Po več tednih bojev, najprej v predstavniškem domu in nato v senatu, je bil odobren sveženj pomoči, katerega levji delež – skoraj 61 milijard dolarjev – bo šel v Ukrajino. Dokument že dolgo blokirajo republikanski politiki, ki vse bolj nasprotujejo porabi denarja za podporo tej vzhodnoevropski državi.
Kijev se je znašel v izjemno težkem položaju zaradi dejstva, da mu je zmanjkalo orožja. Ne samo, da je protiofenziva, ki naj bi prekinila logistično linijo do Krima, lani propadla, ampak je bila v zadnjih nekaj mesecih ukrajinska vojska v obrambi in izgubljala vse več ozemlja na vzhodu države. Medtem je zaradi osiromašenega protiletalskega arzenala na ukrajinska mesta začelo padati nenavadno veliko število raket, kar je med drugim povzročilo znatno škodo elektrarnam v različnih delih države. Predsednik Joe Biden je napovedal, da bodo Združene države takoj začele pošiljati orožje v Ukrajino.
Čeprav je znesek podpore ogromen, ne bo rešil problemov in Ukrajine ne bo približal zmagi. Kvečjemu bo nekaj časa držal frontno črto. Problem je strukturen: država je odvisna od zunanje podpore in dokler se to ne spremeni, bo talec notranjih razmer v tretjih državah.
“Še naprej se bomo borili. Nimamo izbire. Želimo živeti. Toda rezultat vojne […] Ni odvisno samo od nas,” je dejal v intervjuju za britanski časopis Ekonomist Vadim Skibitskyi, namestnik načelnika obrambne obveščevalne službe Ukrajine.
Topniški dvoboji
Kot je napovedal Biden, je prva serija pomoči prispela v Ukrajino v zadnjih dneh aprila. To so bile protitankovske rakete in zelo potrebne 155-milimetrske topniške lupine, zaradi pomanjkanja katerih so ukrajinske puške ostale neaktivne.
Ruska vojska je vedno imela prednost v tem pogledu, tudi v prvih mesecih obsežne vojne, ko kijevske rezerve še niso bile izčrpane. Vendar so v zadnjih mesecih razmere postale kritične. Malo preden se je kongres odločil zagotoviti pomoč, je general ameriške vojske opozoril, da bodo Ukrajinci izstrelili desetkrat manj granat kot Rusi. Do takrat, ko je to rekel, je bilo razmerje eno proti pet. Večja kot je razlika v topniški moči, težje je Kijevu zadržati ozemlja pod svojim nadzorom, kaj šele ponovno zajeti tiste, ki so jih zasedli Rusi. Pogosto so na vzhodnoevropskem bojišču obstajali spopadi, ki so skoraj izključno vključevali topove (pogovorno imenovane topniški dvoboji), in na njihovem izidu bi se fronta premaknila. Odgovorni so tudi za največje število žrtev med vojskami.
Drugo nujno vprašanje so rakete za sisteme zračne obrambe, zlasti ameriške protiletalske raketne sisteme Domoljub. Njihovo pomanjkanje se čuti ne samo spredaj, ampak tudi zunaj njega. V zadnjih tednih so bila ukrajinska mesta izpostavljena intenzivnemu granatiranju. Od druge polovice marca so bili izvedeni štirje obsežni raketni napadi na elektrarne, kar je povzročilo izpad električne energije v več regijah. Zaradi enega od napadov je bila TPP Trypilska, ki se nahaja v bližini prestolnice, ki je bila ključni dobavitelj električne energije v Kijevu, Čerkaziju in Žitomirju, popolnoma uničena. “Če bi bili v bližini domoljubi, danes ne bi izgubili vsega tega,” je dejal zunanji minister Dmytro Kuleba v intervjuju za tiskovno agencijo. “Ukrinform” kmalu po napadu.
Kot del odobrenega paketa pomoči so bile v Ukrajino poslane tudi rakete za sisteme Domoljub.
Hiter konec vojne
Pošiljanju pomoči v Ukrajino so nasprotovali predvsem republikanci, podporniki nekdanjega predsednika Donalda Trumpa. Ponovno bo kandidiral na volitvah (če ga ne ustavi nobena tožba), ankete pa mu dajejo rahlo prednost pred Bidenom, ki si prizadeva za ponovno izvolitev. Če se bo ta trend nadaljeval, se bo Ukrajina soočila z dodatnimi izzivi in možno je, da bo to zadnji sveženj pomoči.
