“Rusija lahko uporabi svoje stike v evropskih skrajno desničarskih krogih za sabotažo in sabotažo,” je dejal dr. Kasper Renkawek iz Mednarodnega centra za boj proti terorizmu v intervjuju za Nowa Europa Wschodnia.
Kako Rusija uporablja skrajno desničarske organizacije v Evropi?
Pred več kot 10 leti, po javnih protestih, ki jih je sprožila Putinova vrnitev na oblast, se je ruska vlada odločila, da so liberalci njihov glavni notranji sovražnik in jih je zato treba napadati v tujini. To zavezništvo mnenj, vesti in podobnega pogleda na svet se je od leta 1990 neformalno oblikovalo med Rusijo in skrajno desničarskimi protisistemskimi strankami. Ta proces je bil dolg in je zelo pogosto vključeval posameznike, kot sta Aleksander Dugin ali Vladimir Žirinovski, ne pa ruske države. Šele kasneje se je Kremelj odločil, da bo v ta proces vključil vsa sredstva na različnih ravneh, saj je menil, da je to priložnost za doseganje lastnih ciljev. Tako smo dobili politično vojno, ki so jo Rusi sprožili proti Zahodu. Pred več kot desetletjem so se odločili, da bodo uporabili skrajno desničarske kroge za spodbujanje družbenega in političnega reda.
– Zakaj je bila izbrana skrajna desnica? Je to edino takšno okolje ali pa ta problem velja tudi za skrajno levico?
Do leta 1989 je Kremelj delal predvsem z ultra levico. Za ZSSR je bila to naravna unija. Zdaj Rusija stavi na skrajno desnico, saj zagotavlja največje politične in družbene koristi. Desničarski radikalizem je zdaj v Evropi na poti navzgor. Nizozemski politolog Cas Mudde verjame, da smo danes priča novemu valu skrajne desnice. Do nedavnega je bila marginalna, zdaj pa je v absolutnem mainstreamu in to je tudi razlog, zakaj se Rusi zanimajo za to temo.
Skrajna desnica sovraži Evropo takšno, kakršna je, in je pripravljena sodelovati z vsemi, da bi jo politično destabilizirali in spremenili. Tu pridejo Rusi in so lahko dragocen zaveznik. Jasno je treba razumeti, da skrajna desnica ni okolje, ki se zjutraj zbudi in moli k Vladimirju Putinu. Toda Rusija in skrajna desnica imata nekaj skupnih interesov. Trenutno skrajna desnica pridobiva 20-30 % na volitvah v različnih evropskih državah, oblikuje in sooblikuje vlade, medtem ko se skrajna levica umika in ne more računati na znatno podporo, zato ni tako privlačna za Kremelj.
Zakaj je skrajna desnica v porastu?
Najbolj priljubljena teza, ki pojasnjuje ta pojav, je, da glavne stranke ne poslušajo, kaj državljani mislijo, čutijo in govorijo. Ne delijo svojih težav in stisk, zato populisti odvzamejo glasove glavnim strankam, vključno z desnosredinskimi in krščanskimi demokrati.
Mislim, da je vredno omeniti še eno stvar. Skrajna desnica sovraži Evropo takšno, kakršna je, vidijo jo kot nekakšno fasado, ločeno od resničnosti, ki jo vsiljujejo svetovne elite. Namesto tega bi radi imeli evropske skupnosti v izkrivljenem razumevanju Evrope domovin. Njihov evropski patriotizem se kaže v dejstvu, da bo vsak lahko Evropejec, ki si ga želi biti doma, hkrati pa bomo vsi skupaj in nihče ne bo nikomur vsiljeval svoje vizije.
