Pred rusko invazijo na Ukrajino je v Bakhmutu živelo več kot 70 tisoč prebivalcev. Naselitev tukaj morda ni bila vrhunec ukrajinskih sanj (po razpadu ZSSR se je ukrajinsko prebivalstvo preselilo v središče države), vendar je mesto kljub temu ponudilo delo in je bilo znano po proizvodnji priljubljenega penečega vina. Konec januarja 2023 je v njem ostalo približno osem tisoč prebivalcev. Večina jih je bila izgnana zaradi ruskega topniškega bombardiranja, ki se je začelo maja prejšnjega leta. Ostale so prepričale urbane bitke. Zaradi njih so izginili elektrika, voda in ogrevanje. Prav tako ni bilo nobene komunikacije z zunanjim svetom. Internet je bil na voljo samo s Starlinkom, izključno za uporabo s strani ukrajinske vojske.
Nalogo zavzetja mesta je prevzel Wagner PMC, ki ga je kuriral in ustanovil poslovnež Jevgenij Prigožin, ki je blizu Kremlja. Zasebna vojska je morala dokazati svojo premoč nad brezskrbno vodenimi, neučinkovitimi oboroženimi silami “starih generalov”, kot je Valerij Gerasimov. Prigožin je optimistično domneval, da bo pripeljal Vladimirja Putina Bakhmuta na krožnik, kot eno od jedi, ki jih je pred vojno postregel ruskim VIP-jem v svojih restavracijah v Sankt Peterburgu. Po mesecih bojev – januarja – je padel Soledar, mesto, ki se nahaja 10 km od Bakhmuta. Februarja je bil Bakhmut še vedno v ukrajinskih rokah, čeprav so bile dostopne ceste iz Kostiantynivke in Verkhniy Yar že na dosegu ruskega topništva.
Soledar danes težko imenujemo mesto. Na slikah izvidniškega drona “Magyar”, častnika ukrajinske vojaške enote v Bakhmutu, posnetega konec januarja, sem videl morje ruševin, prepletenih z oblaki dima. Bakhmuta sem videl na lastne oči. Njegov vzhodni del, na drugi strani reke Bakhmutke, je skoraj popolnoma uničen. Bolje je v središču ali na poti do Konstantinovke. Res je, da so tudi stavbe tukaj poškodovane, vendar je bilo tudi pozimi mogoče preživeti s toploto s sesekljanim pohištvom ali drevesi, posekanimi na nekdanjem igrišču. Sredi januarja so se tu še vedno pojavljali potujoči trgovci, ki so prodajali hrano s stojnic. Na teh območjih mesta so živeli starejši, oziroma živeli, ki niso imeli denarja in niso imeli kam iti, ali pa jim preprosto ni bilo mar, katera zastava je letela nad mestno hišo. Ostali so tudi predstavniki administracije, zvesti kijevskim oblastem, ker so morali. In “natakarji”, to je tisti, ki so čakali na “ruski svet”.
Urbicid
Če za izhodišče vzamemo doktrino ameriškega generala Davida Petraeusa, ki je poveljeval ameriškim enotam v Iraku na prelomu 2007/2008, potem je bil Wagner PMC, ko je poskušal zavzeti Bakhmut na zadnjem mestu, zaskrbljen, ali bi lokalno prebivalstvo želelo nov red. Američan, ki je iz močvirja iraškega sovraštva do okupatorjev potegnil ameriško vojsko, je priznal, da nobene države ni mogoče upravljati brez vsaj brezbrižnosti lokalnih prebivalcev. Zdi se, da se Wagnerjevi plačanci in Vladimir Putin, ki jim je dal ukaze, držijo nasprotnega načela: nadzorovati je mogoče le srca in misli “natakarjev”, to je tistih, ki so že prepričani, in smiselna je le moč, legitimirana z nasiljem. Vse ostalo ni pomembno.
Tako kot so vojskujoči se v balkanskih konfliktih izhajali iz predpostavke, da je nemogoče vladati večnacionalnim republikam in da je edini način za vzpostavitev meja etnično čiščenje, tako Rusi izhajajo iz dejstva, da je nadzor nad osvojenimi mesti v Donbasu – Sievierodonetsk, Lysychansk ali Soledar in v prihodnosti verjetno Bakhmut – možen po njihovem programskem odseljevanju. Ostali bodo samo tisti, ki verjamejo v “ruski svet” ali starejši, ki niso sposobni izseljevanja.
