Vsi vojni ujetniki v Rusiji, zagovorniki azovstalske tovarne v Mariupolu, se še niso vrnili v Ukrajino. Trenutno je v ruskem ujetništvu okoli 6500 ukrajinskih vojakov. Izmenjava vojnih ujetnikov poteka zahvaljujoč velikanskemu delu, v katerem sodelujejo zlasti javne organizacije. Ukrajinski vojaki, ki so se uspeli vrniti, govorijo o peklu, ki so ga preživeli v ruskem ujetništvu.
Ostali smo sami
Ponoči smo zaviti
In moje proste ustnice so se stisnile v bolečinah
Pa tudi v najgloblje kleti
Svetloba se bo spet vrnila
Krik novega dne je osvobojen
(Okean Elzy – mesto Maria)
Prvi krog – Mariupol
Ruski napad na azovstalsko tovarno, ki se razteza čez veliko prostranstvo vzhodnega dela Mariupola, se je začel sredi marca in trajal do 20. maja 2022. Od sredine aprila je ozemlje podjetja ostalo zadnji del mesta, ki ga ruske čete niso osvojile z več kot 400 tisoč prebivalci. Ukrajinci so lahko tako dolgo držali črto, predvsem zaradi velikosti in zasnove Azovstala. Metalurški kompleks pokriva površino približno 11 km2, med drugim ga sestavljajo bunkerji do globine več nadstropij in kompleksen sistem ozkih predorov. Če bi bilo mogoče redno oskrbovati skoraj 2500 branilcev s strelivom in hrano ter nuditi zdravstveno oskrbo, bi “trdnjava Mariupol” verjetno ostala še dlje neosvojena. Toda vsak dan je skrb za zagovornike Azovstala postala vse težja naloga za ukrajinsko stran. Navsezadnje je bil edini način za dostavo najbolj potrebnih stvari po zraku. Na žalost bi se izpolnjevanje te naloge lahko izkazalo za samomorilsko misijo, čeprav le zaradi vse pogostejšega bombardiranja tovarne s strani Rusov, zlasti z uporabo fosfornih bomb, ki jih prepoveduje mednarodno pravo.
Zavedajoč se, da pod zemljo, prikrajšani za zdravstveno oskrbo, ljudje umirajo v agoniji, in ne samo vojaško osebje, ampak tudi civilisti, ukrajinske oblasti so se odločile skleniti dogovor z Rusi. V teh razmerah je bila najpomembnejša stvar za Kijev reševanje življenj svojih državljanov. Po drugi strani pa bi Kremelj lahko dosegel uspeh z utrditvijo vzpostavitve popolnega nadzora nad mestom. Večina zagovornikov rastline je položila orožje po 63 dneh upora 20. maja 2022. Vendar pa se je za mnoge od njih izkazalo, da je sodelovanje v tej bitki, ki je potekala v kleti rastline, le prvi krog pekla. Naslednja stvar jih je čakala v ruskem ujetništvu. Eden od nekdanjih vojnih ujetnikov je vojak oboroženih sil Ukrajine Dmytro.
Drugi krog – Olenivka
Človek se ne želi vrniti v spomine na kleti Azovstala, kategorično noče govoriti o dneh, preživetih v ječi, ko je agresor nenehno napadal zadnji bastion obrambe Mariupola, mesta, ki je bilo, ironično, nekoč eno najbolj proruskih mest v Ukrajini. Po padcu Mariupola je bil Dmytro poslan v tranzitno taborišče v Olenivki na začasno zasedenem ukrajinskem ozemlju regije Doneck. Tam ni bil izpostavljen fizičnemu nasilju, vendar so bili ukrajinski vojni ujetniki v ponižujočih razmerah. Okoli 450 moških je bilo natrpanih v vlažno, neprezračeno vojašnico, razdeljeno na majhne celice, namenjene sto ljudem. Vzmetnic ni bilo. Dmytro je spal v svojih oblačilih na betonskih tleh. Luči v vojašnicah so bile 24 ur na dan, zaporniki pa so bili prikrajšani za dostop ne le do zdravstvene oskrbe, ampak tudi do stranišča ali tuša. Prvih nekaj dni niso prejeli hrane ali celo vode. Po tem so dobili približno pol litra vode na dan za vsako in majhne, nepravilne dele hrane. Med pridržanjem v taborišču niso mogli obvestiti svojih sorodnikov o tem, kje se nahajajo in ali so sploh živi. Dmytro je taborišče Olenivka zapustil konec maja 2022.
Nekaj tednov kasneje se je tam zgodila tragedija, ki je jasno pokazala, da Rusi kršijo ženevske konvencije pred celotnim svetom.
