Na območju Gaze se je zgodil izreden dogodek. Izraelske posebne enote so izvedle operacijo v mestu Nuseirat in osvobodile štiri talce, ki jih je Hamas ujel (in ljudi, povezane z njimi, in ti ljudje se niso izkazali za nekatere marginalce, ampak, recimo, zdravnik in novinar kanala Al Jazeera).
Ta tema je seveda izzvala odziv medijskega sveta – odličen novica, glavna tema dneva, medijski delavci razumejo, kaj mislim. Z zastavljanjem vprašanja, ki ga po eni strani lahko obravnavamo le kot kazalnik stopnje razvoja in ustrezne ocene realnosti tega novinarja. Po drugi strani pa so njene besede označevalec veliko globljih procesov.
Vprašanje je bilo preprosto: zakaj izraelska vojska pri načrtovanju operacije v Nuseiratu o tem ni obvestila civilnega prebivalstva Gaze, da bi poskušala zmanjšati število hipotetičnih žrtev med tem prebivalstvom. Izraelski vojak je seveda ostal v mejah eterične spodobnosti in čim bolj diskretno pojasnil, da bi takšen korak preprosto uničil vse načrte in da bodo talci takoj uničeni. In to bi bil konec zgodbe s predstavnikom BBC-ja, ki se je premaknil v ironično in sarkastično obliko razprave o »BBC-jevih standardih«. Toda v resnici je situacija, kot je bilo že omenjeno, veliko globlja.
Ker je Izrael po preživetju grozljivega napada Hamasa 7. oktobra 2023 (ko je bilo ubitih približno 1200 ljudi, je več kot 250 ljudi postalo zapornikov-talcev) in sprožil povračilni napad, prejel zelo resno reakcijo v delih zahodnega sveta. Do odkritih antisemitskih izjav na ravni voditeljev ameriških univerz in namigov predsedniške administracije ZDA, da bo Izrael morda ostal brez pomoči, če bo nadaljeval svoje delovanje na območju Gaze.
In tu se postavlja vprašanje – zakaj v skoraj enakih situacijah (popolnoma nemotiviran napad barbarov z množičnimi pokoli in nečloveškimi zločini) Ukrajina prejme veliko manj od zahodnega sveta kot Izrael? Seveda tukaj, kot vedno v tako težkih situacijah, obstaja cela vrsta razlogov. Zlasti banalni antisemitizem, ki je zaživel iz istega razloga kot slogan »To lahko storimo znova«, se je pojavil v Rusiji – generacije, ki so preživele tiste strašne dogodke, za katere so bili holokavst, holodomor in svetovna vojna resničnost njihovih življenj, so umrle, za sedanje pa so to le strani iz zgodovinskih učbenikov. Pri tem igra vlogo tudi arabski lobi, vključno z naftnim lobijem in širše. Obstaja pa tudi razlog, ki je neposredno povezan z našo sedanjo zgodovino.
Dejstvo je, da je Izrael močan. Izrael je močnejši od Hamasa. Da, seveda je IDF zamudil trenutek priprav in napada, to je dejstvo, s tem se lahko prepirajo le odkriti podporniki predsednika vlade Benjamina Netanjahuja – vsem ostalim je jasno, da je izraelska obveščevalna služba na tej točki katastrofalno propadla. Toda če vzamemo razmere kot celoto, potem je izraelska vojska seveda močnejša, močnejša, sodobnejša od Hamasa.
Zato zdaj vodi vojno na ozemlju Gaze – na območju mesta Rafa, filadelfskega koridorja (in to je že na meji pasu z Egiptom). In Ukrajina ne izvaja sovražnosti na ozemlju Rusije – obstajajo samo napadi z brezpilotnimi zrakoplovi in v zadnjih tednih, po dovoljenju zahodnih držav, raketni napadi na obmejna območja. Zato je Izrael v očeh velikega dela zahodnega sveta, del, ki so ga zajele levičarske ideje (kjer so palestinski teroristi borci za neodvisnost), agresorska država. In ne država, ki se je v svoji sodobni zgodovini borila niti za neodvisnost, ampak preprosto za preživetje. Preživetje države in ljudi, ki živijo v njej.
Zato obstajajo vsi ti študentski protesti (tisti ljudje, ki v življenju še nikoli niso bili na območju Gaze in nikoli ne bodo tam, ker niso idioti, da bi svoj udobni ameriški svet zamenjali za državo tretjega ali osemnajstega sveta), vse te sankcije ali poskusi sankcij, vse do poskusa, da bi izraelsko vodstvo uvrstili na mednarodni seznam iskanih.
Ukrajini to (še) ne grozi iz enega preprostega razloga. Smo šibkejši od Rusije. Borimo se – ali kvečjemu osvobodimo svoje ozemlje. Toda, če bi imeli dovolj sil za vstop na ozemlje Rusije in izvedbo pometanja vseh tistih utrdb, baz in drugih predmetov okupacijske vojske v bližini Belgoroda, Kurska, Rostova ali celo v regiji Volgograd (kjer so na letališču v Ahtubinsku ukrajinski droni uspešno napadli najsodobnejše letalo Su-57, za katerega se zdi, da je le nekajkrat preletelo do ukrajinske meje in sprožilo raketne napade), Potem bi videli popolnoma drugačen odnos do sebe, do naše vojske.
Pravzaprav, zakaj “potem”? Slišali smo pozive za da “miroljubni ruski državljani ne bi smeli trpeti” – ko so se samo govorilo o zahodnem orožju zadostne moči za oborožene sile Ukrajine. Hkrati pa miroljubni državljani Ukrajine – niso samo trpeli. Ubili so jih v pakiranjih. Kot Izraelci 7. oktobra 2023. In Zahod to ve, samo gluho-slepi privrženec prijateljstva z Rusijo ni slišal ali videl imena “Bucha”.
Toda kljub Buchi, Irpinu, Izjumu, Khersonu, Mariupolu in drugim mestom bi zagotovo slišali, kaj sliši Izrael. In to je dobra stvar. Dobro za Izrael. Ker to pomeni, da je močan. Dovolj močan je, da se spopade s svojimi sovražniki – kljub poskusom, da bi ga ustavili njegovi domnevni partnerji v zahodnem, demokratičnem in civiliziranem svetu. To bi morala postati Ukrajina. Močan, ki morda ne upošteva dejstva, da je nekdo na zahodu tako zaskrbljen zaradi civilnega prebivalstva Belgorodske regije, da so nas pripravljeni imenovati “agresor”.
Kot kaže primer Izraela, ki so ga vsa leta svojega obstoja obkrožali ti barbari, mu bo le takšen položaj omogočil preživetje. In ne samo za preživetje, ampak tudi za dober razvoj med vojnami. Razviti se tako, da bosta Nemčija in Finska kljub svoji goreči zaskrbljenosti za civilno prebivalstvo Gaze skomignili sankcijam proti Izraelu, ker sodelujeta z Jeruzalemom na področjih, kjer preprosto ni druge možnosti kot to sodelovanje. In ko gre za gospodarstvo, so vsi ti ognjeni slogani nenadoma omejeni in skriti v kotu. In v takšnih razmerah je to le v korist celotnega demokratičnega sveta. Kot tudi zmaga (predvsem v obliki preživetja kot takega) Ukrajine.