Ko govorimo o podpori skrajni desnici, bi poudaril tudi, da nismo analizirali političnih kriz, ki so se zgodile do zdaj. Začelo se je z vojnami na Balkanu v 1990-ih, učinki tega pa so še vedno vidni in oprijemljivi. Niti Nato niti EU niti Zahod kot celota niso uspeli prebroditi te krize. Podobna situacija se je razvila s svetovno vojno proti terorizmu. Kaj smo storili? Proti komu? Zakaj? Kakšen učinek je imel in ali je bil sploh potreben? Nihče ni odgovoril na ta vprašanja. Še hujše je posredovanje v Iraku leta 2003 in umik vojakov iz Afganistana leta 2021. Medtem pa imamo še vedno gospodarsko krizo leta 2008, ki je svetovno gospodarstvo pripeljala na rob propada. Danes verjamemo, da je bil to naraven dogodek in vse, kar smo morali storiti, je bilo, da smo dodali nekaj denarja. Toda posledice tega se še vedno čutijo. Navsezadnje nihče ni bil aretiran zaradi teh ogromnih izgub za svetovno gospodarstvo. Drug primer je migracijska kriza leta 2015, šele zdaj EU glasuje za sveženj o migracijah, države pa že napovedujejo veto. Če k temu dodamo še COVID-19, rusko invazijo na Ukrajino ali izraelsko vojno v Gazi. In tu posreduje skrajna desnica s svojo pripovedjo, da so elite hinavci, ki zavajajo navadne ljudi. Nalagajo jim določene odločitve in pričakujejo, da jih bodo ljudje sprejeli z nasmehom. Skrajna desnica trdi nasprotno in poskuša prepričati družbo, da bodo bolje vladali. Trdijo, da se je svet tistih, ki so na oblasti, že tako odmaknil od resničnosti, da ga je treba vrniti na zemljo. Podleči je treba le nekaterim političnim impulzom, pogosto nacionalnimalističen, ksenofobičen, homofobičen ali rasističen. Te stranke pravijo: vemo, kako se počutite, počutimo se enako in o tem govorimo, ko drugi molčijo. Poskušajo se pokazati odprti za ideje in projekte, o katerih se drugi bojijo govoriti.
Kako so razvrščene skrajno desničarske stranke?
– Obstaja razvrstitev, ki jo predlaga zgoraj navedena Cas Mudde. Verjame, da je skrajna desnica razdeljena na ekstremistične in radikalne. Skrajneži se zatekajo k nedemokratičnim sredstvom in pogosto uporabljajo nasilje, kot so skinheads, paravojaške organizacije ali aktivistične ulične bojne skupine.
Radikalna desnica so de facto politične stranke, ki sodelujejo v političnem procesu in sprejemajo rezultate volitev. Vendar pa obstaja bojazen, da če bodo zmagali na volitvah, bo enako kot pri Muslimanski bratovščini v Egiptu, ki je dejala, da je ena oseba en glas, vendar le enkrat, ker po njihovi zmagi volitve ne bodo več potekale. Ker poznam zgodovino skrajne desnice, se bojim, da če bo ena od teh strank zmagala na volitvah, bodo to zadnje prave volitve in da se bodo vse naslednje volitve, če bodo sploh potekale, spremenile v farso.
Radikalna desnica je danes najpogosteje povezana z Marine Le Pen v Franciji, Svobodnjaško stranko Avstrije ali različnimi strankami v Italiji.
– Kako izgleda ruska podpora takšnim skupinam?
– Govorimo o neposredni in posredni podpori. Tu imamo zaposlovanje, zaposlovanje, denarna nakazila itd.
Prav tako je treba omeniti, da je v Rusiji veliko kustosov: zasebnih in javnih. Nekateri med seboj sodelujejo, nekateri se sovražijo in se borijo. Posledica tega je, da ima podpora skrajni desnici veliko obrazov in deluje na različnih ravneh. To se lahko zgodi prek vlade, lokalnih oblasti, različnih vrst političnih gibanj in organizacij ali prek združenja ljubiteljev določene teme. Odličen primer je rusko cesarsko gibanje, ki je nevladna organizacija, ruska vlada pa se uradno distancira od njih. Iščejo podobne organizacije na Zahodu, odprte in pripravljene sodelovati. Podobno se lahko kultura ali ekonomija uporabita za sodelovanje. To je mogoče storiti, na primer, prek kluba MMA.
Vendar pa ni vse tako dobro usklajeno, kot nekateri mislijo. Res je, da se je v zadnjih letih izboljšalo usklajevanje te dejavnosti na ravni posameznih držav, vendar se to še vedno počne, kot pravi Mao: naj cveti na stotine cvetov in videli bomo, kaj se bo iz njih rodilo. Seveda je največja pridobitev, na katero računajo Rusi, vplivanje na politične procese s spodbujanjem določene politične stranke na volitvah na nacionalni, evropski ali regionalni ravni.
Rusi si seveda skušajo čim bolj polarizirati družbo. Če nekoga ne morejo usmeriti neposredno k sodelovanju z nami, poskušajo čim bolj destabilizirati politično in družbeno sceno, da bi postala disfunkcionalna. Osupljiv primer tega je poskus napada na življenje slovaškega predsednika vlade. Ne verjamem v teorije lažnih zastav ali rusko zaroto, toda Moskva bo to situacijo zagotovo izkoristila za destabilizacijo slovaške politične scene in družbe v tej državi. Medsebojne obtožbe so naravno gorivo za Rusijo, ne samo na Slovaškem, ampak tudi v drugih evropskih državah.