Skupina ukrajinskih vojnih ujetnikov – večinoma branilcev Mariupola – je bila premeščena na eno mesto. Nato so pod stavbo posadili eksplozive. Zaradi eksplozije je bilo ubitih 53 ljudi, približno 100 pa je bilo ranjenih. Verjetno je šlo za termobarični naboj, ki eksplodira z večjo silo kot druge konvencionalne bombe enake teže in povzroča večje trpljenje žrtvam eksplozije.
Tretji krog je kazenska kolonija na ozemlju Rusije
Junija, potem ko so ga 12 ur prevažali s tovornjakom z zvezanim telesom in zavezanimi očmi, je bil Dmitrij odpeljan v kazensko kolonijo v Ruski federaciji. O tem, kje je, je izvedel le z žigom na posteljnini. Kmalu po njegovem prihoduOrstoko je bil pretepen.
»Slekli so me golega. Moja uniforma je bila pakirana v vrečko z mojim imenom. Prisilili so me, da sem z glavo navzdol tekel po hodniku do okna,« se spominja moški. “Na moji levi in desni so bili vojaki v uniformi. Bilo jih je približno petnajst. Udarili so me po različnih delih telesa z rokami, brcnili, tudi ko sem padel in začel plaziti po tleh. Na koncu so me prisilili, da sem se sklonil in me udaril po hrbtu z leseno palico. Dali so mi zaporniška oblačila, ki mi niso ustrezala. Ko so me odpeljali v celico, so me spet pretepli.”
Moža so postavili v celico velikosti 3 x 5 m2, ki je bila zanj in za sedem drugih zapornikov premajhna. Soba je bila brez oken, neprezračena in neverjetno vlažna. Stene in strop so bili prekriti s plesnijo. Umetna svetloba je bila 24 ur na dan. Poleg tega stranišče ni bilo niti ločeno od bivalnega prostora s pregrado. Po nekaj urah v celici so Dmytro in druge zapornike odpeljali na “pregled osebnih stvari”. Postavljeni so bili obrnjeni proti steni s široko razmaknjenimi rokami in nogami, nato pa ponovno pretepeni. Takšni pregledi so bili opravljeni dva ali trikrat na dan. Stražarji so običajno uporabljali gumijasti prtljažnik, prav tako pa je bila običajna praksa, da so obraz udarili s taktično roko v rokavici. Dmytro se spominja, da so krvniki natančno vedeli, kje udariti, da bi ga poškodovali.
“Ko smo sedeli v celici, smo slišali, kaj stražarji počnejo drugim zapornikom. Razumeli smo, da bomo prej ali slej na vrsti,« pravi nekdanji zapornik. “Pravzaprav se razen zaslišanj in pretepanj ni zgodilo nič drugega. Zasliševanje, pretepanje, zasliševanje, pretepanje. Ko skoraj teden dni nisem mogla dihati, so me rebra tako bolela, da sem lahko naredila le kratke, neenakomerne vdihe … Nisem mogel niti prositi za zdravniški posvet. Fantje so mi povedali, kaj počnejo s tistimi, ki se pritožujejo.”
Ruska federacija neusmiljeno krši vse zakone in običaje vojne. Grozljiv vzorec je, da ukrajinski zaporniki zapustijo rusko ujetništvo v stanju skrajne duševne in fizične izčrpanosti. Nekateri sploh ne prepoznajo svojih sorodnikov, ne vedo, od kod prihajajo, ne spomnijo se svojih imen. Imajo hudo anoreksijo, nezaceljene rane, modrice in številne skrite zlome. Kronične bolezni še poslabšuje pomanjkanje dostopa do ustrezne zdravstvene oskrbe in zdravil. Ruska stran mednarodnim organizacijam preprečuje dostop do krajev pridržanja zapornikov.
Ukrajina ne obstaja več
“Ko so naju pretepli močneje kot običajno, je to pomenilo, da so naši fantje dajali okupatorjem!” – tako se Sashko, ki tako kot Dmitr služi v ukrajinskih oboroženih silah, spominja svojega bivanja v ruskem ujetništvu. Na samem začetku popolne invazije so človeka ujele sovražne sile. Več mesecev je bil nenehno zlorabljen, tako fizično kot duševno.
“Prvič so me pretepli takoj, ko so me odpeljali,” se spominja moški. “Vlekli so me v skedenj, poveljnik skupine, ki je imel kavkaški naglas, je uporabil kovinsko palico. Udaril me je po rokah, nogah in hrbtu. Glavo sem pokrila z rokami. Ni mu bilo mar, kje naj zadene. Ko je bilo konec, so me z zavezanimi očmi odpeljali na dvorišče. Morali bi iti v zapor, toda mimo naju je peljala kolona ruskih tankov. Poveljnik me je vrgel na kolena, da sem lahko čakal, da preide. V mojem potnem listu je videl, iz katerega mesta sem, in rekel: “Ti tanki prihajajo v vaše mesto, vse bo kmalu konec.”
