Ta teden je v Bruslju ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski podal izjavo, ki so jo mnogi strokovnjaki že imenovali “senzacionalna”. Na skupnem sestanku s predsednikom Evropskega sveta Charlesom Michelom je zagotovil, da si Ukrajina prizadeva čim prej končati vojno z Rusijo.
“Nimamo veliko časa, ker imamo na bojišču veliko ranjenih in ubitih. Zato nočemo, da bi ta vojna trajala več let. Zdaj moramo razviti podroben načrt podrobnih korakov v zvezi z vsemi krizami, ki jih je Putinova vojna prinesla na našo zemljo. V nekaj mesecih moramo narediti ta načrt, nimamo veliko časa. Imamo veliko ranjenih in ubitih, tako vojaških kot civilnih. Zato nočemo, da bi ta vojna trajala več let. Zato moramo pripraviti ta načrt in ga dati na pogajalsko mizo na drugem mirovnem vrhu,” je dejal Zelenski.
Kaj je izdaja? Nasprotniki iz šovinističnega tabora so ukrajinskega predsednika že obtožili. Do sedaj je Zelenski trdil, da ne bo mirovnih pogajanj, dokler okupacijske sile ne presežejo meja iz leta 1991 (in to po zadnji anketi zahteva 74% Ukrajincev). Toda zakaj ta zahteva ni vidna v predsednikovem govoru zdaj? “Zelenski izgublja tla in se pripravlja na kapitulacijo,” si redni Kremelj drgne roke.
Pravzaprav ni niti eno niti drugo. Prvič, iz izkušenj petih let predsedovanja Volodimirja Zelenskega že zagotovo vemo, da nikoli ne bo nasprotoval mnenju večine, ne glede na to, kako protislovno je. In potem je tu še istih čarobnih 74%. Zato se bo držal teze o “mejah-91” kot utopljen človek na zadnji slami. In zagotovo ne bo podlegel Putinovim izsiljevalskim “miroljubnim” predlogom, ki zahtevajo zlasti predajo regij Lugansk, Donetsk, Zaporizhzhia in Kherson brez boja. Niti zgodovina niti sedanja ukrajinska skupnost mu tega ne bi odpustila. In Zelenski se tega dobro zaveda.
Kakšen je bil torej namen njegove bruseljske izjave? Z določenim posrednim izračunom. Treba se je zavedati, da je Zelenski pod pritiskom zahodnih politikov (tako ameriških kot evropskih), čeprav neviden širši javnosti, vendar izjemno močan. Da, kljub izjavam zahodnih voditeljev, da bomo Ukrajini pomagali, dokler bo potrebno, tako Bruselj kot Washington pozivata Kijev k hitrejši spravi z Moskvo. Za Zahod vojna postaja vse pomembnejši dejavnik gospodarske in politične destabilizacije, podpora vojni Ukrajini pa se med ameriškimi in evropskimi državljani vse bolj zmanjšuje. In na tem valu postajajo priljubljena različna skrajno desničarska in ultraleva gibanja, kar še dodatno pretresa situacijo.
Morda je pred letom dni na Zahodu obstajalo upanje, da bo Ukrajina, če ne bo dosegla želenih meja-91, potem vsaj resno pristopila k temu cilju. Toda zdaj, po neuspehu protiofenzive leta 2023, se je to upanje skoraj popolnoma razblinilo. Zato Ukrajina počasi, a zanesljivo pritiska na “dojemanje realnosti na zemlji”.
Zato je formula Donalda Trumpa za hiter konec vojne, kljub vsej njeni nepopolnosti in celo karikaturi, tako ali drugače na svetovni agendi. Ni čudno, da so se svetovalci ameriškega nekdanjega predsednika ponovno spomnili na to. Poleg tega ti svetovalci niso nekateri neofiti v vojaških zadevah, ampak izkušeni strategi – upokojeni generalpodpolkovnik Keith Kellogg in nekdanji analitik CIA Fred Fleitz. Na kratko, ta načrt lahko opišemo na naslednji način: Kijev bo lahko še naprej prejemal ameriško vojaško pomoč le, če bo začel mirovna pogajanja z Rusijo, zavrnitev pogajanj v Moskvi pa bo privedla do hitrega povečanja ameriške vojaške podpore Ukrajini.
