9. maj je glavni dan v zgodovini Rusije, katerega odštevanje se začne z “blagoslovljenimi” časi Brežnjeva. Od leta 1965, ko je “veteran Velike domovinske vojne”, politični inštruktor Leonid Brežnjev, ki je postal prvi sekretar Centralnega odbora CPSU, ni prišel do nič boljšega kot obsceno oživiti spomin na najstrašnejšo vojno v zgodovini človeštva.
Niti praznik »velike oktobrske socialistične revolucije« v času Sovjetske zveze niti dan Rusije v postsovjetskih časih nista postala glavna praznika te države. (Kaj lahko rečemo o “majskih” praznikih ali dnevu narodne enotnosti – prvi je bil le odličen izgovor za kmetijsko delo v dachasih med dolgim vikendom, drugi pa je povzročil nacionalistične/neonacistične “ruske pohode”.) Samo “Dan zmage”, kot je znano iz pesmi Davida Tukhmanova, je dišal po smodniku.
Mimogrede, v tej pesmi, ki je nastala že v času »razvitega socializma«, to je v globoko kritičnih časih pokojnega Brežnjeva, čeprav je bilo poudarjeno, da je ta dan praznik, je bil dodan ključ »s solzami v očeh«. In tisti, katerih stari starši (in morda celo starši) so se dotaknili te vojne, smo se dobro zavedali glavnega slogana povojne Sovjetske zveze: “Dokler ni vojne.” Seveda je bilo v tem sloganu nekaj propagandističnih not, saj se je ZSSR tistega časa aktivno »borila za mir« – vendar je to stališče našlo odziv tudi v ljudski zavesti.
Našel sem ga, ker so tisti, ki so preživeli vojno (in z njo množične represije v drugi polovici 30. let in holodomor 1946/47), razumeli, kaj pomeni ta petčrkovna beseda. Torej, če so to želeli v pisarnah na Staraya Squareu v Moskvi ali ne, so bili resnično združeni v tej smeri – komunistična partija in nestrankarsko prebivalstvo največje države na svetu.
Toda po “turbulentnih” 90. letih, ki so se predvidljivo končala z vrnitvijo na oblast Odbora za državno varnost v ostanku te države, prebarvana v zvezno varnostno službo, so se razmere začele spreminjati. Pacifistična čustva med mlajšim delom družbe in nostalgične spomine med pravimi veterani druge svetovne vojne so nadomestili drugi ideologi, ki so bili bolj v skladu z agresivnim razpoloženjem takratnih (sedanjih) kremeljskih oblasti.
Na primer, dejstvo, da bi se Rusija sama spopadla z “nemškimi fašističnimi napadalci”, brez pomoči Ukrajine in drugih zdaj neodvisnih držav. Ali skeptičen odnos do ogromne pomoči v obliki Lend-Lease – ki je šel kolikor je bilo mogoče do najbolj absurdne izjave guvernerke Vladimirske regije Ruske federacije Svetlane Orlove, da “Američani še niso plačali za Lend-Lease.”
In glavna fraza, memska fraza, v sodobni terminologiji, je bil slogan “To lahko storimo znova.” To je koncentrirana ideologija Putinove Rusije, agresivnega in arogantnega podimperija, ki lahko, tako kot njegovi mentalni »starši« – Sovjetska zveza in Veliki nemški rajh – obstaja le v pogojih nenehnega iskanja, kje drugje razširiti svoje ozemlje.
Ta slogan, pa tudi “Dokler ni vojne”, je postal priljubljen. Najprej zato, ker so tisti, ki so vedeli, kakšna je vojna, že umrli (ali tiho umrli v svojih posteljah, ne da bi šli na parade). In nove generacije, ki jih niso vzgajali humanistični filmi Leonida Bikova ali prava mojstrovina Stanislava Rostotskega “Zore tukaj so tihe”, temveč kriminalno-ksenofobna dilogija Oleksija Balabanova o njegovem “bratu” Danili Bagrov, so na svet gledale s povsem drugačnimi očmi. (Mimogrede, kot je kasneje povedal sam Rostotsky, film, ki temelji na romanu Borisa Vasilieva, ni bil posnet v čast velike zmage, ne o veličastnem zmagoslavju, ampak v spomin na medicinsko sestro, ki ga je rešila, mladega borca, pred smrtjo. kakšno lepoto je ta vojna uničevala).