Trump je pred kratkim štirinajst dni povedal Američanom Revija Time, Največja napaka njegovega prvega mandata je bila, da je bil predober. Signali, ki jih pošilja, so že zaskrbljujoči. Med drugim zadevajo Nato.
Trump že dolgo trdi, da Evropa premalo financira zavezništvo. Februarja je dejal, da bo Rusiji dovolil, da stori “karkoli hoče” z državami, ki ne spoštujejo smernic za obrambne izdatke. Enako pravi v zvezi z Ukrajino – če EU ne bo dala toliko, kot potrebuje, ne bo nakazala denarja Kijevu. “Ločuje nas ocean. Jih ni,” je zapisala revija Time, čeprav EU in ZDA so zagotovile enako raven podpore.
Pred letom dni je Trump dejal CNNda bo, če bo postal predsednik, v 24 urah končal rusko vojno z Ukrajino. Vendar pa ni hotel razkriti podrobnosti. V zadnjem času so novinarji The Washington Post od ljudi, ki so blizu nekdanjemu predsedniku, so izvedeli, kako bi lahko izgledala Trumpova različica mirovnega načrta. Konflikt bo namreč prekinjen, če se Kijev odreče Krimu in Donbasu v korist Rusije. V uradnih komentarjih so Trumpovi predstavniki takšne dogovore zanikali.
Napake v Siriji
Po Trumpovem prvem predsedovanju pa je težko misliti, da je vse to samo prazno govorjenje. V zunanji politiki se je v mnogih delih sveta čutil izolacionistični pristop nekdanjega ameriškega voditelja, ki je vključeval postopen umik iz nekaterih regij in sprejemanje radikalnejših ukrepov.
Odličen primer je Sirija, kjer Washington že leta vodi kaotično politiko, kar pogosto vodi v še večjo zmedo. Celo med predsedovanjem Baracka Obame so Združene države podpirale kurdske milice in sirske demokratične sile, ki so jih ustvarile. To je bila edina skupina v Siriji, ki se je močno uprla Islamski državi. Zahvaljujoč ponovni oborožitvi Kurdov in podpori Združenih držav (predvsem iz zraka, pa tudi iz omejenega kontingenta, izvedenih kopenskih operacij), je bil zmagoslavni pohod džihadistov uspešno prekinjen in na koncu so iz njihovih rok izgnali velike dele zemlje na severovzhodu države.
Ameriški kontingent se je zmanjševal, vendar je zaščitni dežnik, ki se je razširil po ozemljih, ki so jih nadzorovale sirske demokratične sile, v tej posredniški vojni dal občutek varnosti. Za vsako skupino, ki je imela določeno ozemlje, je bila država zaščitnica. Odhod je pomenil, da je skupina takoj izgubila zemljišče drugi skupini, ki je zasedla del razdeljene Sirije.
6. oktobra 2019 je Washington napovedal, da se njihove čete umikajo iz dela obmejnih območij. Tri dni kasneje se je začela ofenziva Turčije in njenih zavezniških milic. Zaradi tega so sirske demokratične sile izgubile del svojih ozemelj, praznino, ki so jo pustili Američani, pa sta zapolnili Rusija in zavezniška vojska predsednika Bašarja al Asada. Kurdi niso imeli nobene možnosti proti turški vojski, zato so morali poiskati zaveznika, ki bi jim zagotovil varnost. Vendar prihodnost regije ni bila odvisna od njih, ampak od zunanjih sil.
Padec Kabula
Tudi Afganistan je občutil učinke Trumpove trmastosti. Čeprav je več predsednikov že iskalo izhod iz najdaljše ameriške vojne, je bil on tisti, ki je vodil pot, da končno doseže ta cilj.
Vlada v Kabulu, ki jo podpirajo ZDA, se je slabšala. Talibani so postopoma zasedli vse več ozemlja, politiki v nenehnih bitkah za oblast, vpliv in državna sredstva pa niso veliko skrbeli za razmere v državi. Afganistanska vlada je ostala finančno in vojaško odvisna od tujih sil, ki so bile vse bolj nenaklonjene poseganju v zadeve države, vendar ni bilo govora o umiku čet.