Dejstvo, da je to obvezna doktrina in ne spontana dejanja zasebnih vojsk ali rednih oboroženih sil, dokazuje publikacija, ki so jo v Rusiji uredili ruski politologi Aleksander Lavrov in Ruslan Pukhov z zgovornim naslovom “Vojna med zidovi”. Konec decembra 2022 ga je objavil Center za analizo strategij in tehnologij s sedežem v Moskvi. Knjiga poskuša opisati učinkovite metode obleganja mest in njihovega obvladovanja, vključno z informacijskim vojskovanjem oziroma politiko informacijskega terorja proti lokalnemu prebivalstvu. V prvem delu publikacije avtorja predstavljata zgodovinsko skico metod obleganja mest iz druge svetovne vojne ter analizo logike trdnjavskih mest, katere vzorčni primer je trdnjava Poznań. V naslednjih poglavjih avtorji obravnavajo bitke Vukovarja, Alepa, Gute ali Rake. Ločena poglavja so namenjena dvema napadoma na Grozny, pa tudi bitkam za Donetsk, Lugansk in Debaltseve, po katerih se gladko premaknejo na invazijo leta 2022. Publikacija daje nedvoumno tezo: po porazih v bližini Kijeva, iz katerega so se umaknili 2. aprila, in neuspešnem obleganju Harkova, ki se je končalo 13. maja, Rusi še vedno verjamejo, da so taktike obkrožanja smiselne. In to ne glede naOdnos njihovih prebivalcev do Rusije. V primeru Bakhmuta in Soledarja predlagajo, da je z večkratno vojaško premočjo mogoče izriniti proukrajinsko prebivalstvo in skupaj z “natakarji” zgraditi novo realnost. V Vojni med zidovi se avtorji vračajo k izrazu, ki opredeljuje takšno taktiko. Govorimo o urbicidu, izrazu, ki je bil omenjen v 1990-ih in se nanaša na pokole v Mostarju in Sarajevu, prej, v 1960-ih, pa je deloval v znanstvenofantastični literaturi Michaela Moorcocka. Izraz izhaja iz kombinacije dveh latinskih besed – urbs (mesto) in occido (za ubijanje). Zato prokremeljski politični znanstveniki dovoljujejo uničenje celotnih aglomeracij, da bi dosegli vojaške cilje. V nasprotju s Petraeusovo doktrino ni niti najmanjše želje, da bi pridobili naklonjenost lokalnega prebivalstva. Preprosto povedano, osem tisoč prebivalcev Bakhmuta je dovolj, da tam zgradijo Novorossiya.
To je politika, ki so jo Rusi prej izvajali v zvezi z veliko večjim Harkovom. Do umika sredi maja so sistematično obstreljevali Saltivko, stanovanjsko območje v severovzhodnem delu mesta s skoraj pol milijona prebivalcev. Vojska in teritorialna obramba sta se skrivali v velikih visokih stavbah in čakali na ruske mehanizirane čete z raketami NLAW in kopje v rokah. Bombardiranje z netočnimi sistemi Grad ali Tornado ni imelo pravega uspeha in nobenega vojaškega smisla. Tudi porušitev celotne Saltivke do tal (tehnično mogoče le z jedrskim orožjem) ne bi povečala možnosti za ujetje Harkova. Rezultat ruskih akcij je bila evakuacija civilnega prebivalstva in uničenje infrastrukture. In to je bil verjetno glavni cilj Rusov, kar potrjuje knjiga “Vojna med zidovi”. Možno je, da Rusi niso načrtovali vojnega zločina kot takega, ampak so le poskušali izseliti Saltivko, da bi omogočili njeno učinkovito okupacijo. Iz mojih pogovorov s prebivalci severne Saltivke konec marca in v začetku aprila lani je postalo jasno, da so tisti, ki so ostali, tisti, ki nimajo kam in kako pobegniti (najstarejši, bolni in bolni), in tisti, ki čakajo na “ruski svet”. Tako kot je bilo kasneje v Bakhmutu. Saltivkov urbicid naj bi bil uvod v prevzem nadzora nad celotnim Harkovom.
