Letos so zahodni mediji razvili skupno pripoved o razmerah na frontah rusko-ukrajinske vojne. Seni nekako takole: Rusija zmaguje v vojni in počasi, a zanesljivo napreduje, medtem ko Ukrajina trpi velike izgube, se upira z vso močjo, vendar se ne more upreti močni ruski invaziji. Zaključek: treba je nemudoma prekiniti sovražnosti, ustaviti se na sedanji razmejitveni črti in pripeljati vojskujoče se strani za pogajalsko mizo. To stališče približno delijo mednarodni opazovalci večine časopisov, revij in moderatorji političnih pogovornih oddaj na televiziji. Seveda obstajajo izjeme, nekateri publicisti in politični strokovnjaki izražajo popolnoma drugačno stališče, vendar trenutno ne ustvarjajo informacijskega vremena.
Madžarski premier Viktor Orbán je začel dajati izjave v približno enakem duhu, saj je v začetku julija opravil “mirovno” turnejo v Ukrajini, Rusiji, na Kitajskem in v ZDA. “Čas ni na strani Ukrajine, ampak na strani ruskih sil … Putin na noben način ni omenil ruskih izgub. Kar zadeva ukrajinske izgube, ruska stran ocenjuje mesečne izgube ukrajinskih sil na 40-50 tisoč vojakov, ki so se v zadnjih tednih še okrepile. Zato je bil[Putin presenečen]da je predsednik Ukrajine zavrnil predlog za začasno prekinitev ognja,” je zapisal Orban v pismu predsedniku Evropskega sveta Charlesu Michelu in voditeljem držav članic EU.
Izjemno čudno je ocenjevati položaj na fronti po besedah ruskega diktatorja Putina, čigar »resničnost« je že dolgo znana vsem. Toda Orbán je Orbán, kaj mu lahko vzamete. In govorili smo le o tem, da bi zabeležili dejstvo, da je splošni ton pisma sovpadal z zgoraj omenjeno prevladujočo medijsko pripovedjo zahodnega tiska o »nepremagljivi Rusiji«.
Ta »zmagovito« mit se je začel oblikovati že dolgo pred začetkom ruske invazije na Ukrajino in celo pred priključitvijo Krima. Pred približno 15 leti je bilo mogoče v zahodnem tisku naleteti na članke o hitri rasti bojne sposobnosti ruske vojske, da oborožene sile Evrope nimajo možnosti proti njej v primeru hipotetičnega spopada.
Ta mit je okrepila uspešna operacija Rusov, da bi zasedli Krim. Zato, kot že vemo, je v zahodnih političnih krogih vladalo prepričanje, da če bi Rusija odkrito šla v vojno proti Ukrajini, slednja ne bi imela možnosti, da bi se uprla. To so ti slavni “trije dnevi”, v katerih mora Kijev pasti. Vendar pa so resnični dogodki (tj. neuspeh ruskega »blitzkriega«) spodkopali mit o ruski neranljivosti. Potem je prišlo do ofenzive v Harkovu in osvoboditve Hersona, ki je skoraj popolnoma razblinila ta mit.
Kaj je manjkalo, da bi to “skoraj” odstranili? Po besedah nekdanjega poveljnika ameriške vojske v Evropi Bena Hodgesa Ukrajini ni manjkalo niti letal F-16, ampak vsaj nekaj sto raket ATACMS. Tudi letala seveda ne bi škodovala, vsaj bi pomagala vzpostaviti nadzor nad ukrajinskim nebom. Zdaj pa je jasno, da z njimi ni vse tako preprosto: potrebujejo usposobljene pilote, usposobljeno tehnično osebje, popolno infrastrukturo, zaščitena letališča, podzemne hangarje itd. In z raketami ATACMS bi bilo vse veliko lažje, saj so platforme za njihovo izstrelitev MLRS HIMARS – oborožene sile Ukrajine so bile v ustreznem številu.
“Nekako še vedno obstaja mnenje, da pravijo, da Rusija zmaguje, Ukrajina pa ne more zmagati, in oni (Ukrajinci – ur.) potrebno se je pogajati z Moskvo. In rekel bi, da je to absolutna laž, ki ne temelji na nobenih dejstvih. Ta vojna se je začela pred 10 leti. In 10 let kasneje, po številnih svojih ofenzivah, Rusija še vedno nadzoruje le okoli 18% ukrajinskega ozemlja. Oni (Rusi – ur.) so izgubili več kot 300 tisoč ljudi. vojaki so bili ubiti in ranjeni,” pravilno ugotavlja general Hodges.