Kakšne podobnosti in razlike vidite v državah, ki ste jih analizirali, kjer Rusija podpira skrajno desničarske organizacije?
“Skupaj z našo ekipo smo raziskali 10 držav, kjer so takšne povezave očitne. Lahko rečem, da nas je presenetilo marsikaj. Na Švedskem imamo na primer švedske demokrate, eno od strank, brez katere sedanja vlada ne bi imela večine. Rusija se je večkrat pomikala po seznamu stikov stranke. Zdi se, da Rusija težko prodre na Švedsko, ker imajo Švedi tradicionalno že stoletja negativen odnos do Rusije. Vendar smo v tem primeru odkrili širok spekter stikov in sodelovanj. Hkrati imamo na Švedskem čuden primer nordijskega odporniškega gibanja, desničarske ekstremistične organizacije, ki jo Rusi želijo podkupiti, da bi se iz protiruske spremenila v prorusko. V organizaciji obstajajo trenja, izkazalo se je, da je vrh organizacije proruski, dno pa proukrajinsko.
V Franciji je Joël Sambois, ki je eden od pionirjev ruskih dezinformacij v državi. Drug primer je poskus državnih udarov skrajne desnice. Tu je najbolj priljubljen nemški princ Heinrich XIII Reuss. V Italiji skrajne desnice z Rusijo ne povezuje antiamerikanizem ali protievropejstvo, temveč sovraštvo do LGBT+ oseb. V Avstriji ima stranka, ki bo verjetno zmagala na volitvah, Avstrijska svobodnjaška stranka, tudi zanimivo “poslovno” zgodovino z Rusijo, kar je privedlo do propada enega od voditeljev skupine. Tukaj je res veliko zanimivih primerov in presenečenj.
Kako je obsežna ruska invazija na Ukrajino vplivala na sodelovanje med Rusijo in ekstremističnimi organizacijami?
Seveda te organizacije niso nenadoma postale proukrajinske, proameriške in pro-Nato. Takšnih zavojev in zavojev ne opazimo. Pretok ljudi in denarja med Rusijo in temi organizacijami je zdaj resno oviran, vendar obstajajo načini, kako se izogniti tem oviram, za to pa se uporabljata Turčija ali Srbija. Nasprotno pa sta obisk Rdečega trga in počastitev Putina zdaj veliko bolj stigmatizirana kot prej.
Vendar se zdi, da nekateri spreminjajo svojo retoriko in Marine Le Pen, na primer, je začela zavzemati bolj proukrajinsko stališče. Je to pravi preboj ali samo PR trik?
– Po mojem mnenju bo Rusija vedno večja prijateljica krogov okoli Marine Le Pen kot Bruselj in Washington. Vendar se Le Penova ne bori za 10 % volivcev, ampak za francosko predsedstvo, ankete pa kažejo, kako Francozi dojemajo rusko vojno v Ukrajini, in verjetno od tod prihaja do sprememb. Fotografije in videoposnetki, ki prikazujejo rusko nasilje nad civilisti v Ukrajini, prav tako opravljajo svoje delo in silijo politike, da se odzovejo, kot volivci pričakujejo, da bodo odločno ukrepali. To velja tudi za švedske demokrate, ki so morda želeli biti proruski, vendar so spoznali, da je javnost protiruska, zato so se bili prisiljeni prilagoditi svojim volivcem. Zdi se mi, da se je ta zagon po letu 2022 okrepil, vendar ne verjamem v iskrenost te spremembe. Po drugi strani pa je treba upati, da se bo čez nekaj časa zgodila resnična in iskrena preusmeritev, zdaj pa smo šele na začetku te poti in ne vemo, v katero smer bo šlo vse. Zato mislim, da je to za javnost precej izjemno pragmatična igra. Če želi Le Penova premagati Macrona, potrebuje desničarske volivce in levičarske volivce, ki se lahko naveličajo njegovega načina vladanja.
– Posebne službe zahodnih držav poročajo o možnosti sabotažnih dejavnosti s strani Rusije. Ali se lahko po vašem mnenju te skrajno desničarske skupine uporabijo za takšne operacije?