Od prvega dne invazije Rusi niso računali na sočutje celo prebivalstva, ki je brezbrižno do Ukrajine. Predvidevali so, da bo proukrajinski del prebivalstva odšel, uničen ali, kot v primeru Mariupola, preseljen v Rusijo. Proukrajinski voditelji so bili uvrščeni na črno listo, kot mi je povedal v intervjuju za Dziennik Gazeta Prawna (DGP) pisatelj in eden od voditeljev harkovskega upora, Serhiy Zhadan, v začetku aprila 2022. Poleg tega Rusi med obleganjem Harkova niso niti upoštevali varnosti in skrbi “natakarjev”, ki so takrat predstavljali izrazito manjšino. Ta dejavnik so v najboljšem primeru šteli za terciarno vprašanje.
To potrjujejo podatki, zbrani po odhodu iz Harkova sredi maja. Jevhen Pasenov iz stanovanjskega oddelka lokalne uprave je v intervjuju za Deutsche Welle ocenil, da je bilo uničenih več kot štiri tisoč hiš, od katerih jih je bila tretjina neposredno prizadeta. V severni Saltivki je bilo neuporabno iskati nedotaknjeno stanovanjsko stavbo. Nova vlada se je želela legitimirati s silo, kar dokazuje velikost kontingenta Rosgvardia, ki ga je pritegnilo mesto, in neoluščeni vagoni (tovornjaki za prevoz zapornikov), s pomočjo katerih je bilo načrtovano izgnati sovražno prebivalstvo. Duhovna avtoriteta naj bi temeljila na terorju. V tem smislu se napad na Harkov lahko šteje za učbeniški napad, ki se izvaja v skladu s pripovedjo o “vojni med zidovi”.
Mit o divjakih v Buchi
Kritičen primer zatiranja civilistov je bila Bucha. Med privrženci antropološke teze je splošno prepričanje, da je mesto terorizirala divja horda vojaškega osebja iz Azije, ki dejansko ni vedela, za kakšen namen so storili nasilje. Če pa na to pogledamo z vidika urbicida, lahko vidimo, da je šlo za načrtovan umor in ne za dejanje, storjeno v stanju vpliva. V pokolu v Buchi očitno obstaja naključje, umori so se zgodili naključno in brez namena, saj je bila inteligenca Rusov grozna. Vendar pa pogovori s prebivalci takoj po osvoboditvi mesta kažejo, da je imel pokol vsaj na začetku določen poudarek.
“Najprej so iskali ljudi, ki so bili nekako povezani z vojsko in organi pregona. Rusi so vprašali, kje se skrivajo ljudje, povezani s teritorialno obrambo. Prosili so tudi za posebna imena, pri čemer so jasno povedali, da so povezani z ukrajinsko varnostno službo. Šlo je za odpravo tistega, kar so dojemali kot grožnjo,” je dejal eden od prebivalcev Buche. Aprila je o tem v intervjuju govoril tudi Oleksandr Markushyn, župan sosednjega mesta Irpin, za katerega Rusi menijo, da je prehod v Kijev, odlomke iz katerihOh, objavil sem v izdaji Dziennik Gazeta Prawna.
V sami Buchi je bil najbolj presenetljiv primer opustitve boja za srca in misli umor rusko prijaznega ukrajinskega politika Oleksandra Rzhavskega. Rodil se je v regiji Doneck in je bil leta 2004 prokremeljski kandidat za predsednika Ukrajine. Sodeloval je pri volilni goljufiji proti prozahodnemu Viktorju Juščenku. Trdil je, da bo, če bo postal predsednik države, ponovno vzpostavil enak red v Ukrajini kot Vladimir Putin v Rusiji. 27. marca 2022 so ga v Buchi ustrelili vojaki 64. motorizirane strelske brigade.
Iz “Vojne med zidovi” postane jasno, da Rusi vidijo uničenje sovražnih mest kot proces. Primer je Grozny, ki je bil dvakrat napaden z velikimi izgubami za kopenske sile Ruske federacije. Vendar pa je operacija, izvedena konec leta 1994 in v začetku leta 1995, dala zadostne rezultate z vidika Kremlja – Čečenija je ostala del Ruske federacije. Stavkovno skupino je sestavljalo 38 tisoč vojakov. V napadu je sodeloval kontingent 6-10 tisoč ljudi. Čečenske čete so bile ocenjene na 5.000-15.000 borcev. Pred napadom je bilo več tednov bombardiranja, zaradi česar ni bilo mogoče pridobiti sočutja prebivalcev Groznega. Aslan Maskhadov, ki je vodil obrambo, se je odločil, da se bo branil s pomočjo manevrske taktike – ne da bi zgradil eno samo linijo upora, ampak da bi udaril in izginil (podobno ukrajinski taktiki, vendar v veliko manjšem obsegu in brez uporabe sodobnega orožja). Prvi ruski napad z oklepnimi stebri v središču (podoben napadu na Kijev in Harkov februarja 2022) je bil popoln neuspeh. V prvih 72 urah napada so Rusi izgubili približno 80% osebja 131. ločene mehanizirane brigade Maykop, ki je bila glavna sila, ki je napadla mesto. V začetku januarja 1995 je Grozni spominjal na to, kar vemo z ulice Vokzalna v Buchi – odlagališče požganih oklepnih vozil.
