Čitalnica knjižnice Ivanychuk na trgu 9 Rynok je polna ljudi. Skozi izrezke na oknih se na lesenem parketu širi topla rumena svetloba. V središču je 25-letna Iryna Tsybukh, hči, sestra, prijateljica “Cheke”, reševalka, vodja 5. posadke “hospitalcev”, prodorno videti z zaslona. Poleg njenega portreta je grb regije Doneck. V posmrtnem pismu, ki ga je napisala več kot leto dni pred smrtjo, se ji je “Cheka” zahvalila, ker ji je bilo dovoljeno, da je svobodna in živi življenje, ki si ga je želela. Rekla mi je, da me ima rada in se mi zahvalila za ljubezen.
Iryna Tsybukh je bila ubita 29. maja 2024 med evakuacijo vojske v smeri Harkova. Zapustila je, da je prišla k njej v vezenih srajcah ali kamuflaži, naredila seznam 10 pesmi, ki naj bi jih peli na slovo, prosila, naj prižge ogenj in ne prinese cvetja. 40 dni po Irinini smrti je v Ivanychukovo knjižnico prišlo na desetine ljudi, da bi poslušali zgodbe o “Čeki” in kasneje spet zapeli njene najljubše pesmi na Marsovi palači. Povemo vam, kako se sorodniki in prijatelji spominjajo Irine Tsybukh.
Krog zgodb
Fotografinja in prijateljica Irine Tsybukh Julija Kochetova, kot ob slovesu od “Cheke”, je nosila vezeno srajco. Pripravila je dve zgodbi o svoji prijateljici – o njeni pripravljenosti pomagati in o pogumu, da je glasna in nerodna.
“Prihajali smo z vzhoda. Bila je strašno izčrpana in me prosila, naj vozim. V resnici nisem hotel, ker obstajajo mehaniki, vendar sem se strinjal. Ira je takoj zaspala. Peljemo se mimo obsežne nesreče – policije, razbitih avtomobilov. Ira ne odpre oči in zakriči: »Kje so ranjenci? Komplet prve pomoči je poleg mene, velik komplet prve pomoči je v prtljažniku.” Bilo je bliskovito hitro, niti za trenutek ni pomislila, kaj naj stori. Malo sem ljubosumna na to absolutno gotovost, kje bi morali biti in kaj bi morali storiti,« pravi Julija.
Ljudje, ki so prišli poslušat zgodbe o Ireni Tsybukh ()
Potem Julija začne govoriti o potovanju Irine iz Kijeva v Lviv, bratje “Cheka” pa se pogledajo in se začnejo smejati. Iryna se je strinjala, da bo peljala svojega moža, ki je glasoval na cesti.
“Ira je bila v civilnih oblačilih. Stopil je v avto in se pritožil, da je vojna zarota, ugrabljajo ljudi in da je moral pobegniti iz države. Ira je oseba z veliko vzdržljivostjo, vendar je začela govoriti o nacionalni ideji, odporu in delovanju. Človek ni vedel, da je o tem nemogoče razpravljati z Iro. Zlomil se je in rekel, da je takoj spoznal, da je Ira vojak. In potem je Ira ustavila avto in ga zelo nežno prosila, naj gre na sprehod po gozdu. Pustila ga je nekje sredi avtoceste. V dežju in razmišljanje o nacionalni ideji. Prepričan sem, da je nekaj premislil v svojem življenju. Veliko smo se smejali, ko je povedala to zgodbo,« se spominja Julija.
Pravi, da to ni bila nenadna muhavost “kontrol”, ampak dejanje, ki govori o ohranjanju meja: moramo biti odgovorni za svoje besede in jih zaščititi na vseh ravneh, tudi v vsakdanjem življenju.
Medic Taras Lyuty pravi, da je prišel delat z Irino dva tedna in ostal v peti posadki, katere grb je kača in roza lopatica, dve leti. Spomladi leta 2022 mu je Cheka pisala na družbenih omrežjih in dejala, da je prišlo do pomanjkanja kirurga.
