18. maja je v Ukrajini začel veljati nov zakon o mobilizaciji. Ena od njenih določb obvezuje vse moške, stare od 18 do 60 let, da v 60 koledarskih dneh posodobijo svoje vojaške poverilnice. Enako velja za ženske v medicinskih specialitetah.
Za hitro posodabljanje podatkov, ne da bi šli v TCC, je Ministrstvo za obrambo uvedlo mobilno aplikacijo Reserve+. Posodobite lahko tudi podatke v ASC-jih.
Toda v okrožju Lviv TCC so čakalne vrste na stotine metrov. Isti ljudje gredo v TCC vsak dan ali vsak drugi dan, kot da bi šli v cerkev, da bi dobili želeni vojaški registracijski dokument. Kdo stoji v teh vrstah, od kod prihajajo in kako sistem deluje – je za nas izvedel novinar.
***
Pet od šestih okrožnih CCC Lviv deluje na istem naslovu, nedaleč od nakupovalnega središča Forum Lviv in krakovske tržnice, skoraj v središču mesta – na ulici Veteraniv. Takšna bližina TCC in zgodbe o avtobusih z zatemnjenimi okni, v katerih izginjajo moški vojaške starosti, so spremenile demografijo zasedenega nakupovalnega okrožja. Zdi se, da zdaj na njenih ulicah čakajo ženske in šolarji, ki čakajo na počitnice. Včasih je več študentov ali upokojenih moških. In tukaj je tujec, ki izstopa od ostalih. V bližini kavarne se pogovarjajo trije vojaki, tudi ženske.
Če svojih podatkov v CCC niste nikoli posodobili 20 let, morda prvič ne boste prišli tja, kjer bi morali. Google Zemljevidi vodijo v drugo smer – očitno je poskusil zlobni čarovnik Dodger. Množice otrok, ki jim zmanjkuje šole, prav tako vzbujajo dvome o pravi poti. Toda ljudje, ki spoštujejo zakone, pridejo na pomoč sivo zbledelim znakom na sivi ograji: do konca ulice in desno.
Zgodbe znancev o množici na vratih TCC so zmedene – kontrolna točka je majhna, povsod prazna – ne namig čakalne vrste. “Šla sem zaman, padla na komentarje na Facebooku”–Misliti. Ampak spomnim se, da je igla skrita v jajcu, jajce pa je skrito v raci in tako naprej.
Vljuden čeden vojak prosi, da vidi njegov potni list in vpraša območje registracije. «Za kontrolno točko levo, nato desno in naravnost, na levi bo okrožje Shevchenkivskyi – tam so najmanjše čakalne vrste, morda se boste prebili. “, – Končno mi uspe priti skozi.
Malo pogledam po območju, kjer je reševalno vozilo in mobilna izpitna soba na kolesih, in grem v prostore, kjer delujejo kombinirani TCC okrožja Frankivsk-Halych in Lychakiv-Zaliznychnyi.
“Če se borite, vas takoj spustijo noter”
V majhni dvorani je več deset moških. Največje čakalne vrste so zjutraj. Mimoidoči pravijo, da obrnejo vogal stavbe in se vlečejo v neznano smer. Po kosilu tu ostanejo najbolj vztrajni in zvesti. Kot tudi tiste, ki želijo prevzeti posodobljene dokumente.
Vrata iz dvorane v sobe s pisarnami se odprejo s pritiskom na gumb iz kabine dežurnega častnika. Toda za moške v tej vrsti so zaprti. Morate poznati čarobno besedo: “Če se borite, vas takoj spustijo noter, ne da bi čakali v vrsti. In tu stojimo že tedne.”, – redni deleži lobijev TCC.
“V čakalni vrsti imam številko 296. Odhajam že tri tedne. Danes bi ga moral zadeti. Toda od dveh ur nihče ni zapustil moje pisarne. Ampak počakal bom.”, pravi Serhiy, moški srednjih let. Spominja na soseda, ki ga že leta srečate v isti sivi majici in hlačah.
