16. julij označuje rok, do katerega morajo naborniki Ukrajinci posodobiti svoje poverilnice. Po grobih ocenah je zdaj v državi približno 11 milijonov moških, starih med 25 in 60 let, ki so teoretično podvrženi mobilizaciji. Vendar pa je od 14. julija več kot 4 milijone ljudi tako ali drugače posodobilo svoje podatke.
Ta številka se bo nekoliko povečala, zdaj pa je že očitno: vsaj nekaj več kot polovica nabornikov se je odločila, da še ne bo posodabljala svojih podatkov. Celo grožnja z visokimi globami ali drugimi težavami ne more prepričati nekaj milijonov moških, da pridejo iz nekakšne sence in si premislijo: da se držijo stran od države.
Seveda lahko poskusite iti po najlažji poti in podati najstrožjo opredelitev pomanjkanja želje nekaterih Ukrajincev, da bi spoštovali normo zakona o mobilizaciji. Pravijo, da so vsi zlonamerni utajevalci, ki so pozabili na svojo ustavno dolžnost do države. Toda najpreprostejša definicija ni vedno najbolj objektivna. Pogosto preveč poenostavlja problem in vodi do napačnih zaključkov in rešitev. Pravzaprav je želja nekaterih Ukrajincev, da se držijo stran od države, tudi odraz odtujenosti in nezaupanja, ki se je razvilo v odnosu med državljani in državnim aparatom. To nezaupanje se ni pojavilo včeraj ali predvčerajšnjim. Odkrito povedano, Ukrajinci so redko razvili dober in zaupanja vreden odnos z oblastmi. Za to obstajajo zgodovinski razlogi.
Zgodovina Ukrajine je polna tragičnih in junaških strani ter osupljivih preobratov usode. Toda to ni tisto, kar ga naredi edinstvenega, vendar nas spominja na dolga obdobja pomanjkanja lastne državnosti med Ukrajinci. Tako se je zgodilo, da so bile po koncu kneževske dobe oblasti na ozemlju Ukrajine večinoma tuje in so zastopale tuje interese. Na kratko so bili vpogledi v njihovo lastno državnost. Vendar jih nadomeščajo stoletja obstoja brez državljanstva. In tudi pomanjkanje lastnih političnih elit. Tisti, ki so pogosto raje služili Poljsko-litovski zvezi, Moskvi ali drugim centrom tujega vpliva. To ne more vplivati na odnos med ukrajinsko družbo in vlado.
V pogojih tuje prevlade Ukrajinci niso imeli veliko možnosti. Mogoče se je bilo upreti. Mogoče je bilo pobegniti. Ali pa preprosto poskusite imeti čim manj stikov s tujimi uradnimi institucijami in njihovimi predstavniki.
Nezaupanje v državo je okrepilo tudi dejstvo, da so bile oblasti na ozemlju Ukrajine včasih še posebej nevarne in krute do avtohtonega prebivalstva. Včasih so se države, ki so vključevale Ukrajino, želele znebiti ukrajinske etnične skupine in jo nadomestiti z drugo. V času rusko-sovjetskega komunističnega imperija so milijoni Ukrajincev postali žrtve tega. Ni vam treba biti dober socialni psiholog, da bi razumeli, kako velika je bila vrzel med močjo in družbo.
Vendar pa se Ukrajinci niso le poskušali izogniti tujim oblastem. Tudi ona je bila prevarana. Primer je obstoj črnega trga in nezakonite trgovine v pozni sovjetski dobi. Takrat se je država pretvarjala, da lahko zagotovi določen življenjski standard ter nabor blaga in storitev, družba pa se je pretvarjala, da iskreno verjame vanj. Medsebojno nezaupanje med državo in Ukrajinci obstaja že več stoletij. Nastala je na trdnih zgodovinskih temeljih in ni nastala od nikoder. In nekaj več kot 30 let obstoja lastne države ne more nadomestiti celotnih stoletij ujetništva.