Drugi pristop je bil drugačen. Strateške stavbe v mestu so sprva zasedle majhne napadalne enote, šele kasneje so večje skupine začele čistiti območje. To so spremljali topniški požari in zračni napadi. Hkrati so Rusi zaprli obroč okoli Groznega. Oblegano mesto je padlo 13. februarja 1995.
Drugi napad na Grozni konec leta 1999 in v začetku leta 2000 je sledil podobni logiki. Vendar pa je pomembnejše od analize umetnosti vojne vprašanje, kaj je Rusija želela doseči v smislu lokalnega prebivalstva v tistem času. Ker je bil boj za oblast nad dušami spet na zadnjem mestu. To je bilo potrjeno s priznanjem Groznega leta 2003 kot najbolj razdejanega mesta na svetu, ki ga je razdejala vojna. Za Ruse pa to ni bilo pomembno, saj je bila osnova njihove moči teror. Tudi potem, ko je zvest Kremelj Ramzan Kadirov obnovil mesto in v čečensko prestolnico vložil milijarde se je vlada zanašala na represivni aparat klana Kadirov.
Takšen odnos – daleč od tega, da bi osvojil srca in misli lokalnega prebivalstva – obstaja že od samega začetka invazije na Ukrajino. Brez tega je nemogoče racionalno razložiti bombardiranje vasi Mala Rohan blizu Harkova, kjer živijo etnični Rusi, s kompleksi TOS-1M, ki izstreljujejo termobarične rakete. Prav tako je težko razložiti pomen teroriziranja iste etnične skupine po okupaciji vasi, kot so mi aprila povedali etnični Rusi, ki tam živijo, potem ko so ukrajinske čete osvobodile vas. Spomnili so se, da so morali nositi bele trakove, dokler jih niso vrgli iz njihovih domov. Opisali so tudi plenjenje prebivalstva, ki je imelo sorodnike na drugi strani meje – v Ruski federaciji – in katerih odnos do Ukrajine je bil precej negativen.
Pričakuje se, da bo dolgotrajna ofenziva, mučeništvo in terorizacija mest – tudi z velikim številom žrtev na ruski strani – privedla do izida, podobnega tistemu, ki je bil dosežen v čečenski prestolnici. V minimalni različici bo urbicid naredil mesto neprimerno za bivanje, kot so na primer Soledar, Lysychansk ali zdaj fantomski Mariupol. Največja možnost (po letih okupacije) je omogočiti stalno namestitev elit, ki sodelujejo z Rusijo.
Osupljiv primer je sodelovanje Sirije in Rusije pri zavzetju mest s strani sil, zvestih Bašarju al Asadu. Ključna bitka te vojne, ki je dvignila tehtnico v korist diktatorja, je bilo obleganje enega najbolj naseljenih in največjih mest v Siriji, Alepa, ki je trajalo od julija 2012 do decembra 2016. Brez ruskih taktičnih letal in tedenskih zračnih napadov, usmerjenih predvsem na civilne cilje (bolnišnice in naseljena območja), vladne sile ne bi mogle zlomiti odpora demokratične koalicije. Odločilna ofenziva se je začela 15. novembra 2016 s sodelovanjem ruskih načrtovalcev. Do sredine decembra istega leta so vladne enote nadzorovale celotno mesto. Kot je takrat izjavil visoki komisar Združenih narodov,Po besedah Zeida Ra’ada al-Huseina je v vzhodnem Alepu (pa tudi v Buchi ali Izjumu) po zmagi vladnih sil potekal reden lov na prebivalce pod krinko iskanja uporniških voditeljev. To naj bi storila iraška milica Harakat Hezbolah al-Nujaba v sodelovanju s sirsko vojsko. Huseinov urad je sporočil, da je bilo sredi decembra 2016 v nekaj dneh ubitih več kot 80 ljudi kot del “čiščenja” mesta. Še preden so sirske in ruske čete vstopile v Alep, je bilo mesto porušeno do tal.