Po letu 2014 je Rusija verjela, da je treba te skupine uporabiti za širjenje dezinformacij, poglabljanje polarizacije in vnetje političnega prizorišča. Vendar imam vtis, da smo že nekaj časa priča spremembi retorike in načina izvajanja ukazov. Idealno okolje so bili ljudje, ki so se po letu 2014 borili na strani Rusije v Donbasu. Po vrnitvi v Evropo so začeli delovati kot dezinformatorji, kar je bilo zanje še posebej uspešno v državah, kot so Francija, Italija in Slovaška. Na Poljskem je bil ta pojav neviden, saj so se ljudje, ki so se odločili postati “separatisti”, lahko prešteli na prste ene roke. Toda že na Češkem so bili taki ljudje zaprti. Mislim, da so v tej skupini ljudje, ki se lahko premaknejo od vloge dezinformatorjev k vlogi saboterjev in saboterjev. Vendar bi rad poudaril, da se moramo odmakniti od obravnavanja terorizma in političnega nasilja kot nekaj, kar prihaja od spodaj navzgor. To počnejo tudi države in tega se je pomembno zavedati.
Kako se lahko zoperstavimo ruski podpori skrajno desničarskim skupinam?
Najprej se moramo vrniti v leto 2014 in videti, kdo je šel v Donbas, kdo jih je tja poslal, kdo jih je zasvojil z “ruskim svetom”. Morda bomo potem ugotovili, da obstajajo tudi ljudje iz diaspore, evrazijskih krogov ali drugih alternativnih političnih projektov, ki združujejo skrajno levico in desnico. Težava je v tem, da so se nekateri ljudje, ki so se borili v Donbasu, vrnili v Evropo in so tu za vedno. Kdo so? Kaj počnejo zdaj? Dobro je, da začnete z odgovorom na ta vprašanja. Začel bi tudi s pregledom mrež, ki so se pojavile okoli leta 2014 in jih je Rusija podprla v državah, kot so Srbija, Gruzija in druge države kandidatke za članstvo v Evropski uniji. Pretvarjamo se, da to ni problem, da moramo še naprej sodelovati z njimi, ne glede na vse.
– Ali se zdi, da je Srbija v tem postopku še posebej pomembna?
Srbija je največja država kandidatka, vendar se trenutno zdi, da je bolj oddaljena od Evropske unije kot blizu nje. Tam se aktivno razvija panslovansko gibanje. Velik del proruskega sodelovanja poteka prek medvladnih kanalov. Hkrati pa obstaja edinstven politični danse makabre. Na eni strani so vlada v Beogradu in srbski nacionalisti, ki so zunaj te vlade. Po drugi strani pa so vlada v Moskvi in ruski nacionalisti, ki so tudi zunaj Putinovega režima. V tem štirikotniku se igra bizarna igra. Srbski predsednik Aleksandar Vučić je povedal EU, da je proevropejec, Moskva pa proruski. Sodeluje z Rusi in izroči ruske liberalne opozicije, ki so na srbskih tleh. Rusom je všeč, vendar hkrati občasnoČe ne stori točno tega, kar hoče Moskva, potem obstajajo še drugi srbski nacionalisti, ki so Rusiji še bližje kot on.
To je na primer ljudsko paravojaško gibanje Narodna patrola (ljudska garda), ki se postavlja še bolj panslovansko kot vlada in poziva Rusijo, da bi morala Moskva disciplinirati Vučićevo vlado, da ne bi zdrsnila na proevropsko ozemlje. Rusi so zviti, tega ne počnejo uradno, ampak pošiljajo svoje nacionaliste srbskim nacionalistom in prek njih poskušajo vplivati na srbskega predsednika, da ne bi šel predaleč v smeri Evropske unije. Predsednik Vučić pa manipulira s skrajno desnico in jo uporablja v svojih odnosih z Zahodom. Pokaže nanje in trdi, da če ne on, potem bodo državo vodili ljudje, kot so oni.
Če državne službe spremljajo desničarske radikalne kroge zaradi njihovih vezi z Rusijo, se lahko kljub temu soočijo z obtožbami o politični represiji.
“Ne moremo reči, da so skrajno desničarske organizacije vpletene v politiko, zato je spremljanje njihovih dejavnosti tudi del politike. Ne gre za politiko, gre za nasilje in v primeru organizacij, o katerih govorimo, je povezava med politiko in nasiljem zelo tesna. Seveda bo vsako ukrepanje proti desničarski radikalni organizaciji izzvalo obtožbe o represiji, s tem problemom se sooča predvsem Nemčija pri spremljanju dejavnosti Alternative za Nemčijo, ker je politična stranka. Toda moj odgovor je nedvoumen. Takšne stranke in organizacije je treba pozorno spremljati.
Zavedati se moramo le, da če zagovarjamo evropski projekt v sedanji obliki, ne gre le za političnega nasprotnika, ker želi ta nasprotnik pritisniti gumb “ponastaviti” in uničiti ta projekt.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Rosja wykorzystuje prawicowe organizacje
