Pred dvema letoma je svet verjel v zmago Ukrajincev nad “drugo vojsko sveta” na bojišču. Oborožene sile Ukrajine so lahko ustavile močno ofenzivo agresorja, uničile njene elitne enote, spremenile najnovejšo rusko vojaško opremo v odpadke in začele ponovno pridobivati izgubljena ozemlja. To prepričanje je prisililo zahodne države, da hitro povečajo vojaško pomoč Ukrajini. In kar hitro, da bi zamenjali staro sovjetsko opremo, smo imeli 777 topov, Panzerhaubitze 2000, Gepard samovozne protiletalske puške, legendarne večkratne raketne lansirnike HIMARS, katerih že sama omemba je okupatorje vrgla v hladen znoj …
Toda vera je precej kratkotrajna stvar. Naše zmage so seveda prispevale k rasti vere v nas na Zahodu. To je bilo še posebej opazno po briljantni harkovski ofenzivi in skoraj brezkrvni osvoboditvi Khersona, ki je bila že napovedana kot usoda novega Staljingrada.
Podobno je pomanjkanje uspeha pripeljalo do upada vere. Konec lanskega leta, ko je postalo očitno, da je ukrajinska ofenziva obtičala, so zahodne analitične platforme, politični forumi in avtoritativne publikacije vse bolj začele razglašati tezo: Ukrajina je izčrpala svoj napadalni potencial, zato je čas, da se vrnemo k pogajanjem. In Ukrajincem vam ni treba več dajati orožja. Kot zadnjo možnost bi jo bilo treba dati le za zaščito ozemelj, ki še niso bila zasedena.
Seveda so obstajale države članice Nata, ki se niso strinjale s kapitulacijskim mnenjem, da je treba domnevno končati vojaške možnosti Ukrajine. Največji nasprotniki te teze so bile seveda baltske države – Litva, Latvija in Estonija, za katere vojaški uspehi Ukrajine niso le veselje za navijača, ampak preprosto zmaga demokracije, ampak dejansko dejavnik preživetja.
Latvijci, Litovci in Estonci se dobro zavedajo, da lahko postanejo naslednje žrtve ruske agresije. Zato so aktivno okrepili meje z Rusijo in tam zgradili polnopravne obrambne linije (ki jih Ukrajinci niso želeli storiti pred neposredno grožnjo). Vendar pa je varnost teh držav najbolj neposredno odvisna od izida vojne v Ukrajini. Ukrajincem so poskušali dati čim več lastnega orožja, zavedajoč se, da je ruski poraz v Ukrajini najboljše zagotovilo za njihovo varnost. Ko so ruske čete lansko jesen preprečile Kijevsko protiofenzivo in ponovno prevzele pobudo na bojišču, so se njihovi strahovi za lastno varnost močno povečali.
Zamuda pri vojaški pomoči, najprej iz Evropske unije, nato iz Združenih držav, ob aktivnem pogovoru na zahodu, da bi Moskva lahko zmagala v konfliktu, ni dodala optimizma. Seveda lahko, če politične igre povzročijo tako usodne prekinitve dobave orožja in streliva.
“Zdaj je Ukrajina za nas postala eksistencialni dejavnik,” je odkrito priznal v komentarju za britanski časopis Financial Times Predsednik Odbora za zunanje zadeve litovskega parlamenta Žygimantas Pavilionis. Njegovi rojaki sploh niso zaskrbljeni zaradi morebitnega ruskega napada. Strokovnjaki vidijo tri baltske države kot regijo, kjer lahko Vladimir Putin poskuša preizkusiti enotnost Severnoatlantskega zavezništva z destabilizirajočimi provokacijami ali celo neposrednim vojaškim napadom. Te strahove še poslabšuje možnost, da se bo Donald Trump po novembrskih predsedniških volitvah vrnil v Belo hišo. Nekdanji ameriški predsednik že leta javno kritizira Nato, februarja pa je celo dejal, da ne bo branil držav, ki ne dajejo dovolj denarja za obrambo, in celo “spodbudil Rusijo, da stori, kar hoče”.
Litva se boji, da bodo ruske čete poskušale zaseči Suwalki koridor, ki vodi do Kaliningrajske eksklave. Da bi to naredila, mora Rusija uporabiti ozemlje Belorusije kot mostiček. Navsezadnje je to že storila, ko je napadla Ukrajino s severa. Preboj kopenskega koridorja do Kaliningrada ima tudi ukrajinsko analogijo – kopenski koridor do Krima.