V bližnji Palmiri so Rusi preizkusili uporabo zasebnih vojsk, združenih v Wagner PMC, ki je med januarjem in marcem 2017 napadla zapuščeno mesto, podobno kot ukrajinski mesti Bakhmut ali Soledar. V času, ko je svet utrujen od dolgoletne vojne v Siriji, se je urbicid izvajal skoraj v najčistejši obliki.
Tako v Alepu kot v Palmiri so Rusi prakticirali taktiko, ki so jo nato uporabljali v ukrajinskih razmerah.
Afganistan – ustvarjanje fikcije
Zahodno razumevanje bitke za srca in misli se radikalno razlikuje od ruskega, kar ponazarjajo operacije Nata in ZDA v Afganistanu. Za razliko od Rusije si zahodni svet ni mogel privoščiti, da bi se odrekel poskusom pogajanj z lokalnim prebivalstvom. Neuspeh pri doseganju sporazumov bi navsezadnje pomenil odpor in s tem vojaške žrtve. To pa bi povzročilo zmanjšanje priljubljenosti vojne med prebivalstvom. Med vojnami v Iraku in Afganistanu so ZDA in koalicijo znotraj Nata vodile ankete in javno razpoloženje. Igra ni vključevala obsežnega terorja ali topniškega jeza neprekinjenega bombardiranja. Po strmoglavljenju talibanskega režima leta 2001 in doseganju odločilne vojaške prednosti (glede na publikacijo Vojaški časi 6. julija 2016, na vrhuncu vojne s talibani, maja 2011, ko je bilo v Afganistanu nameščenih do 100.000 ameriških vojakov, je prišel čas za ponovno vzpostavitev ali vzpostavitev demokratičnega reda po vzoru liberalnih demokracij. Po letu 2007 so celo potekale volitve, med katerimi so se, mimogrede, zgodile obsežne ponaredke.
ZDA so vložile milijarde dolarjev v obnovo Afganistana. Izgradnja šole iz nič v okrožju Giro, ki je del province Gazni, kjer živi paštunsko pleme Tarakai, je bila simbolična. Za varnost na tem območju so bili odgovorni Poljaki, ki so bili nameščeni v sodobni vojaški bazi Giro. Po letu 2007 je na območjih pod nadzorom Natovih enot poleg zgolj vojaške prisotnosti delovala tudi celica za civilno-vojaško sodelovanje (CIMIC). Uradne cilje te strukture je vojska opredelila na naslednji način: “zmanjšati negativni vpliv, ki bi ga civilno okolje lahko imelo na sedanjo operacijo, ter vzpostaviti in vzdrževati polno sodelovanje med oboroženimi silami, lokalnim prebivalstvom in nevojaškimi institucijami. Pri načrtovanju, pripravi in izvajanju operacij morajo poveljniki na vseh ravneh upoštevati vse vidike civilnega okolja, ki lahko vplivajo na izvajanje operacij. To je teorija.
Leta 2009 sem gledal kot CIMIC v Giraudu je pomagal obnoviti lokalno šolo. Najeli so učitelja, da bi oblikoval učni načrt, ki je ustrezal lokalnim razmeram, vendar je upošteval tudi “progresivna” vprašanja, kot je obiskovanje šole deklet (kar je bilo v nasprotju s pravili, ki so jih spodbujali talibani). Po večdnevnem delu so učitelja obglavili borci zaradi sodelovanja z Natom. To je bilo prvič objavljeno v tako imenovanem nočnem pismu – letakih, ki so bili oblika komunikacije med talibani in prebivalstvom (na skrivaj so jih razdelili po vaseh in razglasili kleriki, ki so znali brati, ali najbolj izobražena oseba v okrožju). Šele po teh grožnjah je bil umor storjen. Ista usoda je doletela še enega učitelja, ki je delal v šoli. Po tem ni bilo več ljudi, ki bi bili pripravljeni delati v instituciji, ki je bila obnovljena s pomočjo Nata. Vojaki, intervjuvani v bazi Giro, niso pojasnili, zakaj koalicijske sile niso mogle zagotoviti varnosti in kontinuitete poučevanja v objektu, ki se nahaja 2 km od baze.