Po ponovni vzpostavitvi neodvisnosti leta 1991 se je vzporedni obstoj države in družbe nadaljeval. Neilustrirane postkolonialne oblasti so delovale po inerciji in skrajno neučinkovito, pretvarjali so se, da so novi in ukrajinski. Pravzaprav ni bilo ponovnega zagona. Nova družbena pogodba med ukrajinskimi oblastmi in državljani še ni postala resničnost. Vse to je na splošno prisililo Ukrajince, da so se čim bolj izogibali nepotrebnim stikom z državo. Čeprav je bila ta država že njihova. Posledično so milijoni državljanov šli v senco in izgubili zaupanje v oblasti.
V času primitivnega kopičenja kapitala in spontanega trga v 1990-ih so se ukrajinski podjetniki čim bolj izogibali uradnim odnosom z državo. To je pripeljalo do oblikovanja velikega sektorja sive ekonomije in navajanja neformalnih odnosov med uradniki in podjetniki. Šele z uvedbo poenostavljenega davčnega sistema leta 1999 so se razmere začele spreminjati. Do takrat nenehne racije davčnih organov na trgih in izločanje davkov nikakor niso prispevale k polnjenju državne blagajne. Leta 1999 je bil po poenostavljenem sistemu registriran 110.201 podjetnik. Mala in srednje velika podjetja so se strinjala, da bodo legalizirala in plačevala uradne davke brez davčnih agentov in prisile, saj so sprejela nova, preglednejša in razumljivejša pravila igre.
Seveda to ne pomeni, da so odnosi med državo in Ukrajinci postali iskreni in vzajemni na vseh ravneh. Korupcija in pomanjkanje strokovnosti nista izginila. TisteTudi po uvedbi poenostavljenega davčnega sistema je gospodarstvo zavzelo pomembno mesto in predstavljalo precejšen delež: v razponu od 25 do 30% BDP. Ukrajinci so poskušali popraviti razmere in narediti svojo državo uspešnejšo. Šli smo na Majdan. Spremenili so vlado. Toda številni razlogi, vključno s pomanjkanjem izkušenj z izgradnjo države in kakovostnimi političnimi elitami, niso omogočili radikalnega ponovnega zagona starega sistema.
Navada nezaupljivosti do države, ki svoje funkcije pogosto opravlja naključno in formalno obravnava zakone in zdrav razum, je bila vedno neločljivo povezana z Ukrajinci. V preteklosti jih je skrivanje pred aparatom tuje države lahko rešilo ne le pred težavami, ampak včasih celo rešilo njihova življenja. Sposobnost, da gredo v sence, če je potrebno, in dejansko izginejo iz vidnega polja uradnih struktur, je mnogim podjetnikom pomagala, da so se po razpadu ZSSR vrnili na noge in zaslužili svoj kapital. Sedanji problemi v zvezi z mobilizacijo so tudi odmev sistemskega nezaupanja med državljani in oblastmi. Možno je sprejeti najstrožjo zakonodajo in uvesti visoke globe. Prestrašite ljudi s slabimi posledicami. A še vedno to ni način, da bi prepričali milijone Ukrajincev, naj se ne skrivajo pred lastno državo.
Mnogi Ukrajinci se preprosto bojijo ukvarjati z državo in ljudmi, ki jo zastopajo. Negotovost povzroča strah. Ljudje aktivno delijo slabe zgodbe o krivicah. In to še dodatno potisne milijone Ukrajincev v senco. Ruske posebne službe prav tako ne sedijo križem rok in se zahrbtno igrajo na psihologijo množic. Posledično se zdi, da obstaja več milijonov Ukrajincev, vendar živijo svoje življenje. Med njimi in državo že dolgo ni bilo kakovostne komunikacije. In zaenkrat ni posebne želje, da bi ga vzpostavili. Nasprotno, obstaja tveganje, da bo še več Ukrajincev, če ne bo sprememb na bolje, poskušalo čim bolj izginiti iz vidnega polja državnih struktur.
Če želi vlada povrniti zaupanje in nekatere svoje državljane ponovno osvetliti, mora dati pozitivne zglede in ponuditi spodbude, ne pa okrepiti represije. Popravljanje pomanjkljivosti, ne pretvarjanje, da ne obstajajo. In to ne velja samo za mobilizacijski vidik, temveč tudi za številne poskuse odprave poenostavljenega sistema za podjetnike in znatnega zvišanja davkov. Pogosto je učinek prisilnih dejanj in preprostih odločitev ravno nasproten od pričakovanega. Čeprav se na prvi pogled zdijo privlačni.