Trump, kot je razvidno iz zadnjih anket (nekateri na žalost, nekateri na srečo), se vsak teden približuje svoji zmagi na volitvah 5. novembra. To je postalo še posebej jasno po zadnji televizijski razpravi med njim in Joejem Bidnom. Torej, če bo Ukrajini to všeč ali ne, bo morala nekako sprejeti ta načrt na tak ali drugačen način. In tudi če Biden zmaga, nas nič ne bo rešilo potrebe po rešitvi tega problema prej ali slej.
In ruski diktator Vladimir Putin stoji na svoji strani in občasno kriči: »Pripravljeni smo na pogovor! Kaj pa ti?”
Če se Zelenski v tej situaciji ne bi odzval in še naprej ponavljal o “mejah-91”, bi vsak dan povzročil več nesporazumov, če ne jeze, zahodnih družb. In to bi bila taktična zmaga za Kremelj. Zato je treba v tem kontekstu upoštevati zgornjo besedno zvezo Zelenskega.
Zelenski pošilja sporočilo svetu in Putinu: »Pogajanja, vsaj že. Gospod Putin, usedimo se in poklepetajmo.” In ni vam treba iti k vedeževalcu, da bi napovedal, da bo v takšni situaciji Putina odpihnilo. Kajti izkazalo se bo, da je vsa njegova mirnost napačna. Da tudi njegov zadnji mirovni načrt ni nič drugega kot geopolitična igra. In se ga držiteYi nima namena. Prav tako ni nameraval spoštovati sporazumov iz Minska in takoj po njihovem zaključku je organiziral največji napad na Debaltseve med vojno v Donbasu.
Toda tudi če predpostavimo malo verjetno možnost, da Putin še vedno želi biti iskren s svojimi “mirovnimi” predlogi, potem to ne bo delovalo. Ker sta njihovo nepomembnost jasno razumela tako Trump kot Biden. Med televizijsko razpravo so kategorično izjavili, da so ti predlogi “nesprejemljivi”.
In tudi ne pozabite, ob kateri priložnosti je Zelenski te dni končal v Bruslju. Tja je prišel, da bi, prvič, začel pogajanja z Evropsko unijo o članstvu, in drugič, podpisal sporazum o varnostnem sodelovanju med Ukrajino in EU. Poleg tega je Ukrajina že sklenila varnostne sporazume s številnimi večjimi zahodnimi državami, vključno z Združenimi državami in Združenim kraljestvom. Ne moremo reči, da so ti dokumenti 100-odstotna varnostna jamstva, oklep, vendar še vedno niso prazni kosi papirja in Ukrajini zagotavljajo določeno zaščito.
Če povzamemo, lahko rečemo, da izjava ukrajinskega predsednika nikakor ni izdaja, ampak celo zmaga na določen način. Zmaga je taktična. Zelenski je iz Putinovih rok iztrgal “mirovne” adute in jih sam pobral. In na ta način se je položaj Ukrajine le okrepil.
V tem okviru ne smemo pozabiti, da je Ukrajina pred kratkim organizirala razmeroma uspešen mirovni vrh v Švici in da nas je večina držav sveta podprla. Čeprav Rusija na forumu ni bila uradno obsojena, v primeru rusko-ukrajinskega spopada jasno velja načelo: kdor ni z nami, je proti nam. Zato je bila na švicarskem vrhu razvita določena, čeprav negotova, a razumljiva proukrajinska platforma. In zdaj bo morala Rusija, ki se želi pogajati o miru na naslednjem vrhu, računati na to.
