V sodobnih vojaških konfliktih vloge bojnih zdravnikov ni mogoče preceniti. Ti neutrudni junaki, ki delajo tako na frontnih črtah kot zadaj, so pogosto spregledani, vendar pri njihovem delu ne gre le za fizično, temveč tudi za duhovno podporo našim vojakom.
Danes imamo edinstveno priložnost, da pogledamo v zakulisje tega težkega poklica s pogovorom s kirurgom – enim od bojnih zdravnikov elitnega polka posebnih operacijskih sil “Ranger”, ki se je strinjal, da bo spregovoril o svojih izkušnjah, izzivih in kaj ga motivira, da nadaljuje svoje težko delo v tako ekstremnih pogojih.
Povejte nam, prosim, kako ste začeli svoj način boja?
Verjetno je dedno. Moje stare starše so sovjetske čete izgnale s Krima, z očetom in mamo pa so me Rusi izgnali. Moji starši so se vedno bali ponovitve zgodovine in so se lahko vrnili domov šele v zgodnjih 90. letih, moji stari starši pa nikoli več niso videli svojega rodnega Krima.
Ko so leta 2014 mali zeleni možje začeli vstopati na polotok, smo krimski Tatari takoj razumeli, da je to priključitev, zaseg naše domovine.
Od prvih dni okupacije smo se upirali ruskemu okupacijskemu režimu, organizirali shode in demonstracije ter opravljali druga »zanimiva« dela. Potem pa so moji prijatelji začeli izginjati in moji starši, tako kot njihovi starši, so bili prisiljeni spakirati in oditi.
Dal nam je zavetje Kijev – čudovito mesto z globoko zgodovino, vendar želje po vrnitvi v naše rodne gore in morje ni mogoče prenesti z besedami. Včasih, ko zaprem oči, čutim celo vonj lovorjevega grmičevja, slane ciprese, segrete na soncu, in topel, vlažen vetrič, ki vas ne obdaja nikjer tako nežno kot na Krimu.
Vas ni bilo strah, da bi vas ruske posebne službe ujele?
Takrat sem bil še mladoleten in to mi je včasih omogočilo, da sem se s prijatelji izognil temu. Ko pa je postalo jasno, da se Krim ne bo mirno vrnil domov, sem menil, da je edina pravilna odločitev, da zapustimo dom in delamo na vrnitvi v celinsko Ukrajino.
Videl sem, kaj so ruski plačanci storili miroljubnim protestnikom, to je globoko zakoreninjeno v mojem spominu. Vladala je neslišana krutost: kot šakali, so raztrgali vse, ki so pokazali celo najmanjšo šibkost, in se norčevali iz tistih, ki so se držali moči duha.
Na poti s Krima sem se sam odločil, da želim rešiti življenja, pomagati in se seveda boriti, če je potrebno. Istega leta je vstopil na Nacionalno medicinsko univerzo Bogomolets, prejel poklic zdravnika, nato pa zaključil podiplomsko izobraževanje iz kirurgije.
Izkazalo se je, da so me okupatorji dobili v Kijevu, ko se je začela obsežna invazija. Takoj sem se pridružil odporu, po umiku Rusov iz regije glavnega mesta sem se ukvarjal z evakuacijo civilistov in ranjenih vojakov iz Irpina, po osvoboditvi Kijevske regije pa sem vojsko usposabljal za taktično medicino, poleti 2022 sem kot del prostovoljne misije opravil medicinsko evakuacijo hudo ranjenih v smeri Bakhmuta.
Kdaj ste začeli delovati kot del vojaške enote?
Po Bakhmutu se je odločil, da se bo končno povezal z oboroženimi silami Ukrajine, zato se je novembra 2022 pridružil eni od enot posebnih operacijskih sil. In z njim se je moja “Odiseja” začela v smereh Harkov, Sumy in Kherson, sodelovala pa je tudi v sovražnostih v bližini Chasiv Yarja.
