V zadnjih mesecih so bila februarja in aprila 2022 objavljena številna politična in strokovna razmišljanja o rusko-ukrajinskih pogajanjih v Belorusiji in Turčiji. Čeprav vsebujejo nove podrobnosti in zanimive možnosti, jih večina bodisi popolnoma ignorira ali ignorira žalostne dosežke Moskve pri izvajanju varnostnih sporazumov z nekdanjimi sovjetskimi republikami. V nedavnih razpravah o možnostih za mirno alternativno zgodovino se pretekle izkušnje ignorirajo in implicitno domnevajo, da bo Kremelj spoštoval vsak podpisan sporazum. Takšna predpostavka je v nasprotju z dejanji Rusije v podobnih razmerah.
Zgodovina izvajanja ključnih členov varnostnih sporazumov z nekdanjimi sovjetskimi republikami v Moskvi je katastrofalna. Rusija sama je bila pogosto glasna v svoji kritiki domnevnih kršitev svojih šibkejših pogajalskih partnerjev pred, med in po podpisu dokumenta. Tiskovni predstavniki Kremlja vztrajno zahtevajo popolno izvajanje člankov, ki jih najbolj zanimajo, in sprejetje lastne interpretacije s strani Moskve. Hkrati je Kremelj fleksibilen glede svojih materialnih obveznosti – tistih, ki izhajajo iz večstranskih in dvostranskih sporazumov med Moskvo in drugimi postsovjetskimi državami. Politično neupoštevanje Kremlja je bilo pogosto povezano z zelo ruskimi zavezami, ki so bile ključne za to, da so bili dogovori smiselni.
Prelomljene obljube Rusije
Primeri pravnega nihilizma Kremlja in ruskega nespoštovanja podpisanih sporazumov so znani že 35 let. Kršeni so bili številni sporazumi med Moskvo in Kijevom, ki so bili temeljnega pomena za mednarodne odnose na postsovjetskem prostoru.
Posledice so najbolj poslabšale kršitev Białowieżskega sporazuma med Rusijo, Belorusijo in Ukrajino, sklenjenega decembra 1991, ki je razpustil Sovjetsko zvezo, dogodek, ki ga je Putin leta 2005 imenoval “največja geopolitična katastrofa dvajsetega stoletja”. V tej zgodovinski in v celoti ratificirani pogodbi so tri države oblikovale Skupnost neodvisnih držav, se dogovorile in se zavezale, da bodo spoštovale svoje nove nacionalne meje, vključno s priznanjem, da Krim, Sevastopol in Donbas pripadajo Ukrajini. Člen 5 Beloveškega sporazuma določa: “Visoke pogodbenice priznavajo in spoštujejo medsebojno ozemeljsko celovitost in nedotakljivost obstoječih meja znotraj Commonwealtha.”
Skoraj natanko tri leta kasneje se je pojavil še en zgodovinski dokument – zloglasni memorandum iz Budimpešte o varnostnih zagotovilih. V tej prilogi k Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja (NPT) iz leta 1968 so se Moskva, Washington in London na zadnjem in usodnem vrhu KVSE (Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi) na Madžarskem decembra 1994 zavezali, da bodo spoštovali državne meje Ukrajine, ozemeljsko celovitost in politično suverenost v zameno za prenos jedrskih bojnih glav Ukrajine v Rusijo. Kratek čas po razpadu ZSSR je Kijev imel tretji največji arzenal jedrskega orožja na svetu. Leta 1994 se je zavezal, da ne bo le razstavil nepotrebnih strateških raket, temveč tudi prenesel v Rusijo katero koli drugo orožje za množično uničevanje in materiale, ki bi jih lahko uporabili za njihovo izdelavo. Enako je veljalo za podedovana nosilna sredstva Ukrajine, kot so bombniki in rakete.
