16. junija je v ukrajinski prestolnici potekal pohod za enakost Kijevponosa. Prvi med obsežno rusko-ukrajinsko vojno. Kot se pogosto zgodi v takih primerih, je bilo okoli dogodka več hrupa kot samega dogodka. Na primer, sam dogodek je trajal približno pol ure, s tradicionalnimi omejitvami za udeležence s strani uslužbencev organov pregona. Z omejitvami, predvsem zaradi prisotnosti predstavnikov nasprotnega spolno-ideološkega tabora. Pravzaprav se v tej zgodbi ni zgodilo nič novega, česar Ukrajina ne bi videla v predvojnih časih. Razen enega pomembnega odtenka.
Ta odtenek, kot ste morda uganili, je prisotnost vojske. Neposredni udeleženci trenutne vojne ali že veterani tega konflikta (pravzaprav tukaj ni pomembno – glavna stvar je, da so ti ljudje izkusili, kaj je vojna, po lastnem okusu in dotiku). In ne samo na strani “pripadnikov tradicionalnih vrednot”, kot bi lahko takoj napovedali – ampak tudi med udeleženci ponosa. In o tej točki se bomo podrobneje pogovarjali.
Nekako zgodovinsko gledano določeni ljudje in organizacije v javni zavesti zasedajo določene pomene in razen njih domnevno ni vpletenih drugih ljudi. Na primer, vojna, obramba države je stvar domoljubov, prostovoljcev, junakov itd. Na žalost se s tem redno soočate – ko družabna omrežja žalujejo za drugim znanim likom, ki je umrl na fronti, in stavki, kot je “Vojna odvzame najboljše”, se vedno pojavijo v komentarjih. Najboljši, najuspešnejši, družbeno aktivni, bodoči ali sedanji voditelji družbe. Čeprav v resnici različni ljudje umirajo v vojni. Tako tisti, ki so prostovoljno odšli na fronto, kot tisti, ki so bili mobilizirani in ki v resnici niso želeli iti tja. Tisti, ki so (bili) res kul organizatorji, oprostite besedi, vplivneži – in ljudje, ki so pravkar šli v službo, nato pa so se znašli na fronti in so bili prisiljeni vzeti mitraljez. Različni ljudje. Različne usode. Različni Ukrajinci.
Tudi med prvo rusko-ukrajinsko vojno, krimsko-donbasovsko vojno 2014-15, so morali nekateri prostovoljci, ki so delali z ukrajinsko diasporo, na prvi pogled opazovati tako čudne stvari, ki se dejansko povsem logično ujemajo s to shemo – takrat je diaspora prostovoljno pomagala desnemu sektorju in drugim podobnim organizacijam, vendar niso posvečali pozornosti oboroženim silam Ukrajine in pogosto je bilo to načelno stališče. Ker “ti ljudje zagotovo branijo državo, vendar ne vemo, kaj počnejo.” (Jasno je, zakaj “ne vemo” – takrat v oboroženih silah Ukrajine ni bilo PR-ja, vendar je dejstvo samo po sebi pomembno). Zdaj se seveda sliši divje, vendar se je zgodilo.
Nekaj podobnega se dogaja s sedanjo vojno. Vojna je stvar domoljubov, domoljubi v naši državi pa so najprej uradno registrirani, “registrirani” državljani, podporniki domoljubnih gibanj. Tisti, ki so bili zlasti 16. junija v središču Kijeva na drugi strani pogojnih “barikad”, kjer so izrazili podporo “tradicionalnim vrednotam”. (Ta stavek sem postavil v narekovaje, ker je v resnici zelo pogojen in kratkotrajen in se običajno uporablja brez semantične obremenitve. Kot samostalnik “republika” ali pridevnik “ljudstvo” v času Sovjetske zveze. Vsi so se dobro zavedali, da se je pravi pomen teh besed izgubil v razmerah ZSSR.)
Ali so lahko med udeleženci Kijevponosa domoljubi z nasprotne strani? Tu se lahko spomnimo besed župana enega najbolj domoljubnih mest v državi, Ivana-Frankivska, ki je leta 2016, med pohodom za družinske vrednote, dejal, da “gej ne more biti domoljub”.
In tukaj je – 2024. Tretje leto obsežne vojne. LGBT skupnost se je prvič po invaziji na rusko vojsko odpravila na ulice. In – presenečenje – med pripadniki te skupnosti je bilo isto vojaško osebje, isti vojni veterani, kot med tistimi, ki podpirajo tradicionalne vrednote. Pravzaprav tukaj ni presenečenja, vendar mnogi v Ukrajini vidijo le, kaj se dogaja v njegovem ozkem krogu, v krogu njegovih interesov. Zato imajo ti ljudje, kot je župan Ivano-Frankivska, tako izkrivljen vtis.
Prejšnji teden je bila celotna domovinska skupnost šokirana zaradi smrti poveljnika bataljona OUN, znane desničarske radikalne družbene in politične osebnosti Mykole Kohanivskega v predvojnih časih, na fronti, v regiji Harkov, blizu Vovhanska. In približno v istem času, v drugem delu fronte, v regiji Doneck, je bil ubit predstavnik queer skupnosti, umetnik, glasbenik in stilist Artur Snitkus. Ti ljudje so bili predstavniki ne le različnih, temveč tudi antagonističnih skupnosti. In nič na svetu jih ne bi moglo združiti v eno podjetje, v eno formacijo. Nič. Razen vojne.
Ukrajinci se radi delijo na levo in desno, geje in heterose, ukrajinsko in rusko govoreče. Po številu teh delitev smo verjetno eden najbogatejših narodov na svetu. (Razen, če ga seveda lahko imenujemo »bogastvo«.) Toda smrt Kohanivskega in Snitkusa bi morala doseči kolektivni ukrajinski um, prenesti eno preprosto stvar našemu narodu – lahko smo jazVsak je drugačen, vendar je trenutek, ko vsi stojimo v eni vrsti. In tudi mi umremo skupaj. Tako nacionalistični kot geji. Je tudi ustanovitelj javne organizacije prestolnice, ki je šel v vojno sam in je nikomur neznan, razen svoji ženi in otrokom, prebivalcu regije Žitomir, ki je bil mobiliziran, ker je nekoč služil v Nacionalni gardi v 90. letih (še vedno prvi). Ali samo zato, ker so jih ujeli na ulici in odpeljali v TCC.
Ta vojna, te žrtve, ki jih Ukrajina plačuje za svojo svobodo, bi morale Ukrajincem pokazati glavno stvar – našo enotnost, ki jo utrjuje kri. Enotnost, ki ne obstaja, ne bi smela prekiniti banalnega odnosa do nekoga, ki ima rad spolne odnose s članom katerega spola. Pred smrtjo, smrtjo v imenu vaših ideoloških antagonistov, ki živijo na tej zemlji – vse to je videti tako bedno in nepomembno.