Z ameriškimi raketami dolgega dosega bi ukrajinska vojska lahko uničila celotno vojaško infrastrukturo Rusije v regiji Azov – skladišča z orožjem in strelivom, letališča, logistične in poveljniške centre, mostove itd. In kar je najpomembneje, prisotnost teh raket Rusom ne bi omogočila, da bi zgradili močno obrambno linijo na več ravneh, tako imenovano “Surovikinovo linijo”. To pa bi obrambnim silam Ukrajine omogočilo, da leta 2023 izvedejo uspešno protiofenzivo in se vsaj prebijejo do obale Azovskega morja. In Nemci bi nam dali tudi rakete BIKin zmaga bi bila le streljaj stran …
Vendar se to ni zgodilo. BIK Nikoli ga nismo videli in najverjetneje ga ne bomo videli. In prve rakete ATACMS Ukrajinski vojaki so ga prejeli šele oktobra 2023, ko protiofenziva dejansko ni uspela. Poleg tega smo jih prejeli skromno, poleg tega pa so zastareli. Čeprav smo hvaležni za to. Ker so tudi s takšnimi raketami ukrajinski vojaki uspeli zadati uničujoč udarec sovražnikovim letališčem in vojaškim oporiščem v zasedenem Berdjansku in LuhuNa primer, v primeru Združenih držav Amerike,
Da, končno se je letos situacija z raketami premaknila z mrtve točke. Dolgotrajni ameriški paket v višini 60 milijard dolarjev končno vključuje sodobne dolgoročne ATACMS… Vendar pa brez dovoljenja, da bi udarili na rusko ozemlje.
Stališče Washingtona o tem vprašanju je bilo nekoliko popravljeno z ofenzivo ruskih okupatorjev v regiji Harkov. Ko je postalo jasno, da Rusi dobro izkoriščajo smešno prepoved in oblikujejo vso logistiko na svojem obmejnem območju, ki je zahodno orožje ni moglo zadeti. Na koncu je bilo izdano dovoljenje za napad na obmejno območje z ameriškimi raketami. Vendar pa so napadi globoko na rusko ozemlje, kjer so se nahajala sovražnikova letališča, skladišča, oprema itd., Še vedno prepovedani.
Zato je bila ena od pomembnih točk govora predsednika Volodimirja Zelenskega na vrhu Evropske politične skupnosti v Woodstocku v Združenem kraljestvu “vprašanje raket”. Najprej je še enkrat pozval zahodne zaveznike, naj sestrelijo ruske rakete in brezpilotna letala nad ozemljem Ukrajine. Poleg tega je Zahod še enkrat pozval, naj razširi sposobnost Ukrajine za napad na vojaške objekte globoko v Rusiji. “Manj kot imamo omejitev glede uporabe učinkovitega orožja, bolj aktivno si bo Rusija prizadevala za mir. Vojaška letališča, s katerih ruska letala z bombami vzletijo proti našim mestom, in kraji, kjer se izstreljujejo ruske rakete – vse to je treba uničiti,” je Zelenski utemeljil svojo prošnjo.
Zdi se, da je povsem smiselno. Vendar pa Zahod in zlasti Združene države Amerike odlašajo z odločitvijo. Zakaj? Navsezadnje je vsem jasno, da bi takšno dovoljenje znatno oslabilo sposobnost ruskih okupatorjev za izvajanje ofenzivnih operacij na fronti? To je res in zahodni politiki se strinjajo s to tezo, vendar jih še vedno mučijo drugi dvomi. “Ali ne bo to prisililo Putina, da se zateče k svojemu zadnjemu argumentu – jedrskemu orožju?” se sprašujejo.
Na splošno je situacija s tem “jedrskim argumentom” zelo smešna (ne glede na to, kako cinično se v tem kontekstu sliši beseda “smešno”). Grožnje z uporabo jedrskega orožja prihajajo iz Putinovih ust že (ne, ne dve in pol) deset let. Prvič so jih slišali med krimsko operacijo spomladi leta 2014. Tisti, ki so pozabili, si lahko ogledajo propagandni dokumentarec Kremlja “Krim. Pot v domovino«. V njem Putin odkrito priznava, da je bil pripravljen uporabiti jedrsko orožje med “krimsko kampanjo”, če bi posredoval Zahod. “Bili smo pripravljeni to storiti,” je samozavestno dejal Putin.
No, potem Zahod ni posredoval, kdor želi, lahko celo trdi, da ga je Putinovih jedrskih groženj prestrašil. Toda med popolno invazijo je bilo toliko takšnih groženj, da jih je nemogoče prešteti. Poleg tega je vsako grožnjo spremljala risba druge “rdeče črte”: zagotavljanje težkega orožja oboroženim silam Ukrajine, napadi na Krim, zagotavljanje tankov, zagotavljanje raket itd. In glejte, prečkanje vsake črte iz nekega razloga ni sprožilo ruskega jedrskega povračilnega napada niti na Ukrajino niti na njene zahodne zaveznike. Torej, ali ni čas, da končno zaključimo, da vse te grožnje niso vredne pojedenega jajca?