V pripornem centru v predkazenskem postopku je bil vojak postavljen v utesnjeno celico s približno 50 drugimi zaporniki (zasnovan je bil za največ 20 ljudi). Nato so se začela naporna zaslišanja in bil je prisiljen posneti video klic ukrajinske vojske, naj odloži orožje.
“Grozili so,” pravi, “da če ne bi, bodo našli moje sorodnike v našem domačem kraju, ki naj bi ga že zasedli, in jih ubili. Moje roke so bile prebodene z nožem.”
Po tem je bila Saša poslana v eno od kolonij v Rusiji. Njegovi spomini na tisti čas živo spominjajo na Dmitrovo zgodbo – vsakodnevna zasliševanja, pretepanja, uporaba omamne pištole, pomanjkanje dostopa do osnovne higiene, zapor v utesnjeni sobi brez dostopa do svežega zraka, nezadostna količina vode in hrane, prisilno jesti v naglici (zažgati jezik in nebo) in vabe psov. Na dnevnem redu je bil tudi psihološki pritisk na zapornike – povedali so jim, da je vse več ukrajinskih mest pod ruskim napadom in da se zaporniki nimajo kam vrniti, da jih nihče ne čaka. Ponudili so jim, da sprejmejo rusko državljanstvo.
Saško se spominja, da so bili prisiljeni brati knjige o »Veliki domovinski vojni«, med katero je »junaško rusko ljudstvo premagalo vse«.
“Eden od nas je moral brati na glas, ostali so poslušali,” pravi moški. “Igrali smo tudi domoljubne pesmi. Prva stvar, ki sem se je spomnil, ko sem vstopil v celico, je bila glasba, ki se je predvajala. Bilo je, kot da bi me prepeljali v leto 1937: pokvarjeno celico, to muzoKa… Prav tako smo se bili prisiljeni učiti in peti rusko himno. V tem času so nas spet pretepli, tako da, kot so rekli, ‘bi se bolje spominjali.’«
Dmytro, zagovornik Mariupola, se spominja tudi teh propagandnih “lekcij”.
“Bila sta dva tedna, ko nihče ni smel sedeti. Ves čas smo hodili po mikroskopski komori. Eden od nas je moral na glas prebrati knjigo, ki pravi, da je ukrajinski jezik izmišljen jezik, da so vsi naši pesniki, Ševčenko in tako naprej, izmišljeni liki, da je bitka pri Krutyju fikcija, da bitke sploh ni bilo,” se spominja.
Vsi ukrajinski vojni ujetniki se ne vrnejo domov. Oleksandra Matsievskega so Rusi usmrtili, ker je kričal: “Slava Ukrajini!”. Video o njegovi usmrtitvi se je na spletu pojavil marca 2023 (ukrajinski vojak je bil ubit konec leta 2022). Matsievskyi je takoj postal simbol junaštva in odpora za Ukrajino, ki se bori s težavami. Novembra 2023 je bil v mestu Nižin na severu Ukrajine odkrit spomenik, posvečen njegovemu spominu. Navsezadnje Ukrajina hkrati vodi vojno proti napadalcu in boj za spomin in pravico za svoje žrtve.
Boj za prihodnost
Ena od organizacij, ki se ukvarja z ukrajinskimi vojnimi ujetniki, je Helsinška fundacija za človekove pravice (HFHR). Njeni zaposleni dokumentirajo tudi ruske vojne zločine na ozemlju Ukrajine – posilstva, ugrabitve, prisilne selitve, mučenje in nečloveško ravnanje z vojnimi ujetniki in civilisti, obstreljevanje stanovanjskih območij (šol, bolnišnic), usmrtitve, uporaba civilistov kot živi ščit, ustvarjanje vojaških oporišč v civilnih objektih. Dokumentacija, zbrana med pogovori z žrtvami in pričami ruskih zločinov, bo pomagala dopolniti dokaze za sojenja tistim, ki bodo nastopili pred Mednarodnim kazenskim sodiščem v Haagu.
