V zadnjem času Kremelj vse bolj sporoča, da namerava začeti pogajanja, celo ustaviti oborožen spopad, doseči dogovor, seveda, “ob upoštevanju realnosti na terenu”. Zdi se, da rusko vodstvo to potrebuje, ker naj bi bila ruska vojska precej močna, nekako celo napreduje. Toda v resnici, kaj je “domnevno” in “nekako”.
Mednarodni vojaški analitiki jasno identificirajo velike probleme v ruskih oboroženih silah z oklepnimi vozili, strelivom in človeškimi viri. Zaposlovanje v Rusiji poteka zelo slabo, tudi za milijone plačil, ki so na voljo rekrutiranjem. In Kremlju se ne mudi, da bi sprožil nov val mobilizacije, saj ima izjemno negativno izkušnjo prejšnjega poskusa.
Ekonomski analitiki vidijo jasne znake, da rusko gospodarstvo deluje do svojih meja. Čeprav prednostna naloga obrambnega sektorja po eni strani vodi do rasti BDP, po drugi strani vodi do izgube sredstev za razmnoževanje gospodarskega razvoja. Konec koncev, proizvedeno orožje ne bo prispevalo ničesar k ustvarjanju novih sektorjev gospodarstva, njihov namen je, da se izgubi na bojišču, zato se ne bo več vrnil v industrijski cikel ustvarjanja izdelkov.
Strokovnjaki napovedujejo, da se v tem načinu rusko gospodarstvo še vedno lahko bori dve leti. Da, nekatere socialne programe bo treba zmanjšati, vendar se bomo v tem obdobju izognili propadu.
Medtem pa nihče ne more natančno napovedati, kako dolgo bosta ukrajinsko gospodarstvo in vojska lahko zdržala, ker je vse odvisno od zahodne pomoči. Trenutno je ta vidik videti optimističen, zlasti po dogovorjeni odločitvi “velike sedem”, da Ukrajini zagotovi dodatnih 50 milijard dolarjev zaradi prihodkov od zamrznjenih ruskih sredstev. Vendar pa je težko napovedati, kako se bodo stvari iztekle po verjetni spremembi moči v ključnih zahodnih državah.
Zato se Ukrajina ne izogiba mirovnim pobudam in najprej govorimo o mirovnem vrhu, ki se bo te dni začel v švicarskem mestu Luzern. Ta pobuda Kijeva in Berna je zataknila kost v grlo Rusije, zato je z vso močjo, če ne celo motila, poskušala vsaj diskreditirati ta dogodek. In priznati moramo, da je Kremelj pri tem precej dober, zlasti potem, ko mu je uspelo vključiti Kitajsko s svojimi zmogljivostmi, kapitalom in vplivom v ta umazan posel. Zato se je od 160 držav, povabljenih na konferenco, le polovica prostovoljno javila.
Zakaj se je Rusija tako bala švicarskega vrha? Ker lahko doseže mednarodno soglasje o končanju vojne. Jasno je, da bi temeljila na mednarodnih pogodbah in Ustanovni listini Združenih narodov, ki bi zagotovila ohranitev ozemeljske celovitosti Ukrajine ne le kot članice ZN, ampak države ustanoviteljice. To pomeni, da bi vse zahteve Kremlja, da “upoštevajo realnost na terenu”, sledile, kot pravijo, ruski vojni ladji.
Čeprav na splošno te “zemljiške realnosti” izgledajo precej čudno glede na cilje “posebne vojaške operacije”, ki jo je razglasil Vladimir Putin, in sicer: denacifikacija in demilitarizacija. Niti ena beseda ni bila izrečena o zasegu zemljišč drugih ljudi, kaj šele o priključitvi. Čeprav nihče ne ve, kakšen je namen “posebne vojaške operacije”, sumim, da niti sam ruski diktator. Da, občasno ponavlja, da domnevno »cilji posebne vojaške operacije še niso bili izpolnjeni«, zato se bodo morali Rusi še naprej boriti. Toda kaj so te tarče – Rusi, tudi tisti, ki so poslani na gotovo smrt, nimajo pojma.