Serhiy pravi, da je že prej obiskal TCC – želel je biti mobiliziran. Ampak, po njegovem mnenju, je bil zavrnjen zaradi registracije Lugansk in potrdila Zaporizhia o statusu IDP.
“Na koncu sem dobil IDP v Lvivu in sam odšel na avtobus. Odpeljali so me v vojaško medicinsko komisijo. Ampak rekli so, da ne ustrezam. Zdaj moram prevzeti dokumente o tem. In odšel bom v tujino.”, – pravi Serhiy melanholija.
«Podatke sem posodobil v letu 2019. Delam na železnici, imam rezervacijo. Že drugi teden zapored poskušam prevzeti dokumente, vsak dan, ko mi govorijo, naj pridem jutri.” – pravi sivolasi strojen moški, star 55+ let, vstane s klopi in odide.
Sedim poleg mladega bledega moškega, ki pogleda na uro in se začne malo razburjati. Ima tudi pridržek. Kmalu se bo končalo, morate imeti čas, da prevzamete dokumente iz TCC in jih podaljšate.
“Delam v izmenah. Čez dan sem v službi, ponoči spim, naslednji dan sedim v TCC, ponoči grem v izmeno, potem spim pol dneva – in popoldne spet pridem sem. In tako naprej v krogu.”“Posledično bomo lahko sodelovali z našimi strankami,” je Preko Reserve+, dodaja, ni bilo mogoče posodobiti podatkov – aplikacija ni delovala.
“Tudi če bi lahko, bi moral še vedno priti sem, da dobim natisnjeno kodo,” – doda moškega poleg mene, ki je slišal najin pogovor. Uspelo mu je posodobiti svoje vojaške zapiseniti prek aplikacije. In tam je vse pravilno – razen datuma rojstva. Obstajajo legende o tem visokem gospodu s torbico čez ramo v vrsti – ne samo, da ponižno sedi na klopi ali nervozno hodi naprej in nazaj, ampak stoji najbližje vratom zaprtega prostora in vsakič, ko dežurni častnik pride ven, glasno vpraša: »Kdaj?«
“Dežurni uradnik je odšel v našo pisarno, da bi pojasnil, kdaj bomo sprejeti. Ni se vrnil dve uri.”, visok človek dodaja. Tako kot drugi preživi vsaj pol dneva v preddverju TCC samo zato, da prevzame dokumente.
“Zakaj jih ne moremo zbrati, vzeti ven in jih preprosto podariti?”, moški navdušeno reče. Nato se dežurni uradnik vrne in reče kot običajno: “Ne danes”. Kar zadeva distribucijo dokumentov – »Tega ne moreš storiti. Ne v skladu s pravili”. Ljudje se še vedno ne razpršijo.
“Zdaj imam skoraj 60 let, v njihovem sistemu sem še vedno star 18 let. Bil sem v ASC, da bi tam posodobil podatke, dali so mi list papirja in mi rekli, naj grem z njim na TCC. Jaz sem 306. v vrsti za znamko.”“Gospod Taras pravi v beli in rdeči polo majici in sivih laseh. Ko pa so ga vprašali, kdaj je nazadnje posodobil svoje vojaške poverilnice, priznava, da nikoli.
V čakalni vrsti lahko srečate tudi ljudi, ki so “zaželeni”, čeprav so svoje podatke posodobili leta 2022 ali se že več kot eno leto borijo na fronti. Nekdo ima napačen kraj registracije ali naslov, napako v priimku ali manjkajočo številko v telefonski številki. Prek aplikacije »Reserve+« niso mogli posodobiti podatkov. Tako se še naprej prebijajo skozi ta gozd.
“Vse razumem. Ampak ničesar ne morem storiti.”