Vendar pa so predstavniki vojske in diplomacije neuradno priznali, da je na območju vzporedna država pod vodstvom talibanov, ki so imeli podporo lokalnega prebivalstva. Pobirala je lastne davke. Po šeriatskem pravu je imela svoj pravosodni sistem. Izvajala je duhovno in vojaško moč. Dejansko je bil učinkovitejši od struktur, ki jih je uvedel Nato. V zavezništvu, vključno s poljskimi vojaki, je lokalno prebivalstvo videlo problem, ne rešitve. Paštuni so talibanom plačevali davke in šteli dneve, dokler zahodne čete niso odšle. Šole ali podjetja, odprta s pomočjo Nata, dolgoročno niso bila sposobna preživeti.
“Med okupacijo sil Nata so podjetja državi plačevala davke ter talibanom nujna podkupnina in davkeKo talibani prevzamejo oblast, jim le plača,” mi je novembra 2021 povedal za poročilo o talibanskem sistemu moči po njihovi vrnitvi, objavljeno v DGP, Mohammad Junus Mohmand, podpredsednik afganistanske gospodarske zbornice, ki zastopa interese talibanov. Ne glede na to, kako močan bo zahodni kontingent pod Hindukušem in za koliko milijard dolarjev bo porabljenih CIMIC, razen Kabula, ki je po srednjeazijskih standardih razmeroma progresiven in svetovljanski, ni bilo možnosti za uvedbo norm, vezanih na standarde liberalne demokracije. Med prisotnostjo enot Nata in ZDA v afganistanski provinci in brez zatiranja talibanov so tu prevladovale ultrakonzervativne moralne norme, ki izhajajo iz šeriatskega prava. Dve leti pred umikom ameriških vojakov med predsedniškimi volitvami leta 2019, 18 let po napotitvi zahodnih vojakov, so se še vedno dogajale volilne goljufije. Korespondenti Povezani tisk Raheem Faiz in Kathy Gannon sta v sporočilu z dne 28. septembra 2019 pisala o razširjenem pojavu nepopolnih volilnih list, zlomljenega biometričnega identifikacijskega sistema (ki je bil izjemno pomemben v primeru nepismenih volivcev), namerno onemogočen, da bi vplival na izid, ali članov komisije, ki so sovražni do volivcev. Med volitvami je bilo več kot milijon od 2,8 milijona oddanih glasov zavrnjenih zaradi nepravilnosti, kot je decembra 2019 poročala Agence France-Presse, pri čemer se je sklicevala na Hawo Alam Nuristani, predstavnika neodvisne volilne komisije. Novoizvoljeni predsednik Ashraf Ghani je avgusta 2021 pobegnil v Združene arabske emirate, ko so se talibanske čete začele približevati Kabulu in s seboj vzele precejšnjo količino denarja, je po ocenah afganistanskega veleposlanika v Tadžikistanu Mohameda Zahirja Agbarja dejal BBC avgusta 2021 je bilo več kot 160 milijonov dolarjev; Sam Gani je obtožbe zanikal).
Tudi volitve leta 2014 so bile prirejene, kot potrjuje uradno poročilo opazovalcev EU (skupina Evropske unije za ocenjevanje volitev EU EAT). V dokumentu “Končno poročilo o predsedniških volitvah, ki so potekale 5. aprila in 14. junija 2014” je navedeno, da so bili ponaredki “sistemski”. Vodja opazovalne skupine Thijs Berman, ki ga je decembra 2014 citiral RFE/RL, je dejal, da je “razvoj demokracije in zaupanja v volilne institucije utrpel resen udarec zaradi obsežnih goljufij.” Dva od osmih milijonov glasov sta bila po poročilu “problematična”. Berman se je pritožil, da neodvisna volilna komisija ni predstavila svojih ugotovitev o rezultatih revizije volilnega postopka.
Ves čas svoje prisotnosti v Afganistanu so Američani porabili dva bilijona dolarjev. To je vsota vojaških izdatkov in podpore afganistanski vladi. To številko je napovedal predsednik Joe Biden po umiku ameriških vojakov iz Kabula avgusta 2021, pri čemer se je skliceval na izračune univerze Brown. Ta znesek se ni spremenil v popolno posest duš. Ali, kot so to opisali poveljniki Nata, “pridobivanje src in misli”. Pred umikom zahodnih vojakov so to besedno zvezo oficirji Nata ponovili kot mantro. Ta stavek je bil skovan na vrhu zavezništva leta 2006 v Rigi, kjer je bilo odločeno, da se Natovo sodelovanje razširi na Hindukuš, pri čemer je bila poudarjena tudi humanitarna in stabilizacijska narava misije (čeprav je bila v resnici vedno bojna misija). Uradno se je imenovala Mednarodna sila za varnostno pomoč v Afganistanu (ISAF). Neuradno je to neskončna vojna.
