Ni skrivnost, da so glavni zahodni partner Ukrajine Združene države Amerike. Z vsem spoštovanjem do držav Evropske unije, Velike Britanije, Japonske, brez podpore Združenih držav (predvsem vojaških) ne bi zdržali, dokler bi se že držali in nameravali ponovno vztrajati. Zato so odnosi Kijeva z Washingtonom ključna tema naše sedanje in prihodnje zunanje politike.
Zunanja politika, če še niste pozabili, je župnija predsednika v strukturi parlamentarno-predsedniške republike. Zato tudi nasprotniki sedanjega voditelja države ne morejo reči, da naj bi prevzel neobičajne pristojnosti. Ne, prav to je področje odgovornosti urada predsednika – naj vas spomnim, da je kandidatura ministra za zunanje zadeve (pa tudi ministra za obrambo, mimogrede) tista, ki jo parlamentu predlaga predsednik in ne koalicijski (ali ne) kabinet ministrov.
Seveda sedanja ukrajinska vlada formalno nadaljuje ali poskuša še naprej izkoriščati temo, ki so jo spodbujali njeni predhodniki. Tema “dvostrankarska podpora Ukrajini”. In to je popolnoma pravilno, kajti kot so nam pokazale spremembe kongresnega boja za sveženj pomoči v višini 60 milijard dolarjev, se ni mogoče izogniti podpori demokratičnih in republikanskih strank.
Toda, če se spomnimo zgodovine zunanje politike (v smeri Washingtona) sedanjega lastnika Bankove ulice, potem najprej pomislimo na fraze – poleg histerije pred vrhom Nata v Vilni (in še vedno formalno ni zadeval samo Združenih držav, ampak celotno zavezništvo kot tako) – fraze. Stavki, ki, milo rečeno, niso nekaj, na kar bi lahko bili ponosni. In preprosto in ostro povedano, so popoln neuspeh zunanje politike.
Prva fraza je: “generalni državni tožilec je 100% moj moški.” Fraza, ki jo je povedal Volodimir Zelenski v pogovoru z Donaldom Trumpom in nato objavil v prepisu pogajanj na pobudo ameriške strani. Fraza, ki je popolnoma anti-Biden, ker razumemo, zakaj in iz kakšnega razloga je bila rečena. (Primer Burisma, Hunter Biden, je še vedno ta zgodba.)
Trump je izgubil te volitve. Joe Biden je prišel na oblast v ZDA. Da, izkazalo se je, da je pravi politik – in Ukrajina dejansko ni plačala za besede Zelenskega. Če je kdo pozabil, je Bidnova administracija začela dobavljati vojaško pomoč oboroženim silam Ukrajine že dolgo pred 24. februarjem. Kot tudi opozoril na zelo realno možnost večje invazije – tudi veliko pred X-dnevom.
Da, možno je (in očitno je potrebno, kot to počne Izrael, čeprav je manj odvisen od pomoči ZDA) izraziti trditve in nezadovoljstvo z nekaterimi odločitvami sedanjega lastnika Bele hiše. Hkrati pa se dobro zavedamo, da Bidena vodi predvsem vprašanje globalne, geopolitične varnosti in varnosti svoje države. No, in volitve, seveda, kjer brez njih. Vsekakor pa ne želje, da bi Zelenskega spomnili na ta pogovor s Trumpom.
Toda Trump ni pristranski. Mimogrede, Trump, tako kot Zelenski, ni politik, ampak poslovnež. In tudi po prvem mandatu na predsedniškem stolu ni postal politik. (Mimogrede, kot Zelenski.) In na splošno je impulziven, reaktiven – in lahko bi rekli, sebična oseba.
In za Trumpa lahko stavek Zelenskega o “izgubljenem predsedniku”, naslovljen nanj, pomeni veliko več kot razumljiva želja njegovega ukrajinskega kolega, da ne izgubi podpore republikanske stranke, ki ni vse pripravljena pomagati Ukrajini.