Tri države depozitarke NPT, vključno z Rusijo, v prvih dveh členih memoranduma iz leta 1994 navajajo: “1. Združene države Amerike, Ruska federacija ter Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska ponovno potrjujejo svojo zavezanost Ukrajini, da v skladu z načeli sklepne listine KVSE spoštuje neodvisnost in suverenost ter obstoječe meje Ukrajine; 2. Združene države Amerike, Ruska federacija ter Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska ponovno potrjujejo svojo zavezo, da se bodo vzdržali groženj ali uporabe sile proti ozemeljski celovitosti ali politični neodvisnosti Ukrajine in da se nobeno njihovo orožje ne bo nikoli uporabilo proti Ukrajini, razen v samoobrambi ali kako drugače v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov.
Moskva te zaveze krši od leta 2014 na vse bolj nezaslišan način. Rusija ni samo ustvarila ljudskih republik v Ukrajini, temveč je marca 2014 in septembra 2022 tudi uradno priključila ukrajinske dežele, v slednjem primeru ozemlja in celo celotna mesta, ki jih ne nadzoruje.
Večino sporazumov, sklenjenih v zvezi z rusko-ukrajinsko vojno, je kršila tudi Moskva. Najbolj razvpiti med njimi so sporazumi iz Minska, ki jih je Kijev podpisal pod grožnjo orožja v letih 2014 in 2015. V protokolu iz Minska iz septembra 2014 (Minsk I) se je ruski veleposlanik v Ukrajini zavezal, da bo “umaknil nezakonite oborožene skupine in vojaško opremo, pa tudi borce in plačance z ozemlja Ukrajine”. V Minsku KomFebruarja 2015 (Minsk II) se je Moskva ponovno strinjala, da bo “umaknila vse tuje oborožene sile, vojaško opremo in plačance z ozemlja Ukrajine pod nadzorom OVSE, [а також] razorožiti vse nezakonite skupine.” Vendar Kremelj ni nikoli navedel, da začenja izpolnjevati te in druge obljube, in tega verjetno nikoli ni nameraval storiti.
Primera Moldavije in Gruzije
Vendar pa so med sporazumi, ki jih je preprečila Rusija, najpomembnejši za oceno možnosti za dosego hipotetičnega sporazuma v Istanbulu leta 2022 tisti, ki ne zadevajo Ukrajine in so bili podpisani, ko Putin ni bil predsednik. Na prvi pogled se to morda zdi kot nepovezane stvari, v resnici pa rusko neupoštevanje sporazumov kaže na njeno širšo patologijo v pristopu k tako imenovani “bližnji tujini” (postsovjetski prostor). Kršitve pogodb, ki niso povezane z Ukrajino, ponazarjajo obstoj vzorca delovanja, ki ni značilen samo za Ukrajino in ga ne oblikuje samo Putin.
Oktobra 1994 je Moskva podpisala sporazum med Rusko federacijo in Republiko Moldavijo o pravnem statusu, postopku in pogojih umika ruskih vojaških enot, začasno nameščenih v Moldaviji. V ključnem členu 2 je Kremelj napovedal: “Ruska stran bo v skladu s svojimi tehničnimi zmožnostmi in časom, potrebnim za organizacijo nove napotitve, umaknila te vojaške sile v treh letih od datuma začetka veljavnosti tega sporazuma. Praktični koraki za umik vojaških enot Ruske federacije z ozemlja Republike Moldavije v tem obdobju bodo usklajeni s politično rešitvijo pridnestrskega konflikta in določitvijo posebnega statusa pridnestrske regije v Republiki Moldaviji.
Istega leta je Moldavija sprejela novo postsovjetsko ustavo, v kateri se je opredelila kot nevtralna država. Člen 11 moldavske ustave iz leta 1994, ki še vedno velja, določa: “Republika Moldavija razglaša svojo trajno nevtralnost. […] Republika Moldavija ne bo dovolila napotitve tujih vojaških formacij na svoje ozemlje.”