Redni govorijo o tipičnem dnevu v TCC. Zjutraj je dolga vrsta tistih, ki so se prijavili za to z dežurnim uradnikom. Ti ljudje so se prijavili za nadgradnjo. Poleg tega v skupinah pridejo v dvorano, kjer so neodvisno razdeljeni na okrožja in ustrezne pisarne. Prijavijo se na list papirja v novi čakalni vrsti in čakajo. Okoli 9.15 zjutraj se vrata odprejo in spustijo prvih 10 srečnežev. Večina jih je tistih, ki so prišli pred 6. uro.
Po tem, pravijo moški, lahko še 10 ljudi spustimo bližje času kosila. In vsi ostali bi morali priti naslednje jutro. Najbolj trmasti ostanejo popoldne. Starejši v čakalni vrsti legendam pripovedujejo, da so bili primeri, ko so takšne skupine uspele preiti skozi vrata ob neprimernem času.
Po kosilu tisti, ki so opravili prejšnje stopnje in lahko prevzamejo dokumente, pridejo v TCC. Obstaja lahko tudi največ 30 srečnih ljudi. Čeprav jih je včasih lahko le pet.
Višjega uradnika sprašujem, koliko ljudi lahko zaposleni v TCC sprejmejo na dan. “Koliko jih bo prišlo”“Mislim, da je dobra ideja, da lahko to storimo,” je «20? 30? 40? 50?»Novinarji se radi oklepajo številk. »Ne morem vam povedati. Ne štejemo. Mnogo. Odprite vrata!”Kriči mlajšemu dežurnemu častniku, naj pritisne gumb, in spet teče, da bi izvedel nekaj v eni od pisarn.
Med množico in tekom po dvorani je trenutek, ko se zdi, da vse zamrzne. Kratka starejša ženska z očali se smehlja starejšim, ki stojijo okoli nje.
“Fantje, razumem. Razumem te. Ampak ne morem storiti ničesar. Fizično ne moremo slediti.”Fantje nežno vzdihujejo, ženska s papirji izgine v hodnike.
Mimogrede, elektronski zapis v TCC, ki ga je objavilo Ministrstvo za obrambo, tukaj ni bil slišan. Obstaja možnost, da se prijavite na spletu, v resnici pa to ne vpliva na nič – obstaja samo čakalna vrsta v živo.
Pravljični glas
Medtem je na oknu čakalna vrsta 10 ljudi, za katero sedi mlajši dežurni častnik, ki se presenetljivo nenehno premika. Policisti pridejo na sestanek z vodstvom TCC, nekateri potrdijo dokumente za skrbništvo, 18-letni fantje prejmejo svoj prvi vojaški registracijski dokument. Dovoljeno jim je, da hitro preidejo. Samo “osvežilci” so nesrečni, popoldne – in moški s pozivi.
»Jaz sem s pozivom. Ampak prej nisem mogel priti – preiskovalec me je zaslišal, tukaj je potrditev.”, majhen človek z velikim nahrbtnikom potiska dokumente skozi okno.
“Danes kabinet tega ne sprejema. Oblasti so dejale, da popoldne nikogar ne smejo pustiti v tretjem nadstropju. Oprostite, vrnite se jutri.”, – skozi okno se sliši vesel glas.
V očeh in glasu malega človeka je tesnoba. Prosi, naj vsaj nekaj zaznamuje poziv, ki ga je pravočasno prikazal. Ker “Zapustil bom TCC in takoj bom ustavljen”. Dežurni uradnik nekaj zapiše v dokumentu.
“Sem študent tretjega letnika. Posodobiti moram svoje podatke. Kam naj grem?”, – moški, star 30+ let, napol samozavestno gleda skozi okno. Ljudje pred vrati se dvignejo – zanimivo je videti reakcijo novinca.
“Postavil te bom v vrsto. Star boš 98 let.6. Vrnite se čez tri tedne,” – pravi dežurni častnik z veselim glasom.
Njegovo delo ni tako dolgočasno. Vsak dan postane udeleženec različnih smešnih dialogov.