Toda preden so se ZDA odločile za evakuacijo iz Kabula, so velik del propagandnih prizadevanj v boju za oblast nad dušami preprečili napadi brezpilotnih letal na uporniške voditelje. Ta taktika je izgledala “higiensko” le na prvi pogled. V praksi je bila večina žrtev brezpilotnih zrakoplovov civilistov. Leta 2009, ko je Barack Obama, ki je veljal za naprednega, v prvem letu svojega predsedovanja sprejel Nobelovo nagrado za mir, je že imel več napadov z droni, kot jih je imel republikanec George W. Bush v dveh mandatih (to je leta 2017 izračunal konzorcij Urada za preiskovalno novinarstvo). Postopek selektivne likvidacije, kot so ga imenovali, se je s pravnega vidika zdel še bolj vprašljiv kot program letov za izročitve, ki je bil izveden po 11. septembru 2001 in je vključeval ugrabitev terorističnih osumljencev in njihovo kasnejšo zaporno kazen v tajnih zaporih ameriške centralne obveščevalne agencije. Matriko razpolaganja – seznam tarč, ki so jih napadli ameriški brezpilotni zrakoplovi – je določil vodja CIA, odobril pa ga je predsednik Združenih držav. Z današnje perspektive je jasno, da to ni izboljšalo ameriškega uspehaNa primer, v primeru Združenih držav Amerike, Združenih držav Amerike in Zaradi številnih sporov so ZDA celo našle način, kako prikriti število civilnih žrtev v tem postopku, kot je navedeno v članku “Proces za ciljnimi uboji” (proces ciljnega ubijanja) V časopisu The Washington Post z dne 23. oktobra 2012. Statistično je bil vsak moški vojaške starosti, ki je bil v družbi osebe na ciljnem seznamu, v času napada veljal za sovražnika Združenih držav. Če je raketa Hellfire padel med afganistansko poroko (zberejo do več sto ljudi in trajajo več dni) in umrl, na primer, 200 ljudi, od katerih je bilo 150 moških vojaške starosti, potem pa se po ameriških statističnih podatkih le 50 teh žrtev lahko šteje za civiliste. In dejstvo, da ostali niso bili vpleteni v upornike, je morala dokazati afganistanska stran.
Vloga brezpilotnih letal pri ustvarjanju ogorčenja nad zahodnimi silami v Afganistanu je še vedno podcenjena. Napadi v državah, kjer so jih izvajale uradne vlade ali uporniške skupine (Afganistan, Irak, Jemen ali Pakistan), se še vedno obravnavajo kot del zatiranja ZDA.
Kvazi posedovanje duš. Razpad mita
Rusija se ni učila iz neskončnih vojn, ki jih vodijo Združene države. Kljub ogromni vojaški premoči in obveščevalnim izdatkom se je februarja 2022 odločila, da bo začela obsežno invazijo na Ukrajino. Po tednu vojne je postalo jasno, da so državne oblasti ostale v Kijevu in se nameravale braniti. Če bi Volodimir Zelenski in njegovo spremstvo pobegnili v Lviv ali v tujino, bi prestolnica resnično postala dostopna Rusom. Vendar se to ni zgodilo. Putinove čete so v težkem položaju. Njihov nasprotnik ni bil – kot v Siriji ali Afganistanu – uporniki v sandalih, ampak so se profesionalne čete v Donbasu od leta 2014 utrdile. Invazijo na Ukrajino je spremljal poseben model “kmečkega prebivalstva” – kult sile in zaporniška subkultura. Vse to pa se je izkazalo za fikcijo. S pretirano, prazno gesto. Navdihnjeni s pop kulturo mačizma, Rusi niso osvojili nobenega pomembnega mesta. Glede na etos kriminalnega šansona so zasebne vojske Jevgenija Prigožina v najboljšem primeru lahko zasedle sekundarna naselja v Donbasu. Videoposnetki s kladivi, ki so jih Wagneriti uporabljali za razbijanje glav izdajalcev, niso privedli do vojaškega uspeha. Tako kot govori v telegramu Prigozhina, ki tekoče govori fenya (zaporniški jezik), niso bili uspešni.