Kljub temu ostanki 14. armade, imenovane operativna skupina ruskih sil, ostanejo na ozemlju Republike Moldavije proti volji Kišinjeva in v nasprotju z rusko-moldavsko pogodbo iz leta 1994. Ozemeljski konflikt v Pridnjestrski moldavski republiki prav tako ni bil rešen v treh letih, omenjenih v sporazumu med Moskvo in Kišinjevom iz leta 1994. Moskva je takrat ignorirala ustavno izključitev Moldavije iz članstva v Natu in sprejem tujih enot na njeno ozemlje, kar je tudi glavna tema trenutne razprave o morebitnem rusko-ukrajinskem kompromisu. Ruske čete ostanejo na ozemlju Moldavije 30 let kasneje, kršijo ustavo države, pa tudi samooklicano Pridnestrsko republiko Moldavijo kot psevdodržavo in satelit Rusije.
Odnos Rusije do Gruzije in sporazum o prekinitvi ognja med Moskvo in Tbilisijem avgusta 2008 spadata v podobno zgodbo. Sporazum sta podpisala takratna predsednika obeh držav, Dmitrij Medvedjev in Mihail Sakašvili. Imenovan je bil “Sarkozyjev načrt” v čast francoskemu predsedniku Nicolasu Sarkozyju. Francija je takrat predsedovala Evropski uniji, ki je posredovala pri sporazumu. S sporazumom se je končala petdnevna rusko-gruzijska vojna leta 2008. 5. člen je predvideval vrnitev ruskih vojakov, ki so nekaj dni prej vstopili v Abhazijo in Chinvalsko regijo, na njihove prvotne položaje v Rusiji: “Oborožene sile Ruske federacije bodo umaknjene na črto, ki je obstajala pred izbruhom sovražnosti.”
Kljub temu je Moskva pustila veliko število svojih vojakov na gruzijskem ozemlju, kar je očitna kršitev avgustovskega sporazuma. Da bi bile stvari še slabše, je konec avgusta 2008 priznala Abhazijo in Južno Osetijo kot neodvisni državi. Izkazalo se je, da je bila prvotna privolitev Moskve in podpis Sarkozyjevega načrta, ki bo kmalu opuščen, več kot le prevara nad Gruzijo. Namenjen je bil tudi zavajanju Evropske unije, s katero je Moskva v tem obdobju želela ohraniti dobre odnose.
Sklepi
Morda je v nasprotju z zaključki najresnejših analitikov obstajala majhna možnost, da bi Kijev spomladi 2022 v Istanbulu podpisal dokument z Moskvo. Nikoli ne bomo zagotovo vedeli. Vemo pa, kako in zakaj postsovjetska Rusija vodi mirovna pogajanja. Za Kremelj je sklepanje poslov eno od številnih orodij hibridnega vojskovanja proti postsovjetskim državam, ki ne sprejemajo ruske hegemonije.
Jasno je, da smo na istanbulskih pogovorih videli obnašanje Rusije, kar je v skladu z vzorcem, znanim iz preteklosti: po napadu na postsovjetsko državo Moskva s pištolo izkrivlja sporazum. Kot dokazujeta sporazuma iz Minska, bi sam Istanbulski sporazum že pomenil transmogracijo mednarodnih odnosov.(a) V obsegu, ki ga dovoljujejo določbe Na drugi stopnji Moskva ne bi izpolnila nekaterih ključnih točk niti tega izkrivljenega dokumenta. Pod neko pretvezo bi Moskva umaknila svoj podpis sporazuma in še vedno vztrajala pri izvajanju tistih točk, ki bi se ji zdele koristne zase.
Podpis dokumenta s strani Moskve v Istanbulu leta 2022 – ob predpostavki možnosti takšnega scenarija – bi lahko privedel do začasne ublažitve napetosti. Sodeč po prejšnjih korakih Rusije pa bi formalni sporazum, kot v primeru sporazumov iz Minska, vodil k še enemu spodkopavanju mednarodnega prava. Prvič, Moskva najverjetneje ne bi spoštovala istanbulskega sporazuma. Prav tako ne bi preprečilo nadaljnjega ruskega vmešavanja v notranje zadeve nekdanjih sovjetskih republik, niti ne bi zmanjšalo ruske vojaške agresije in ozemeljskih apetitov. Nasprotno, vsaka naslednja ruska invazija je bila običajno hujša od prejšnje.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Rosja nie wywiązuje się z umó