“Februarja 2022 sem šel v vojno. Moja ekipa skoraj nikoli ni šla na frontno črto. Ko sem prišel v Iro in mi je povedala, kako je strukturirano njeno delo … Reči, da sem bil presenečen, je podcenjevanje. Vedela je, kako dolgo bo naš stroj zdržal za učinkovito opravljanje dela. Bil sem zelo presenečen,« pravi Taras Lyuty.
Medtem ko je delal z Irino, pravi, se ni več bal, ker je vsaka minuta zamude izgubljeno življenje in zdravje nekoga. Sedenje brez dela, dodaja, je bilo zelo kul, saj pomeni, da nihče ni ubit ali poškodovan. Vendar pa je v takih trenutkih Iryna iskala, katera enota potrebuje pomoč.
“Nikoli nismo imeli besede ‘dvestoti’. Ira je vedno govorila “na ščitu”. V te besede je dala veliko pomena. Za Ruse je 200 le vozovnica, ki se izda za telo in krsto. Imamo vojaka, ki je umrl,« pravi Taras.
Zgodbo Tarasa Lyutyja prekine trobentač mestne hiše, ki na tržnici igra za padlega vojaka. Chekov tovariš nekaj sekund utihne.
“Cheka” je njega in njegove tovariše naučil, naj se ne bojijo reči ljubezni svojim ljubljenim. Pogovor s prijatelji je končala z besedami: “Poljubi, ljubim te.” Kasneje so moški, čeprav so se sramovali, ampak namesto “plus-plus”, tako odgovorili Iri v walkie-talkieju.
»Zelo težko je srečati takšno ljubezen in takšno osebo v življenju. Delam v vojaški bolnišnici. Moje delo se konča z odhodom v Iro. Ljubite drug drugega, medtem ko ste tukaj. Ljubezen se kaže v samožrtvovanju. To je sposobnost darovanja, zbiranja in boja,« pravi hospitalec.
Irinina mama Oksana se približa mikrofonu. Pravi, da je, ko je prišla sem, dvomila, ali bo sploh lahko govorila. Utihne in glasen dolg aplavz. Oksana se približa možu Volodimirju, ki stoji ob strani in občasno obriše solze, vzame roko. To bo storila vsakič, ko bo z navdušenjem izgubila jezik. Starše objame njihov najmlajši sin Jurij. V dvorani Irinina babica Hanna obriše solze.
“Moja zgodba govori tudi o ljubezni. O tem, kako smo zamenjali mesta. Vsako leto smo odšli na počitnice kot družina. Ko so bili otroci še majhni, sva z možem organizirala počitnice. Morali smo biti skupaj in ločeni od vseh drugih. Nisem si mogla predstavljati počitnic brez otrok. Nikoli niso rekli, da jih ne zanimamo. Tudi ko so bili starejši. Ko so otroci odraščali, smo zamenjali mesta. Počutili smo se kot turisti, ki jim ni bilo mar za nič. Skupaj sva se tako zabavala in ne morem razumeti, da je to v preteklem času. Moje srce ne izpusti misli, da se to ne bo nikoli več ponovilo,« pravi Oksana Tsybukh.
Kasneje, dodaja, je prišlo do še ene zamenjave vlog: otroci so šli, da bi zaščitili svoje starše, ne obratno. Oksana ponavlja, da je to strašljivo in popolnoma narobe.
“Klepetali smo z imenom ‘Družina’. Vsako jutro je bilo najboljše sporočilo mojega življenja: “Brenčanje” iz Ire. Včasih je šla na video klic in povedala, na primer, kako kul so fantje opremili tuš. Govori bi se morali končati s pozitivnimi trenutki, vendar jih zaenkrat še nimam. V preteklem času se nisem naučil govoriti o tem. Daje mi moč, da sem tu tudi zdaj. Naj vam Irina da vso moč in navdih, ker je vsak od vas od nje prejel delček te ljubezni,« pravi Oksana Tsybukh.