Trumpov predlog je ponovno presegel prejšnjo vizijo situacije. Washington je popolnoma zaobšel vlado v Kabulu in dosegel dogovor s talibani. Skupina se je zavezala, da se bo zoperstavila organizacijam, ki veljajo za teroristične in bi lahko predstavljale grožnjo ZDA in ne bodo napadale tujih vojakov, v zameno pa so morale ameriške in druge zavezniške sile postopoma zmanjšati svoje število in se maja 2021 končno umakniti iz države.
Joe Biden je prevzel funkcijo januarja in se odločil, da bo nadaljeval politiko svojega predhodnika do Afganistana, čeprav je umik vojakov odložil za nekaj mesecev, da bi to storil pred 20. obletnico napadov na Svetovni trgovinski center. Vlada v Kabulu je bila prikrajšana za podporo. Na koncu je demoralizirana afganistanska vojska skoraj brez boja predala provinco za provinco. Celoten red, ki so ga ustanovili Američani po invaziji na začetku 21. stoletja, se je sesul kot hiša iz kart. To se je zgodilo hitreje, kot so zadnji ameriški vojaki odleteli iz države.
Kratek trenutek solidarnosti
Za Združene države je bila hitrost, s katero so talibani zajeli Kabul, šok. Sprva je ameriška obveščevalna služba ocenila, da bo trajalo do enega leta, nato več mesecev, nato ne več kot tri mesece in dva dni preden so borci zajeli prestolnico, se je zdelo, da je to vprašanje tedna. Nekaj mesecev kasneje je to vplivalo tudi na pesimistično oceno, koliko bi Kijev lahko zdržal med rusko ofenzivo. Ukrajini je bilo dano največ deset dni.
Ruski napad je sprožil edinstven trenutek solidarnosti med evroatlantskim svetom in napadeno državo. Podpora, zlasti vojaška, je tekla v širokem toku. To je skupaj z visoko moralo in usposabljanjem ukrajinske vojske imelo svoj učinek. Zgodnja ponovna oborožitev, zlastiNa primer, leta 2022 se Ukrajina ni samo branila, temveč je tudi postopoma prisilila ruske čete, da se umaknejo z dela zasedenih ozemelj v letu 2022.
Sčasoma je solidarnost postopoma propadla. V zavezniških državah je naraščala zadržanost in s tem kritika pomoči Ukrajini in podpore beguncem. Nekatere politične sile so to začele uporabljati za politične igre pred prihajajočimi volitvami. Eden od rezultatov tega so bile razmere v ameriškem kongresu, vendar to velja tudi za nekatere evropske države. Poleg tega so bila skladišča orožja hitro izpraznjena, saj industrija orožja ni bila pripravljena na vojno, v kateri Ukrajina sama uporablja več tisoč lupin na dan, vendar bi lahko uporabila več deset tisoč. In medtem ko tovarne pridobivajo zagon in napovedujejo znatno povečanje proizvodnje, še vedno ne morejo zadovoljiti potreb Kijeva.
Neznan
Dlje kot traja vojna brez jasne poravnave, več glasov se sliši za njen konec, ne glede na posledice za ukrajinsko stran. Kijev, ki je odvisen od drugih držav, ima omejen manevrski prostor pri pogajanjih. Poleg tega je že večkrat moral upoštevati mnenje zavezniških držav – na primer, da ne bi uporabljal zahodnega orožja za obstreljevanje ruskega ozemlja. ZDA so Ukrajino kritizirale tudi zaradi napadov lastnih brezpilotnih letal na ruske rafinerije nafte in skladišča goriva, saj naj bi to vplivalo na svetovne cene nafte.
Na koncu države, odvisne od tuje pomoči, vedno postanejo talci notranjih razmer v državah dobrotnikih in večja kot je odvisnost, večja je verjetnost, da bo njihov glas v odločilnem trenutku prezrt. Zato Kijev kljub granatiranju poskuša obnoviti svojo obrambno industrijo, da bi postal vsaj malo neodvisen.
V intervjuju Ekonomist Vadim Skibitski priznava, da je največja neznanka pri razmišljanju o tem, kako se bo vojna končala, Evropa. Če ne bo našla načinov, kako zadovoljiti svoje potrebe in potrebe ukrajinske obrambne industrije, bo tudi njo ogrozila Rusija. Toda Kijev ima na to minimalen vpliv.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Ukrajina wpadła w pułapkę pomocy.