Drug: “S kom se pogovarjaš?”
Ženska: “Prinesla sem moževe dokumente, jih posodobila.”
Vključno.: “Ali vas ni sram?”
J.: “Ne.”
Vključno.: “Kje je človek sam?”
J.: “V službi.”
Vključno.: “Ne bodite osramočeni, pojdite od tu.”
“Pridite zjutraj in se postavite v vrsto”
Ženske z medicinskimi specialitetami nimajo nobenih privilegijev v TCC. Lahko imajo tudi srečo ali ne.
“Prišel sem prejšnji ponedeljek. Čakalna vrsta je bila za 200 ljudi. Zjutraj so lansirali 10, popoldne – še 9, in to je to, so nam rekli, naj se razpršimo. Toda jaz in še nekaj drugih ljudi smo ostali – nenadoma imamo srečo. Poleg tega nimam časa – kmalu grem v tujino, te dokumente moram vzeti na delo. Tisti dan je bila sreča na moji strani. Ljubki deklici, ki je sprejela dokumente, sem razložila, da jih moram čim prej prevzeti. Danes je poklicala, da jo lahko pobere, jaz pa sem vzela taksi.”Lyudmila, ki dela v perinatalnem centru, veselo pravi.
Najprej pa nekaj moških, ki so še vedno v dvorani, nato pa višji dežurni častnik, odrežejo njena krila: zdaj niso več sprejeti. Ženska še enkrat pove zgodbo dežurnemu častniku. “V redu, pojdi k tistemu dekletu”Spremljevalka se strinja in Lyudmila spet zraste krila, se poslovi na poti.
Medtem pa za oknom poteka še en dialog. Dežurni policist večkrat ponovi drugi ženski, da pride jutri zjutraj, poskuša pojasniti določen čas – dežurni častnik skomigne.
»Spoštujem tvoje delo. Prosim, spoštujte tudi mene. Sem kirurg, jutri imam po dve operaciji po pet ur. Kdaj lahko pridem zjutraj?”, – ženska, ki je bila teden dni odjavljena v enem okrožju Lviv in se mora zdaj registrirati v drugem, ne obupa.
“Pridite zjutraj in se postavite v vrsto”, – odgovor je enak.
Vendar pa zdravnik noče komentirati situacije zame in odide: “Privit sem, res je. Toda mi smo v vojni, to razumem in ne bom si dovolil, da bi bil razburjen.”
***
V preddverju TCC je ostalo le še nekaj ljudi, ki čakajo, kdo ve kaj. Vzdušje nakazuje, da je pravljice za danes konec. Na vhodnih vratih vojak zapoznelem obiskovalcu pove, da ni več sprejema – delo z dokumenti je v teku. Malo več kot štiri na uro.
Spremljevalec pride do mene in me vpraša, zakaj sem še vedno tukaj. Odgovorim, da gledam. Pravi, da ne morete snemati zvoka in fotografirati – to je vojaški objekt. Pravim, da tudi jaz ne. Po pol trenutka obotavljanja pravi, da so tudi tukaj prepovedane ankete. “Ampak rekel sem, kdo sem in zakaj sem prišel. Spustili so me skozi.”–Odgovoriti. »Nisem te spustil noter. Pojdi na ozemlje”, – vodstvo prevzame višji dežurni častnik. “Šel bom. Samo odgovorite na eno vprašanje.”. Strinja se in sprašujem, zakaj je takšna situacija s čakalnimi vrstami in zakaj je v Reserve+ toliko napak.
«Kdo je kriv? Ljudje so krivi. Če pride do napake, podatkov niso posodobili.”, – utrujeni dežurni častnik hodi.
On in njegovi sodelavci so se znašli med službo, ki ji gre dobro, in ogorčenimi ljudmi, ki se počutijo ponižane, ne za 2-3 tedne, ampak za tiste, ki ve, kako dolgo.