Vzemimo si pravico, da te cilje oblikujemo namesto Putina. Predpostavimo, da je to vrnitev ozemlja celotne nekdanje Sovjetske zveze pod nadzor Moskve. Vodja Kremlja je nekoč priznal, da meni, da je razpad ZSSR največja geopolitična katastrofa dvajsetega stoletja. Zato je logično domnevati, da poskuša po svojih najboljših močeh obnoviti tisto, kar sta uničila njegova kremeljska predhodnika – Mihail Gorbačov in Boris Jelcin – (čeprav je Unija dejansko propadla iz objektivnih političnih in gospodarskih razlogov – vendar zdaj ne govorimo o tem). Zanimivo bi bilo vedeti, kaj o tem mislijo ruski zavezniki v CSTO – Kazahstan, Kirgizistan, Uzbekistan, Tadžikistan. Ali so se pripravljeni odreči svoji suverenosti, da bi ugajali Putinu? V to močno dvomim. Čeprav bi jih kdo vprašal.
Toda v vsakem primeru obstaja jasen konflikt zgodovinskih paradigem. Če Putin poskuša obnoviti ZSSR, torej zvezo republik, kakšne težave potem razbija te republike? Prej se je to zgodilo Gruziji, ko so Abhazijo in Južno Osetijo odrezale ruske roke. Pred tem je bila Pridnestrje odvzeta iz Moldavije. Čeprav vsaj v teh primerih Rusija ni priključila zasedenih ozemelj. Toda v primeru Ukrajine se to dogaja. Marca 2014 je Rusija priključila ukrajinski Krim in ga vključila v svojo ustavo. In septembra 2022, na podoben način, močne institucije Rusije (predsednik, državna duma, zvezni svetPriključitev zasedenih delov regij Lugansk, Donetsk, Zaporizhzhia in Kherson je bila zakonsko določena. Poleg tega je v zakonodajni vezavi “na novo pridobljenih zemljišč” za Rusijo prišlo do trčenja v trčenju, saj nihče ni natančno ugotovil, kje so “nove meje”. Ob frontni črti? In kaj storiti, ko se premika – hitro spremeniti meje? Ali vzdolž upravnih meja regij? In kaj ima Rusija opraviti z upravnimi mejami v Ukrajini in kakšne so lahko meje regij do državnih meja?
No, poglejmo še več novinarske drznosti in predpostavimo, da si je Putin zastavil trden cilj – zmagati celotno Ukrajino. Ponovno se pojavi zgodovinski in pravni konflikt: rusko vodstvo trdi, da ne priznava le sedanje ukrajinske države, ampak tudi njenega predhodnika, Ukrajinske sovjetske socialistične republike. Kremelj razjezi Lenina in Stalina, ki sta dovolila obstoj te državne entitete. Potem je logično domnevati, da Putin ne obnavlja ZSSR, ampak Ruski imperij. In v kakšnih mejah? Vzdolž Zbrucha? Brez Galicije, Transcarpathia in Bukovine? Ali pa se apetiti raztezajo tudi tam?
Vsa ta vprašanja našim bralcem zvenijo precej neumno. Po drugi strani pa, kako razumeti razloge in cilje invazije. Takšen je geopolitični paradoks: Putin je sprožil najbolj krvavo vojno po koncu druge svetovne vojne, vendar ne more oblikovati niti vzrokov vojne niti njenih ciljev.
Da, celotna ideološka propagandna industrija zdaj aktivno deluje v Rusiji in vključuje na stotine zdravnikov in profesorjev iz različnih humanističnih ved, da bi upravičila to vojno. Toda iz njihovega trenutnega dela postane jasno, da iz njih ne izhaja nič vrednega.
Na pobudo znanega ruskega opozicijskega vlogerja Maksima Katza sem na primer opozoril na Vladimirja Fortunatova, profesorja iz Sankt Peterburga, zvestega Kremlju, doktorja zgodovinskih znanosti, zlasti na njegovo monografijo z obetavnim naslovom »Posebna vojaška operacija kot izhod iz slepe ulice v humanistiki«. Nič ni takšna izjava, ki namiguje, da je bila ruska humanistika do leta 2022 v stanju propada, od koder jo lahko vodi le Putinova vojna. Avtor v resnici ne pojasni, kako to sklepati, trdi le, da se je “ukrajinski narod preoblikoval v protiruskem in rusofobnem duhu, toda med premišljeno denacifikacijo se bodo ukrajinski ljudje znašli v sodobnem svetu.” Kako so se Ukrajinci, tudi če domnevamo, da so zakrknjeni rusofobi, vmešavali v rusko humanistiko – v članku ne boste našli nobenih pojasnil, pa tudi niti enega vsebinskega mnenja o utemeljitvi “posebne vojaške operacije”.