Američani so v svojih dvajsetletnih vojnah v Iraku in Afganistanu ogrožali svoje svetovno vodstvo. Rusija, ki je obtičala v Ukrajini, zdaj izgublja svoj potencial za ohranjanje hegemonije na postsovjetskem prostoru. Njena projekcija moči se je izkazala za fikcijo, še bolj kot bankrot neokonservativnih idej, ki predvidevajo razvoj demokracije na Bližnjem vzhodu in v Srednji Aziji.
V obeh primerih navidezna moč, izmerjena z delitvami, ni dala pričakovanih rezultatov. To ni privedlo do podpore “projekta” s strani lokalnega prebivalstva. Rusi so dosegli več, ko so organizirali separatizem v Donbasu in na Krimu s pomočjo svojih posebnih služb in majhnih enot specialnih enot. Na ta način so ustvarili poldržavne formacije – “DPR” in “LPR”. Več so dosegli, ko so se zanašali na gojenje lojalnih političnih sil in njihovo sodelovanje v parlamentarni igri. Tako je bilo v Moldaviji do leta 2022, ko so se zanašali na nekdanjega predsednika in vodjo prokremeljske socialistične stranke Igorja Dodona, bankirja, povezanega z njim, Ilana Shorja, ali najetega oligarha in zvodnika iz zgodnjih 1990-ih, Vlada Plahotniuca. Prav tako je zanje koristno, da ohranijo pravilne odnose z manjšino Gagauz v državi, ki zdaj izsiljuje prozahodne oblasti v Kišinjevu z morebitnim separatizmom. Ko sprožijo redno vojno – ne glede na terminologijo, v kateri trdijo, da je invazija le “posebna operacija” – so obtičali v njej. V Siriji bi to lahko trajalo več let, saj so bile žrtve večinoma na strani lokalne vojske in skupin, ki jo podpirajo. V Ukrajini so razmere popolnoma drugačne, saj so dnevne izgube med ruskimi vojaki na stotine.
Enako je med Američani. Nobena od dolgih vojn – niti v Afganistanu niti v Iraku – se ni končala z jasnim vojaškim rezultatom. ZDA so relativno stabilnost Afganistana zagotovile le s sprejetjem tega, čemur talibani pravijo paštunska preproga: mozaik vpliva na lokalne talibanske voditelje iz Khosta, Kandaharja, Mazar-i-Šarifa ali Wardaka in Ghaznija. Iraku so zapustili napol propadlo državo, vendar ne v stanju trajne državljanske vojne. In ta relativna “varnost” je bila posledica umika ameriških vojakov, ne pa povečanja ameriškega kontingenta. Ameriške čete so bile del problema v Iraku in Afganistanu, ne rešitev. Njihovo število je le neposredno sorazmerno zNa primer, v primeru Združenih držav Amerike, Združenih držav Amerike in Paradoksalno je, da je Rusija kljub ogromnim izgubam v boljšem položaju kot Ukrajina, saj ji ni treba upoštevati mnenj svojih državljanov. Toda tudi to ni dovolj, da bi “posebno operacijo” šteli za uspešno.
Włodzimierz Bonczkowski, eden najpomembnejših poljskih strokovnjakov za Rusijo, je v svojem eseju »Pripombe o naravi ruske moči« (Uwagi o istocie siły rosyjskiej) zapisal: »V zadnjih dvesto letih je Rusija vodila dolgo vrsto vojn, ki skupaj trajajo 128 let. Od tega so vojne, namenjene širitvi ruskih meja, trajale skupaj 101 leto. Obrambne vojne so se vodile le štiri leta in pol. Ti podatki, podprti s tabelo ruskega teritorialnega razvoja, kažejo, da so ruske agresivne vojne najprimernejša manifestacija njene moči, analiza teh vojn pa nas mora nujno pripeljati do identifikacije tistih elementov, ki bodo koncentrirali bistveno vsebino moči Moskve. Vendar, če analiziramo ruske agresivne vojne, bomo videli, da je Moskva težila k osvajanju narodov bodisi v stanju popolnega razpada bodisi tistih, ki so nudili malo upora.
To je, ko je bila vojaška sila terciarnega pomena.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Siła militarna a rząd dusz