Irin vojaški tovariš Vsevolod s klicnim znakom “Nemec”, ki je bil od maja 2022 do novembra 2023 zdravnik 5. posadke hospitalcev, pravi, da ga je Ira dejansko “izobraževala” kot reševalca, mu dala razumevanje ne le o tem, kaj počne, ampak tudi zakaj.
“Z Iro sva imela precej konfliktov. Zelo redko se je motila in tega nisem mogel sprejeti. Nisem razumel, kako je bilo. Zdaj se mi zdi, da je to zaradi njenih izkušenj in karizme. Zelo redko je pokazala šibkost. Ko vstopite v bližnji prostor osebe, tudi z delom, se ljudje v udobnem stanju odprejo in pokažejo svoje slabosti, česar Ira še nikoli ni storila. Le enkrat je pokazala resnična čustva, ko je umrl naš prijatelj Maksym,« pravi reševalec.
Pavlo, še eden od Irininih bratov, pripoveduje, kako so odšli na Švedsko na rehabilitacijo in poskušali pomagati pri iskanju pomoči iz Ukrajine.
“Del rezultata našega dela je bil 16. sveženj pomoči iz Švedske. Ira ni imela časa, da bi videla novice. Toda to priča o obsegu “preverjanja”. Pomaknite se naprej, zapomnite si ceno, ki jo plačamo, in se pogovorite o njej. Govorite tako samozavestno kot ona,« pravi Pavlo.
Direktorica knjižnice, Tanya Pylypets, ugasne luči v dvorani in spusti žaluzije. Fotografinja Julija Kochetova prikazuje posnetke prihajajočega filma o Irini, “Čeka”. Zgodbe o hospitalcu se bodo še naprej pripovedovale.
Pevski krog
Če želite priti do Irine, se morate povzpeti na konec Champ de Mars. Majhni kamenčki, vroči od sonca, šepetajo pod nogami, na katerih drsijo jasne dolge sence. Ljudje se zbirajo okoli “Cheke”. Njen brat Jurij položi preproge in prinese vodo. Ljudje odpirajo dva velika dežnika – roza in črna, v barvah grba pete posadke. Jurij prosi vse, naj se približajo.
Mars, 7. julij 2024
Oksana Tsybukh podeljuje hčerine nagrade med belimi cvetovi. Na strani sta dva lista. Takšna sporočila znancev in tujcev se nenehno pojavljajo v grobu.
“Za seboj ste pustili luč, ki ne ugasne. Tako kot precejšnje število ljudi se zdaj ustavim ob 9.00, spominjamo se in bomo pričali za tiste, o katerih molčimo vsak dan ob 9. uri,« piše v enem od pisem. Tako je reševalec prosil, naj počasti tiste, ki so “na ščitu” v njenem življenju.
Sorodniki in prijatelji Irine Tsybukh na polju Marsa
Ira izgleda iz portreta, mirna in nasmejana. Zastave plapolajo nad križem. Eden od njih ima napis “Zaradi vsakega življenja”. Oksana Tsybukh prilagaja rože in svetilke, se dotika križa in tišina je povsod. Babica Anna se ji približa. Glasen čmrlj leti od cvetja do cvetja.
Čekov brat Jurij je zbral besedila sestrinih najljubših pesmi in jo prosil, naj poje, naj se ne sramuje. Ljudje odpirajo besedila. “Ukrajina” Tarasa Petrynenka, skladbe Volodimirja Ivasjuka, slišijo se številne ljudske pesmi. Izkazalo se je, da ko jočeš, je nemogoče peti. Družina Tsybukh se objema.
Kljub vročini se pesmi na Marsu slišijo približno dve uri. Nihče si ne upa oditi najprej za dolgo časa. Tisti, ki so prišli na “Cheko”, pojejo pesem trikrat, kar bi moralo biti zadnje, in se še vedno razpršijo po himni Ukrajine.