Nič manj “zanimivo” je bilo skupno delo doktorja prava, profesorja Sergeja Inšakova in poslanca iz Združene Rusije Viktorja Kazakova “Posebna vojaška operacija kot orodje za povečanje ravni protikorupcijskega potenciala”. To je spet: pred vojno v Rusiji so bili poskusi premagovanja korupcije brezupni, zato je bilo treba sprožiti vojno, da bi stvari spravili na tla. Ali tako gre?
“Skoraj pred našimi očmi se civilna družba iz amorfnega pojava spreminja v aktivno in namensko temo, ki je sposobna razkriti akutne probleme korupcije in zastaviti vprašanje odprave njihovih vzrokov,” pišejo avtorji. Dobro vemo, v kaj se je civilna družba v Rusiji spremenila v zadnjih desetih letih. In v zadnjih dveh letih je električni stroj končno zdrobil vse ostanke dejavnosti navadnih ljudi. Oblasti so še posebej kruto ravnale s tistimi, ki so se borili proti korupciji. Kako se ne moremo spomniti tragične usode Alekseja Navalnega? Zato naslednje besede v članku zvenijo na vrhuncu cinizma: “Glede tistih predstavnikov civilne družbe, ki so si prizadevali izboljšati naše življenje in osvoboditi državo korupcije, je V. V. Putin pokazal visoko strpnost.” Čeprav je to mogoče razumeti kot nekakšno ironijo avtorjev, pravijo, da Putin tolerira norčije različnih javnih protikorupcijskih aktivistov, čeprav mu povzročajo žalost.
Zaradi smeha bom navedel še eno delo iz iste opere. Njegov naslov je “Vzroki sodobnih izrednih razmer in potreba po posebni vojaški operaciji”. Avtorja sta izredni profesor Sergej Kalinin in profesor Boris Fedulov z Barnaulskega pravnega inštituta Ministrstva za notranje zadeve Rusije. Izredne razmere v predstavitvi avtorjev so različne manifestacije množične državljanske dejavnosti, predvsem pa “barvne revolucije”, ki jih seveda izzovejo Američani. Slednji je želel tudi “blatiti vode” v Rusiji. Da bi ustavil vse to ogorčenje, je moral Putin sprožiti vojno. “Za preprečevanje in odpravljanje izrednih razmer so objektivno potrebne posebne operacije, v povezavi z zapleti mednarodnih razmer pa so potrebne tudi posebne vojaške operacije,” zagotavljajo avtorji.
Takšne ruske mojstrovine javnega mnenja lahko citirate več ur. Vendar pa v nobenem delu ne boste našli bolj ali manj prepričljivega argumenta v prid izvedbi “posebne vojaške operacije”. Tudi če gre za diskusNa primer, v primeru Združenih držav Amerike je pomembno omeniti, da generalni sekretar Združenih držav Amerike ni članica Rad bi postavil retorično vprašanje: kam so odšli vsi ti »velikani misli«, vsa humanitarna šola, ki jo Moskva oblikuje že od cesarskih časov in vleče najbistrejše ume z nacionalnega obrobja?
Vse to pisanje nekoliko spominja na Putinov intervju s Tuckerjem Carlsonom, ko je šef Kremlja poskušal ameriškemu občinstvu razložiti invazijo na Ukrajino s pismi Bohdana Hmelnytskega in odsotnostjo besede “Ukrajina” na zemljevidih šestnajstega stoletja.
Kakorkoli že, v razmerah takšnega ideološkega povešanja Putin nadaljuje vojno in milijoni njegovih podložnikov še vedno trdno verjamejo v smotrnost tega brezupnega vzroka (ali se vsaj pretvarjajo, da verjamejo). Hkrati pa ta nerazumnost (tj. Pomanjkanje potrebe po razumnem upravičevanju) kaže, da ruska stran ne bo končala vojne. Vsaj dokler je Putin živ in na oblasti. In signali miru iz Kremlja so še ena propagandna posebna operacija.
