Leta 2022 so Ukrajinci presenetili svet s svojim dokaj učinkovitim odporom proti ruskemu agresorju. To se je še toliko bolj nepričakovano zgodilo v razmerah na splošno slabe in nezadostne priprave oblasti na morebitno rusko invazijo v preteklih letih. Zakaj je bila učinkovitost različnih ukrajinskih institucij v prvih mesecih obsežne vojne veliko večja kot zdaj?
Uspeh začetne faze rusko-ukrajinske vojne je razložen ne le s precejšnjim podcenjevanjem moskovskega agresorja potenciala Ukrajine in njenih oboroženih sil. Toda tudi zaradi dejstva, da se je v teh napetih dneh leta 2022 vmešavanje državnih organov v vse procese zmanjšalo na potrebni minimum. Nekatere institucije in uradniki so popolnoma ustavili svoje delo. Nekateri so preprosto pobegnili in zapustili prestolnico. Korupcija spomladi 2022 je bila skoraj pozabljena. Čudno se zdi, da znatno zmanjšanje števila aktivnih uradnikov in zaposlenih v organih kazenskega pregona in regulativnih strukturah ni oslabilo ukrajinskega upora. Nasprotno, naredil ga je učinkovitejšega in racionalnejšega. V ukrajinski realnosti manj vladnih predpisov praviloma daje boljši rezultat. Ko se podjetni državljani samoorganizirajo, je bolj verjetno, da bodo v težkih razmerah sprejemali prave odločitve. V nasprotju z državnim aparatom, ki ga prizadenejo korupcija in druge sistemske bolezni. To se je zgodilo tudi leta 2022.
Na začetku ruske invazije je ukrajinska država Ukrajincem omogočila, da pokažejo najboljše lastnosti svojega značaja. Uradniki se niso vmešavali v državljane. Birokratske ovire so bile čim manjše. Nadzorne strukture niso bile podvržene poslovnim inšpekcijam in zvišanju davkov. In tako imenovano “busifikacijo” takrat sploh ni bilo slišati. Država je nezavedno prenesla del svojih pooblastil na aktivne državljane. Rezultat ni dolgo prišel.
Isto pravilo je delovalo v vojski, ko je večja svoboda delovanja poveljnikov na terenu in ustvarjalna pobuda uspela prehiteti ruski vojaški stroj. Politiki se skoraj niso vmešavali v delo vojske. In generali iz generalštaba so veliko bolj zaupali bojnim poveljnikom. To je omogočilo doseganje izjemnih rezultatov glede na veliko premoč sovražnika v številu in kakovosti orožja. Toda od takrat se je veliko spremenilo. Država se je vrnila na vsa področja. In z njim so se vrnile tiste lastnosti, ki so od ponovne vzpostavitve neodvisnosti leta 1991 obsodile Ukrajino na neučinkovito upravljanje.
Po eni strani ima Ukrajina zdaj močno orožje, o katerem na začetku velike vojne z Rusijo sploh ni sanjala. Imamo rakete z dometom več sto kilometrov, drone, ki lahko letijo globoko v zadnji del agresorja, zahodne tanke in pehotna bojna vozila. Ruska črnomorska flota se strahopetno skriva v zalivih zaradi napadov brezpilotnih letal ukrajinske mornarice. Naše nebo je zaščiteno z najnovejšimi sistemi zračne obrambe. In kmalu se bodo F-16 pridružili temu seznamu. Žal pa razmere spredaj in zadaj, pa tudi javno razpoloženje, ne izgledajo zelo optimistično.
Namesto tega Rusija dokazuje sposobnost, da popravi napake leta 2022. V Ruski federaciji ni dejavne civilne družbe, ljudska pobuda še nikoli ni bila močna agresorjeva poteza in Kremelj ve, kako doseči rezultate zaradi svoje boljše sposobnosti za povečanje uporabnih izkušenj. Veliki viri v kombinaciji z avtoritarnim slogom upravljanja imajo učinek. Putin stavi na obseg, na dejstvo, da mu bo več sredstev pomagalo uresničiti njegove kriminalne načrte. Tudi v ozadju nebesno visokih izgub in neupoštevanja življenj njihovih vojakov. Logika ruskega diktatorja je preprosta: v pogojih, ko sta oba sistema neprilagodljiva, monopolizirana in precej pokvarjena, bo zmagal tisti z več sredstvi. In družba ima več izkušenj z avtoritarno prisilo, za katero je avtoritarni slog upravljanja naravna država.