Še bolj ogrožena sta ozemlji Estonije in Latvije, ki imata neposredno mejo z “veliko” Rusijo (Litva meji le z rusko kaliningrajsko eksklavo). Grozljiv scenarij bi bil, če bi Rusija v prihodnosti dosegla vojaške uspehe v Ukrajini in uporabila Trumpovo predsedstvo, da bi pokazala, da je Nato popolnoma razdeljen. Idealno mesto za to so baltske države,” je komentiral Financial Times Jānis Kažočiniš, nekdanji svetovalec za nacionalno varnost v Latviji in nekdanji vodja zunanje obveščevalne službe.
Zato baltske države intenzivno krepijo svoj obrambni potencial. Navsezadnje so to države Nata, zato lahko kljub Trumpovim izjavam upajo na podporo zaveznikov. “Poleg naraščajoče zaskrbljenosti obstaja občutek, da so baltske države zaradi članstva v Natu varnejše kot kdaj koli prej. To je paradoks,” priznava litovska premierka Ingrida Šimonytė. ObčutekVarnost se je od lanskoletnega pristopa k zavezništvu sosednjih držav – Finske in Švedske močno povečala. Tako se je Baltsko morje spremenilo v “notranje jezero Nata”. In Rusija je bila tam stisnjena z vseh strani.
V zadnjih mesecih je ruski diktator Putin večkrat izjavil, da ne namerava napadati držav Nata (čeprav je nekoč dal takšna zagotovila o Ukrajini). V svojem nastopnem govoru 7. maja je celo pozval Zahod, naj bo prijatelj, in pozabil na stare zamere. Toda takšne izjave ne odvračajo pozornosti mejnih držav zavezništva.
Varnostni uradniki baltskih držav pozorno spremljajo vsa ruska gibanja. Uporabljajo standardni model za oceno ruske grožnje – ne glede na to, ali ima namen, vojaške zmogljivosti in zmogljivosti. Baltske države vedo, da je Moskva od razpada ZSSR vedno cenila željo po napadu in “ponovni pridobitvi nadzora nad zgodovinskimi ozemlji”. Seveda Rusija zaradi koncentracije vseh vojaških virov v Ukrajini v bližnji prihodnosti ne bo imela vojaških zmogljivosti za napad na Nato. Toda Kremelj vsekakor čaka na pravi trenutek.
Ruski načrti vojaških reform, ki so bili predstavljeni lani, pozivajo k podvojitvi števila vojakov in ustanovitvi leningradskega vojaškega okrožja, nameščenega blizu baltske regije, skoraj 40.000 vojakov do leta 2026, z znatnim povečanjem tankov in oklepnih vozil.
Z obrambnimi izdatki okoli 6-7% BDP se ruska obrambna industrija pospešuje, saj je že sposobna proizvesti do štiri milijone topniških granat na leto, pa tudi na stotine tankov in oklepnih vozil. Da, to je večinoma nizkotehnološka oprema za nizkotehnološko vojskovanje, zdaj pa so ruske tovarne po obsegu bistveno pred zahodnimi. In s prehodom na vojno gospodarstvo se bo Kremelj precej težko obrnil nazaj.
Zato v zadnjih mesecih alarmi glede morebitnega ruskega napada v naslednjem desetletju prihajajo ne le iz Baltika, temveč tudi iz zahodnoevropskih prestolnic – iz Berlina, Pariza in Londona. Zato nameravajo države Nata, kot je zahteval Trump (vendar ne toliko zaradi njega, ampak zaradi ruske agresivnosti), v naslednjih nekaj letih znatno povečati obrambne izdatke na vsaj 3% BDP, kar je bistveno več od dvoodstotne zahteve zavezništva.
Na koncu je Rusija kljub nekaterim letošnjim uspehom na fronti globoko obtičala v Ukrajini. Oborožene sile Ukrajine so končno prejele močno pomoč z orožjem in strelivom iz Združenih držav, kar bo omogočilo izenačitev vojaškega ravnovesja. In s prihodom večnamenskih borcev F-16 v Ukrajino bo celo priložnost za pridobitev zračne premoči in s tem protinapada.
Toda tudi če Ukrajini z močnejšo podporo zahodnih zaveznikov uspe odvrniti rusko agresijo in celo protinapad, se baltske države ne bi smele sprostiti. Vsem je že postalo jasno o sposobnosti Moskve, da vodi hibridne vojne, lahko uporabi različne destabilizirajoče napade, od kibernetskih napadov do agitiranja lokalnih rusko govorečih skupnosti. Te manjšine predstavljajo četrtino prebivalstva Estonije in Latvije. In kar je najpomembneje, zelo so dovzetni za propagando Kremlja. Treba je samo obiskati forume rusko govorečih prebivalcev Estonije in Latvije, da bi razumeli njihovo željo po ruskem maščevanju.
In Putin, čeprav se trenutno ne more spopasti z Ukrajino, že v svoji glavi ceni sanje, da bi postal ruski voditelj, ki bi lahko izzval Severnoatlantsko zavezništvo, ga razpustil in osvojil Zahod.
