Svetovni mirovni vrh v Švici se je zaključil. Njegove rezultate lahko analizirate iz različnih zornih kotov. Razstaviti v atome, kdo in kaj od svetovnih politikov, ki so tam prisotni. Toda vse teze o obsodbi ruske agresije in potrebi po spoštovanju norm mednarodnega prava na splošno so bile že slišane, zato niso zelo impresivne. Vendar smo v Švici slišali tudi nekaj novega. Gre namreč za možnost pogajanj z Rusijo in doseganje resničnega miru v naslednjih nekaj mesecih.
Mednarodni dogodek, ki je potekal med evropskimi Alpami, ni postal prelomnica v solidarnosti celotnega sveta okoli boja proti ruski agresiji. Mirovni vrh v Švici, nasprotno, je jasneje orisal globalno delitev planeta na pogojno zahodni tabor in tako imenovani globalni jug. Pričal je tudi o žalostni resnici: Kremelj še vedno ohranja pomemben vpliv v svetu in je sposoben manipulirati s političnimi voditelji številnih držav. Rusija, ne brez pomoči Kitajske, je uspela omejiti tudi število udeležencev dogodka. Če pogledate geografijo držav, zastopanih v Bürgenstocku, lahko vidite, da so se številne države v Afriki, Aziji in v manjši meri v Latinski Ameriki odločile, da bodo ta dogodek preprosto ignorirale.
Vendar niti vsi, ki so se udeležili vrha, niso podpisali končnega besedila sporočila. Čeprav je bil že v zelo uravnoteženem tonu in ni vseboval zahtev za kaznovanje agresorja. Splošne fraze o spoštovanju ozemeljske celovitosti Ukrajine, Ustanovne listine ZN, doseganju stabilnega in pravičnega miru ter reševanju sporov z miroljubnimi sredstvi so naredile dvoumen vtis. Sporočilo naj bi se nanašalo na konvencionalno vojno med dvema državama, v kateri ni jasne delitve na agresorja in žrtev agresije. In to vojno je treba končno nekako ustaviti. Zahteve po prenosu ZNPP pod nadzorom Ukrajine, svoboda plovbe v Črnem in Azovskem morju ter izpustitev vseh vojnih ujetnikov so nekakšen pas v smeri Moskve. In s svojo pretirano korektnostjo bi morali pritegniti čim več držav. Vendar se tudi to ni zgodilo.
Med tistimi, ki niso podpisali dokumenta, so tako vplivni regionalni akterji, kot so Savdska Arabija, Indija, Tajska, Indonezija, Mehika, Južna Afrika, Brazilija in ZAE. Irak, Ruanda in Jordanija so nato nerazložljivo umaknili svoje podpise v sporočilu, s čimer se je skupno število podpisnikov zmanjšalo na 77. Kitajska, ki se dogodka ni udeležila, ni želela komentirati rezultatov vrha. Nekateri podpisniki v svojih komentarjih medijem niso pozabili dodati, da bi bilo dobro, če bi bila na vrhu prisotna druga stran – Rusija. Da je brez Moskve ta dogodek brez pomena. Tako neformalno izenačimo status agresorja in njegove žrtve.
Na splošno se večina strokovnjakov strinja, da v Bürgenstocku ni bilo niti izjemnih diplomatskih dosežkov niti oprijemljivih neuspehov. Vendar pa ni zelo jasno, zakaj je Ukrajina poskušala pospešiti takšen dogodek. Navsezadnje se je mirovni vrh v Švici pripravljal ravno v času, ko so se bile oborožene sile Ukrajine prisiljene počasi umakniti ali voditi gluho obrambo zaradi zamude pri zahodni pomoči. In Putin, nasprotno, se je začel počutiti veliko bolj samozavestno in spet fantazira o kapitulaciji Ukrajine. Če je bilo vse narejeno zaradi številk ali želje po zmagi nad večino držav globalnega juga, potem se ni treba hvaliti.
Najbolj zanimive pa so izjave, da lahko v naslednjih nekaj mesecih pričakujemo nov mirovni vrh s sodelovanjem Rusije. In da bo končno zabeležila pravi mir in začetek pogajanj z Rusko federacijo.
“Ideja je, da bi bil naslednji vrh konec vojne. In seveda potrebujemo drugo stran za pogajalsko mizo. Očitno je, da morata obe strani končati vojno, moje in naše delo je zagotoviti, da bo Ukrajina v tem času na najmočnejših položajih,” je dejal Dmytro Kuleba na sestanku med vrhom 16. junija.