Ukrajina ima zgodovinske prednosti pred Rusijo, ko gre za državljansko pobudo od spodaj. Vendar se zdi, da ne more učinkovito in hitro razširiti uporabnega razvoja, naprednih izkušenj vojske, razvoja podjetnikov, proizvajalcev orožja in inženirjev. Seveda se nekaj dela, obstajajo določeni dosežki in premiki. Vendar niso dovolj za tako zgodovinsko obdobje in glede na takšne grozeče izzive.
Smrtna grožnja bi morala zadostovati za zagotovitev notranje spodbude za izboljšanje in odpravo škodljivih praks na področju javne uprave. Imenujte ljudi na podlagi strokovnosti in domoljubja, ne nepotizma. Ne kradejo in ne zaslužijo denarja za nakupe. Spodbujati sposobne, nadarjene poveljnike. Vzpostavite normalno zaposlovanje in mobilizacijo delovne sile. Hitro se znebite sovjetskih metod upravljanja. Žal ne v primeru Ukrajine.
Zdi se, da so se ukrajinske oblasti odločile, da je Rusijo mogoče premagati, ne da bi karkoli spremenile v strukturi in načelih upravljanja. Toda težave ne izginejo same, če jih ne opazite. Ukrajinska družba kot celota je navajena nezaupanja oblastem. Za to obstajajo objektivni zgodovinski razlogi. Moč mTreba bi se zavedati posebnosti ukrajinske miselnosti in uporabiti veliko več metod osebnega interesa kot banalna prisila. Kar bi lahko delovalo v Rusiji, v Ukrajini ne bo delovalo. Nasprotno, to bo izzvalo ogorčenje in nezaupanje javnosti. Toda zdi se, da nihče ne razmišlja veliko o tem.
Pod drugimi pogoji bi lahko Ukrajinci popravili potek oblasti, jih naredili boljše, hitrejše, preglednejše in učinkovitejše. Zaradi pritiska javnosti so oblasti lahko odpustile in celo preganjale skorumpirane ali nesposobne uradnike. Razrešite celotno vlado ali najvišje uradnike. Zdaj je ta pot zaradi vojne zaprta. V Ukrajini mehanizem samočiščenja državnega aparata zaradi neučinkovitih institucij ne deluje pravilno. In nemogoče je nadomestiti slabo in počasno delo institucij, saj vojna omejuje državljansko dejavnost.
Žal oblasti na splošno niso mogle hitro kopičiti ogromnega potenciala civilne družbe. Namesto tega se je umaknila vase. Težko je sprejeti razumno kritiko. Center morda niti ne ve natančno, kaj se dogaja na tleh. Regionalni uradniki lahko prestolnici podajo izkrivljeno sliko stanja. To vodi do različnih zlorab in kršitev. Nekateri so bili deležni posebne publicitete, zlasti glede gradnje utrdb. Stave na karizmo, ki so opustošene, poslušne, vendar nadzorovane in odvisne zobnike v sistemu dajejo enak povprečen rezultat.
Da bi razumeli temeljno razliko med državnim modelom Ukrajine in Rusije, se ni treba poglabljati v zgodovino. Dovolj je, da se spomnimo dogodkov izpred enega leta. Ko je Prigožin pred letom dni korakal proti Moskvi, je bil močan ruski državni stroj takoj paraliziran. In ni bilo nikogar, ki bi jo podprl. V Rusiji nismo videli nobenih znakov notranje samoorganizacije državljanov. Rusi so preprosto pasivno opazovali, kaj se bo zgodilo in kdo bo prevzel oblast v državi. V Rusiji se oslabitev države in njena izguba nadzora nad razmerami vedno spremeni v popolno paralizo sistema in njegovega propada. V Ukrajini je možen še en scenarij, ko zavestno motivirani državljani prevzamejo nekatere njegove funkcije. Ukrajinci lahko do določene mere nadomestijo omejeno učinkovitost svoje države. Naj se zbudi in deluje bolje. To so dokazali več kot enkrat. To lastnost nacionalnega značaja je treba čim bolj uporabiti, ker je to naša prednost v spopadu z ruskim imperializmom.
