minske sporazume” so priznale mednarodne institucije – pogajanja so spremljali predstavniki Francije in Nemčije. [Але] Ukrajina je do konca leta 2021 in v začetku leta 2022 postopoma javno zavrnila spoštovanje teh sporazumov.
Nazadnje, Istanbulski dokumenti, ki jih je pred kratkim objavil The New York Times, recite, da [навесні 2022-го] Vse je šlo v skladu z določenimi dogovori in tisti, ki so jih prebrali, lahko vidijo, da so bili to precejšen kompromis za obe strani.
Reči, da Putinu ni mogoče zaupati, je seveda pravilno. Po drugi strani, ali lahko Ukrajincem zaupamo? Ali kot država Ukrajina vedno držimo svoje obljube in mednarodne pogodbe?”
No, poskusimo razumeti, kaj je rekel ta javni intelektualec, analizirajmo vse po redu. Tako so 21. februarja 2014 Viktor Janukovič kot takratni predsednik in Vitalij Kličko (stranka UDAR), Arsenij Jacenjuk (Batkivščina) in Oleh Tyahnybok (Svoboda) kot predstavniki opozicije podpisali “Sporazum o rešitvi politične krize”. Predvidevala je, da bo Janukovič ostal na položaju do predčasnih predsedniških volitev, ki naj bi potekale najpozneje decembra 2014.
Zanimivo je, da so imeli vsi podpisniki trdno namero, da bodo spoštovali ta sporazum, se pripravili na volitve in v poštenem boju določili politično najmočnejšega. Toda zgodilo se je nepredvideno: Janukovič je nepričakovano pobegnil v Rusijo in vzel večino bogastva, ukradenega iz Ukrajine. In samo propagandni mediji Kremlja predstavljajo to epizodo najnovejšega ukrajinskega inzgodbe kot oborožen državni udar, ki ponazarjajo sporočilo s slikami napada na predsedniško rezidenco na Bankovi ulici, dejansko z datumom 1. december 2013. In dejstvo, da gospod Baumeister zdaj pripoveduje propagando Kremlja, kaže na nekaj nelaskavih razmišljanj, bodisi o njegovih intelektualnih sposobnostih bodisi o njegovi neodvisnosti v političnih sodbah.
In še posebej, če upoštevamo dejstvo, da so naslednji “argumenti” v zvezi z nezmožnostjo Ukrajine za pogajanja predstavljeni po vzorcih Moskve. Poleg tega Putin prav te argumente nenehno uporablja za opravičevanje invazije na Ukrajino. Se spomnite njegovega slavnega “če ti je všeč, če ti ni všeč, potrpi z mano, moja lepotica”? Nenehno je obtoževal Ukrajino Petra Porošenka in Volodimira Zelenskega, da Kijev ignorira izvajanje sporazumov. Čeprav je to popoln nesmisel. Navsezadnje so “sporazumi iz Minska” predvideli predvsem izvajanje varnostnih točk, ki so bile zaupane Rusiji. In prvič, umik vseh ruskih vojakov brez izjeme z zasedenih ozemelj Donbasa. Šele takrat je bilo mogoče, vsaj teoretično, govoriti o izpolnjevanju političnih točk, ki so bile zaupane Ukrajini.
In na splošno so »sporazumi iz Minska« dejansko postali neveljavni nekaj dni po njihovem podpisu, ko so redne ruske čete, preoblečene v »donbaške milice«, »rudarje in voznike traktorjev« – kot jih je imenoval Putin – sprožile obsežno ofenzivo na Debalcevo. Tako so bili sporazumi grobo kršeni, zato njihov nadaljnji obstoj ni imel nobenega smisla.
In zadnji “argument” je o pogovorih v Istanbulu. No, dve leti in pol po njihovem zaključku je bilo jasno, da ni bil dosežen noben pravi sporazum. In to ne bi moglo biti. Stranke so se držale antagonističnih stališč o velikosti ukrajinske vojske, številu različnih vrst orožja, suvereni pravici Ukrajine do reševanja notranjih vprašanj na področju kulture, jezika, nacionalne politike itd. Takrat je bila določena razprava in morebitni kompromis mogoča le glede nevtralnega statusa Ukrajine. In tudi takrat to ni dejstvo. Toda glavno vprašanje – teritorialno – je nekako končalo iz igre. In brez njegove rešitve ne bi moglo biti premirja, kaj šele polnopravnega miru. In Rusija glede vprašanja zasedenih ozemelj, zlasti “kopenskega koridorja” do Krima, ni pokazala niti kančka želje po kompromisu.
Zato so imela vsa ta uhajanja »surovih« istanbulskih dokumentov, ki jih je organiziral Kremelj, samo en cilj – razburiti ukrajinsko družbo in zmanjšati željo zahodnih družb, da pomagajo Ukrajini.
Toda vrnimo se k našemu mojstru filozofu. Nekako mu je uspelo priti iz vojne Ukrajine na začetku sovražnosti. Kako mu je to uspelo, ker je moški star le 54 let, to pomeni, da je popolnoma podvržen mobilizaciji in zato ne bi imel pravice prečkati meje? Toda pustimo to na njegovi vesti. Veliko huje je, da Baumeisterja še vedno poslušajo v zahodnih znanstvenih krogih in njegove izjemno škodljive teze o Ukrajini in rusko-ukrajinski vojni dojemajo kot nominalno vrednost. Prav tako se resnično ukvarja z relativizacijo krivde Rusije in diktatorja Putina, ki je sprožil najbolj krvav pokol v Evropi od konca druge svetovne vojne. In po Baumeisterjevi logiki sta dve totalitarni državi v vojni, zakaj bi ju torej smilili?