Proso, Vatan, Qirim – narod, domovina, Krim. Te tri besede me nenehno navdihujejo za boj.
Kakšno je vsakdanje življenje vojaškega zdravnika? Ali obstajajo operacije, ki se jih najbolj spomnite?
Toda kakšno je vsakdanje življenje vodnega zdravnika? Za svoje fante in dekleta ste zdravnik, psiholog in CT skener. Mnogi so se strinjali, da gredo v bolnišnico šele, ko preprosto niso mogli dokončati naloge. Če je ekipa dobro usklajena, ste z njimi nenehno v stiku tudi na počitnicah. Vojska so zanimivi ljudje. Tudi če neposredno rečete, da nečesa ne veste, vam primanjkuje kompetenc in potrebujete nasvet drugih strokovnjakov, vam trmasto dokažejo, da ste njihov Doc, kar pomeni, da ste najboljši in najbolj kompetentni.
Vse operacije, v katere sem bil vpleten, so bile težke in zanimive, vendar sem med prečkanjem Dneperja prejel največji odmerek adrenalina. O takšnih stvareh sem bral samo v knjigah.
Nam lahko poveste več o tem?
Potrebno je bilo spremljati skupine, ki so prečkale Dneper in pristale na sovražnem bregu. Težko si je zapomniti, ker se je potem zdelo, da se ta noč ne bo nikoli končala. Ogenj prihaja iz obeh bregov in vi ste v središču. Delal sem z dotikom, se zahvalil Bogu in inštruktorju, ki me je naučil delati z zavezanimi očmi.
Lahko rečem, kaj me je najbolj navdušilo. Ne glede na situacijo, koliko Ne glede na to, koliko so nas okupatorji zažgali, so se fantje borili onkraj človeške moči, vendar svojih niso pustili niti v vodi niti v blatu: ranjence so odnesli na evakuacijske točke, tudi ko se je zdelo fizično nemogoče.
Prišlo je do ene epizode. Povzpeli smo se, da bi pobrali fanta, zelo težkega, z zlomljeno femoralno arterijo, tik pod nosovi Rusov. Posledično je sledila bitka, vendar so naši minometi še vedno vrgli dobro količino na njih, kar nam je dalo čas, da izvlečemo vojaka in se umaknemo.
Po tem smo napredovali globoko na levi breg, kjer so bili prej sovražni položaji. In ko so prečkali, so iz čolna potegnili vodo, da bi plavali skupaj. Na srečo se je vse izšlo. Naš namestnik, čustveni stric, je nato zavpil, da na nas ne moreš pasati čolnov.
Vojna je vojna. Na žalost fantje umirajo, vendar se moramo boriti, in če bi lahko vsaj malo obrnil čas nazaj, bi šel k partizanom na Krimu, samo da bi jim preprečil, da bi zasegli svoje domovine.
Za zaključek najinega pogovora se ne morem vprašati, zakaj si se odločil postati Ranger?
Ko sem izvedel, da se v okviru posebnih operacijskih sil oblikuje nova enota, sem se začel zanimati za njene dejavnosti in ugotovil, da v njej že služi veliko mojih prijateljev in znancev. Jaz sem njihov kirurg, kje so brez mene? In mlade je treba naučiti, ker je zdravnik zdravnik, vendar je bila večina fantov rešena ravno zato, ker so vedeli, kako pomagati sebi ali svojim tovarišem.
Lahko rečem malo patetično, toda če pogledamo, kako se ta enota oblikuje, kako poveljniki delajo z ljudmi in kakšen je odnos do tistih, ki so bili pravkar mobilizirani, ima polk vse možnosti, da postane legendaren. Glavna hrbtenica so ljudje iz posebnih sil in, mimogrede, nikoli nisem slišal, da bi kdo tukaj komu očital, rekoč, da sem se boril, vi pa ne. Nasprotno, tistim, ki se pridružijo, obstaja iskrena hvaležnost in pomembna je stalna izmenjava izkušenj. Torej vas čakamo v naši čredi!