Minister je dodal, da se v prihodnje neposrednemu dialogu z Rusijo ni mogoče izogniti: »Dobro razumemo, da bo prišel trenutek, ko se bomo morali pogovarjati z Rusijo. Toda naše stališče je zelo jasno: Rusiji ne bomo dovolili, da govori jezik ultimatov.”
Predsednik Volodimir Zelenski je govoril v podobnem smislu. “Smo v vojnem stanju. Nimamo časa za dolgotrajno delo. Premik k miru pomeni hitro ukrepanje. Priprava na ta dan bo trajala mesece, ne leta. In ko bo načrt pripravljen in bo izdelan vsak korak, se bo odprla pot za drugi mirovni vrh in s tem za konec vojne, pa tudi za pravičen in trajen mir,” je na zaključni tiskovni konferenci dejal Volodimir Zelenski.
V teh izjavah ministra in predsednika ni treba posebej iskati kakršne koli izdaje. Ali pa se vnaprej zaključite z različnimi slabimi scenariji. Kuleba in Zelenski sta uradno zavrnila jezik kremeljskih ultimatov in predajo ukrajinskih ozemelj. Predsednik je dodal, da bi Kremelj lahko začel pogajanja tudi jutri, če bo Rusija umaknila svoje čete. Prevajanje…(a) V obsegu, ki ga dovoljujejo določbe te konvencije, generalni sekretar zagotovi, da Ali ni naša vlada preveč optimistična glede prihodnosti in kako realno ocenjuje Putinovo pripravljenost, da konča vojno do konca leta? In ali je v sedanjih razmerah smiselno izsiliti sklic drugega mirovnega vrha s sodelovanjem Rusije?
Seveda bi si vsi želeli, da se vojna konča. Toda tu se začnejo neodgovorjena težka vprašanja. Ali si Rusija zdaj res želi pravičnega miru? Odgovor je nedvoumno ne. Putin je že izrazil svoje zahteve po tako imenovanem ukrajinskem miru, ki je videti kot de facto predaja. Kako potem združiti različna razumevanja miru med agresorjem in žrtvijo agresije? Na to vprašanje ni odgovora.
Če opredelitev “konca vojne” pomeni prekinitev ognja na sedanji frontni črti in začetek pogajanj, se lahko izvede ta možnost. Vendar je nemogoče imenovati pot do trajnega miru. To bo bolj spominjalo na poskus zamrznitve konflikta, ko bodo vsa zasedena ozemlja ostala pod rusko okupacijo za nedoločen čas.
Težko si je predstavljati, kaj bi se lahko zgodilo v naslednjih nekaj mesecih, da bi se vojna v Ukrajini končala pred ameriškimi volitvami. Bila je končana, ne zamrznjena ali vzeta s kratkim premorom. Umik ruskih vojakov vsaj do črte 23. februarja 2022 zdaj izgleda fantastično. Toda morda ne vemo ničesar in smo preveč skeptični? Morda ima svet skrivni načrt, da prisili Rusijo, da se umakne vsaj z dela ukrajinskega ozemlja? In o njem ne vemo ničesar. Ali pa je morda malo drugače. In oblasti, ki zaznavajo javno razpoloženje, znatno krepijo mirovno pot, saj so nekoč zelo aktivno napovedale protiofenzivo.
Spomnimo se zime 2022/23. Pomlad je bila še daleč, Ukrajina pa je začela aktivno govoriti o prihajajoči protiofenzivi, ki bi privedla do poraza ruskih vojakov. Tema protiofenzive je bila tako razburjena, da tudi če bi generalštab kategorično zavrnil njeno izvedbo, je malo verjetno, da bi bil postopek ustavljen. Družba je dobesedno živela v pričakovanju vojaškega čudeža. Protiofenziva leta 2023 je bila neuspešna. In to bi moralo oblasti naučiti, da so previdnejše pri svojih načrtih in napovedih. Ne dajajte nepotrebnih obljub in ne ugajajte družbi z iluzijami.
Ko ukrajinske oblasti na mirovnem vrhu podajo izredno optimistične izjave o koncu vojne v naslednjih nekaj mesecih, je najpomembnejše, da se ne izkaže kot pri protiofenzivi, ki je bila lansko leto razburjena. S hitrim mirom in koncem vojne se žal lahko zgodi podobna zgodba.
