6. junija je francoski predsednik Emmanuel Macron podal razmeroma senzacionalno izjavo. V intervjuju za televizijske kanale TF1 in Francija 2 Izjavil je, da namerava Ukrajini zagotoviti določeno število posodobljenih večnamenskih borcev Mirage 2000-5. “Ukrajini bodo omogočili, da zaščiti svoje ozemlje in zračni prostor,” je dejal. Hkrati je predsednik dejal, da bo Francija kmalu povabila ukrajinske pilote na usposabljanje. Poleg tega se bo v državi usposabljalo 4.500 ukrajinskih vojakov. Pred tem bodo francoski inštruktorji prišli v Ukrajino, da bi na kraju samem usposobili na tisoče ukrajinskih rekrutov.
Zakaj je senzacionalizem te novice “relativen”. V zadnjih nekaj mesecih se je svet navadil na nepričakovane izjave francoskega predsednika, začenši z njegovo izjavo februarja o primernosti pošiljanja zahodnih vojakov v Ukrajino. Za nas so ta Macronova presenečenja prijetna, za Ruse – seveda, nasprotno za mnoge zahodne partnerje – šokantna. Ali bolje rečeno, bili so šokantni, vendar se sčasoma vse bolj navadijo tako na izjave kot na samo idejo o potrebi po širšem in globljem sodelovanju v rusko-ukrajinski vojni.
Konec koncev, kaj je bil razlog za vse te izjave Emmanuela Macrona? Velika ljubezen do Ukrajine, skrb za njene interese in življenja državljanov? Komaj. Želja, da bi zadovoljil Volodimirja Zelenskega na predvečer njegovega obiska v Franciji? Do neke mere, vendar ni niti blizu glavnemu razlogu. Glavno gonilo je bilo jasno spoznanje francoskega predsednika, da rusko-ukrajinska vojna ni tuja njemu, njegovi državi in Evropi kot celoti.
Rusija postaja vse bolj nevarna. Svojo proizvodnjo postavlja na vojno podlago, kar pomeni, da se njena militarizacija ne bo ustavila čez leto, dve ali pet. Doslej je Evropa lahko upala na vojaško zaščito Združenih držav, vendar nihče ne more napovedati, koliko bodo ti upi upravičeni po zmagi izolacionista Donalda Trumpa na novembrskih volitvah. Po drugi strani pa je Evropa še vedno počasna in inercialna, ko gre za svetovno varnost. Izvajajo se nekateri poskusi, da bi se nekako rešili iz položaja popolnega pacifizma, vendar so očitno nezadostni.
To je kruta realnost na začetku tretjega leta obsežne invazije Vladimirja Putina na Ukrajino. Poleg tega so gospodar Kremlja in njegovi pajdaši že od samega začetka izjavili, da so v vojni s “kolektivnim Zahodom”. Vendar pa ta “kolektivni Zahod” takšne izjave že dolgo obravnava kot neumne šale. In ravno zdaj je začel razumeti, da tukaj ni vonja šal.
Pred nekaj dnevi se je Putin med srečanjem z uredniki zahodnih tiskovnih agencij penil in trdil, da Rusija ne bo nikoli začela vojne proti Zahodu. “Odločili so se, da želi Rusija napasti Nato. Ste popolnoma jezni ali kaj? Neumno kot ta miza? Kdo ga je izumil? To je nesmisel, nesmisel,« je ruski voditelj čustveno zagotovil Zahodu svoje izjemno miroljubne namene.
Toda namesto da bi ga pomiril, me je naredil še bolj napetega. Zakaj bi zavreli toliko, če je vest jasna. No, kako “čisto”, kje Putin dobi čisto vest? V vsakem primeru pa Putinova zagotovila tradicionalno kažejo, da bo vse ravno nasprotno. Spomnimo se, kako strastno je nekoč zagotovil, da je Krim Ukrajinec in Rusija ne bo nikoli posegla vanj. In potem, da “mali zeleni možje” niso ruska vojska. Ali to v Donbasu – “ni jih tam”. In kako trmasto je Putin prepričal Zahod, da ne bo prišlo do obsežne invazije na Ukrajino – do konca februarja je zagotovil, da ni niti najmanjšega razloga za skrb.
In zdaj obstajajo zagotovila, da Rusija ne bo napadla “kolektivnega Zahoda”. Najprej pa moramo priznati, da ga je Rusija že napadla. Napadla je Ukrajino, ki je bila v procesu intenzivnega povezovanja z Zahodom. In vsi razumemo, da to ni samo “posebna vojaška operacija” z domnevnim ciljem zagotavljanja varnosti Rusije. Putin dejansko poskuša uničiti sodoben proevropski ukrajinski narod, njegovo državo, ki se, čeprav ne preveč nerodno, še vedno premika po poti evropskega in evroatlantskega povezovanja. Zato je Kremelj že začel uničevati geopolitične temelje stare celine. Obseg in posledice te geostrateške motnje je še vedno težko razumeti.
Vendar pa je jasno, da se dogaja nekaj izredno nevarnega, kar ogroža mir in blaginjo na celini, ki trajata od konca druge svetovne vojne. Zato bo morala Evropa hitro in korenito ponovno oceniti evropski koncept “mehke moči” in ga dopolniti z veliko strožjimi komponentami. Ker se brez tega ne bo več mogoče izogniti še večji vojni. Načrt Evropske unije je čim bolj razširiti trgovinske odnose in gospodarsko sodelovanje z Rusijo, da bi jo pritegnili na evropsko pravno področje in tam na področje zahodnega prava.Na primer, v primeru Združenih držav Amerike, Združenih držav Amerike in Združenih držav Amerike, Združenih držav Amerike,
Brutalna vojna v Ukrajini in vse bolj agresivno vedenje Moskve že spreminjata odnos do koncepta obrambe in varnosti na stari celini. Vodilni evropski politiki nujno začenjajo spreminjati prednostne naloge. Zdaj je glavna stvar vojaška podpora Ukrajini, ki je avantgardni borec proti uničujočemu vplivu Kremlja. Hkrati mora Evropa pospešeno posodabljati svoje vojske in varnostne službe. To bo seveda pripeljalo do preoblikovanja evropskih gospodarstev in razcveta obrambne industrije.
Hkrati morajo evropski voditelji enkrat za vselej opustiti zamisel, da se lahko čas pred rusko invazijo na Ukrajino vrne. To je to, pozabite, z Rusijo ne bo več poslov kot običajno, vsaj do Putinove smrti in popolne preobrazbe celotnega sistema moči v Kremlju. Zato se bodo morale evropske države premakniti k hitrim obrambnim izdatkom. Dvignili so jih na raven, ki je ni bilo mogoče videti v desetletjih po padcu berlinskega zidu. Pozabljene in zapostavljene vojaške tradicije bo treba obnoviti. Očitno bo treba vrniti vojaški nabor. Ustrezni ukrepi se že pripravljajo vsaj v Nemčiji, Franciji in Združenem kraljestvu.
Si vis pacem, para bellum – če hočeš mir, se pripraviš na vojno – ta starodavni slogan rimskega imperija postaja za sodobno Evropo pomembnejši kot kdaj koli prej.