Zato sploh ni hipotetično, da se lahko pojavi situacija, ko bo Trump po svoji zmagi to frazo spomnil na Zelenskega – in s tem (in to je razumljivo) celotni Ukrajini. Zapomnil si ga bo in nanj odgovoril. Vsaj predhodno napovedan poskus ustavitve vojne v 24 urah. Ali razumete, kako lahko Združene države ustavijo vojno v Ukrajini v 24 urah? Obstaja samo en preprost način – prenehati dobavljati orožje. (Seveda se kljub temu ne bo ustavilo čez en dan, vendar popolna prekinitev vojaške pomoči glavne zahodne partnerice postavlja velik vprašaj glede možnosti Ukrajine kot celote.)
In takšne korake s strani Trumpa je treba jemati zelo resno. To ni Biden, ki je pogoltnil vilensko histerijo Zelenskega – ali se spomnite, da bi potem po poročanju medijev Združene države lahko izbrisale celo to majhno proukrajinsko frazo iz končne izjave zavezništva? Ampak niso. Ker je Biden politik. Razume svojo odgovornost – seveda ne do Ukrajine, ampak do celotnega demokratičnega sveta.
In Trump tega morda ne razume povsem iskreno. Ker, ponavljam, ni politik, ampak poslovnež. Na delovnem mestu so popolnoma različni mehanizmi in različne vrednote. In zmerne republikanske elite morda nimajo več enakega vpliva na njega kot v njegovem prvem predsedniškem mandatu – ko celo podpredsednik v resnici ni bil Trumpov “100% človek”, ampak nadzornik “odraslih” z G-jemOP.
In kdo, povejte mi, lahko v takšni situaciji povsem realno postane “poražen predsednik”? To je to.
Seveda lahko upamo, da bo Biden zmagal, da bo Trumpova kazenska evidenca nekatere volivce prestrašila stran od njega (čeprav zakaj bi jih moralo prestrašiti, če jih ne bi prestrašila Trumpova dejanska pobuda črede, ki je januarja 2021 zasegla Kapitol? Vendar se v našem položaju ne moremo zanašati na tako negotove konstrukcije.
In na splošno nihče ni odstranil “dvostrankarske podpore” z dnevnega reda. In nikoli ga ne bo vrgel. Tudi če Biden in Demokratska stranka zmagata na volitvah v Belo hišo in kongres z uničujočim rezultatom. (Kar se, kot razumemo, ne bo zgodilo, to niso časi in kandidati zdaj niso pravi.) Zato bi moral gospod Zelensky razmisliti, kakšna sporočila iz svojih številnih intervjujev vrže v globalni informacijski prostor. Brez tega, bodimo iskreni, Ukrajina ne bo izgubila ničesar v svojem boju proti Rusiji.
Toda brez podpore verjetnega predsednika Trumpa bo izgubil. Morda celo vse. In poraženec potem ne bo 47. predsednik Združenih držav.
Pomislite na drugo vojno med demokracijo (slabo, pokvarjeno in mirno) in diktaturo, vietnamsko vojno. Leta 1973 so Združene države, s podporo katerih se je Republika Vietnam držala, umaknile svoje čete iz regije. Kako se je to izkazalo za ameriškega predsednika Richarda Nixona? Nič. Ker je odstopil iz povsem drugega razloga, zaradi škandala Watergate, ki ni imel nič skupnega z Vietnamom. Njegov državni sekretar Henry Kissinger je celo prejel Nobelovo nagrado za mir za pariški mirovni sporazum.
Toda Republika Vietnam je prenehala obstajati. Vza-ha-lee. V samo dveh letih. In na ozemlju te izginule države se je začel komunistični teror. Med katerim je bilo neposredno ali posredno ubitih več kot 400.000 južnih Vietnamcev (utopljenih na morju, da bi se izognili prihodu severnovietnamskega “raja”). In približno milijon jih je končalo v koncentracijskih taboriščih.
Kdo je torej v tej situaciji bolj trpel – “poraženi predsednik”, ki ni hotel pomagati šibkim partnerjem, ali samim partnerjem? Odgovor je po mojem mnenju očiten.