Militaristični slogan je tako zelo pritegnil Ruse – tako oblasti kot navadne državljane – iz drugega razloga. Tega ni bilo mogoče dokazati in ovreči. No, kako varnostno kopirate svoje besede? Razen Putinove izjave z dne 16. decembra 2010, ko je takratni uradni premier Ruske federacije izjavil, da “bi vseeno zmagali”. Prečkanje zgodovine edinstvenih arktičnih konvojev, ki so prevažali vse v ZSSR, od letal do enolončnice, in strašne usode tisoč, deset, sto tisoč tistih, ki so jih imenovali “črne srajce” – tistih Ukrajincev, ki so bili mobilizirani na levem bregu Ukrajine leta 1943 in dejansko vrženi v zakol med prečkanjem Dneperja. Dnepro, ki je bil po mnenju očividcev rdeč s krvjo. ukrajinske krvi …
In potem je prišla vojna. Ne Donbasa, ki ga mnogi ljudje niso opazili niti v Ukrajini, ampak velik, poln. In leto kasneje, maja 2023, Izkazalo se je, dada se slogan “To lahko storimo znova” v ruski družbi vse manj uporablja. In zakaj se je to zgodilo?
Ker je ta trenutna vojna pokazala, česa se je Kremelj bal.Najbolj. Pokazalo se je, da Rusi brez ukrajinskih moških in ameriškega orožja ne morejo ničesar ponoviti. Ne samo, da bi zajeli Berlin ali celo Kijev, ampak tudi dosegli upravne meje regij Doneck in Lugansk. Nemogoče je, da se ne spomnimo, da je sovjetska vojska nekje v takšnem časovnem obdobju – dveh letih in več mesecih vojne – osvobodila ozemlje Donbasa izpod nemške vojske in ga najprej izgubila po napadu tretjega rajha, ki ga takratno vodstvo Kremlja ni pričakovalo.
Tokrat je bilo vse v rokah Kremlja. Pripravljali so se tako, kot so želeli. Napadli so, ko so hoteli. In zdaj so tako daleč od popolne “osvoboditve” tako imenovane “DPR”, kot so bili 24. februarja 2022. Ker tega ne morejo ponoviti. Ničesar ni.
In zaradi tega se propagandna mantra postopoma umiri in strmoglavi proti ostri vojaški realnosti. Predvidljivo se je mit izkazal za mit takoj, ko so imeli priložnost (ustvarjeni sami), da ga preizkusijo v objektivni realnosti.
Mimogrede, to res ni nič novega. Če že govorimo o sovjetski kinematografiji, potem je treba omeniti, da so v 30. letih prejšnjega stoletja nastali popolnoma različni filmi o vojni (takrat še prihodnosti). Leta 1938 se je pojavil propagandni film “Če je jutri vojna”, katerega naslov je istoimenska pesem bratov Pokrass. Pesem z naslednjo vrstico: “In na sovražnikovi zemlji bomo sovražnika premagali z malo krvi, mogočnim udarcem.”
In tri leta kasneje je prišel isti “jutri”. Izkazalo se je, da je sovražnika mogoče premagati – vendar s krvjo, ki nikoli ni bila (in upamo, da nikoli ne bo) v zgodovini planeta Zemlje. Tako je bil film varno pozabljen, ker ga je kruta realnost razkrinkala – tako kot trenutni slogan ruskih imperialistov “Spet lahko to storimo”.
Z malo krvi jim ni uspelo, niti je sploh ne morejo ponoviti. Zato so utihnili. Po možnosti za vedno. Tako bo končno zmagal slogan civiliziranega sveta »Nikoli več«. In zadnji fragment cesarske preteklosti se je popolnoma in nepreklicno izgubil.