“Demokratični svet bi moral pritisniti na Rusko federacijo, da se čim prej vrne domov,” je dejal Serhiy, uslužbenec ukrajinske veje GFHR, ki sodeluje z vojnimi ujetniki. Ruska stran ne zagotavlja potrebne zdravstvene oskrbe, uporablja mučenje in nehumano ravna s tistimi, ki jih ima v ujetništvu. Poleg tega se moramo boriti za Ruse, da bi vsaj predstavnikom mednarodnih organizacij omogočili obisk naših fantov v ujetništvu. Da bi omogočili prenos potrebne humanitarne pomoči, kot sta hrana ali zdravila. Če ga ne zagotovijo sami, naj to storijo drugi.”
Po mnenju človeka je še en pomemben korak za demokratične države zagotavljanje zdravstvene, psihološke in materialne podpore tistim, ki so preživeli ujetništvo.
Dmytro in Saša sta tudi oddelka fundacije. Čeprav se ne moreta zlahka vrniti v svoje dni v ujetništvu, sta oba prepričana, da je njuna moralna dolžnost pričevati. Rane na njihovih telesih se bodo nekega dne zacelile. Še huje – čustvene rane. Morda se nikoli ne ozdravijo.
Oksana je psiholog, ki sodeluje z nekdanjimi vojnimi ujetniki. Verjame, da je ena največjih travm za tiste, ki so bili ujeti, izguba identitete vojaka.
“Ko sovražnik odtrga uniforme, jih brutalno zlorabi, je priča smrti svojih tovarišev in preneha razmišljati o sebi kot vojakih,” pravi. “Postanejo vojni ujetniki in se potem počutijo kot dvojni poraženci, kot tisti, ki sploh niso vedeli, kako ustrezno skrbeti za lastno varnost.”
Nadaljnje težave nastanejo po vrnitvi iz ujetništva in pri poskusu prilagajanja življenju v civilnem prostoru.
“Družba pričakuje, da se ne bodo pojavili v uniformi, da bi govorili o tem, kaj se jim je zgodilo. Pogosto jim rečejo, naj pozabijo na to in nadaljujejo s svojim življenjem. Ljudje in ukrajinska država se soočajo z velikim izzivom. Ne moremo dovoliti, da bi se nekdanji zaporniki izkazali za izgubljeno generacijo,” dodaja Oksana.
V ta namen je treba ustvariti ne le rehabilitacijske centre za nekdanje vojne ujetnike, ki bodo nudili psihološko ali materialno pomoč. Pomembno je tudi, da se počutijo potrebne v družbi, da imajo mesto v njej, da se lahko prekvalificirajo in zaslužijo za preživetje.
Vrnitev
Saša je bil več mesecev v informacijskem vakuumu in ni mogel obvestiti svojih sorodnikov, niti da je živ. Njemu in skupini drugih zapornikov so nenehno govorili, da Ukrajina ne obstaja več.
“Fantom sem povedal, da to ni res! Če bi Ukrajina padla, bi nas izpustili ali ubili,” pravi. “In ker nas držijo, Ukrajina še vedno obstaja!”
Ta misel mu je dala moč, tudi ko je nekaj mesecev pred izmenjavo izvedel, da so zaporniki do smrti pretepli več drugih zapornikov.
Dmytro se popolnoma dobro spominja trenutka, ko je bil izpuščen iz ujetništva. Častnik varnostne službe Ukrajine je vstopil v avtobus, v katerem so prevažali njega in njegove tovariše, in zavpil: »Fantje, končno ste v Ukrajina!”. Čeprav se tega dne spominja kot enega najlepših v svojem življenju, ni mogel izbrisati nobenih občutkov v sebi: »Nisem spustil niti ene solze, nisem čutil ničesar. Zdelo se mi je, kot da so moja čustva izginila. Nisem čutil nobene evforije. Drugi fantje so ga imeli, vendar so moji občutki začeli izginjati približno šest mesecev pred izpustitvijo. Občutki so izginili skupaj z upanjem.”
Natančno število ukrajinskih zapornikov v ruskem ujetništvu ni bilo razkrito. Vendar pa ga je mogoče oceniti iz izjav tistih, ki so odgovorni za delo na izpustitvi zapornikov. Pred kratkim je predstavnik koordinacijskega štaba za ravnanje z vojnimi ujetniki Jurij Taranuk dejal: “Doslej je bilo opravljenih 49 izmenjav, domov pa se je vrnilo 2828 ljudi, vključno z 2681 vojaki in 147 civilisti. Trenutno je v ujetništvu več kot 8 tisoč ljudi, od tega več kot 1600 civilistov. Vendar pa ima več deset tisoč ljudi, tako civilistov kot vojnih ujetnikov, status pogrešanih oseb. Zato okoli 6500 ukrajinskih vojakov še vedno čaka na izpustitev iz ruskega ujetništva.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Rosjanie mówią im, że nikt na nich nie czeka
