V totalitarni Rusiji politično življenje ne bi obstajalo brez YouTube in rusko storitev neposrednega sporočanja Telegramom. Opozicija proti Putinu, še preden je bila dokončno izrinjena iz države, praktično ni imela dostopa do tradicionalnih medijev, z možno izjemo licenčnega kvaziliberalnega radia Ekho Moskvy. V ozadju vse pogostejših pogovorov o dejstvu, da Telegramom pod nadzorom kremeljskih služb, YouTube ostaja skoraj edina platforma za učinkovito komunikacijo z državljani. V praksi to prisili člane ruske opozicije, da svoje organizacije preoblikujejo v podjetja, specializirana za medijsko in filmsko produkcijo.
Že vrsto let je vodilna na tem področju protikorupcijska fundacija Alekseja Navalnega (FBK), ki oblikuje politiko okoli preiskovalnih dokumentarnih filmov, kot sta “He’s Not Dimon for You” o korupciji nekdanjega predsednika Dmitrija Medvedjeva ali slavna Putinova palača, ki je bila predvajana po pridržanju Navalnega in o kateri se od danes gleda YouTube 132 milijonov uporabnikov.
Njihov zadnji hit na YouTube “To sploh ni več tok ali film. Tokrat gre za serijo treh epizod “Izdajalci” (“Izdajalci”). Maria Pevchykh, vodja preiskovalnega oddelka FBK in kanala YouTube “Popularna politika”, ki jo imajo, je pisatelj in moderator serije. Skromno ga opisuje kot nov žanr brez imena. Po njenem mnenju je to križanec med novinarsko preiskavo, dokumentarnim filmom in resničnim kriminalom. To je žanrsko razodetje, objavljeno na YouTube v epizodah od 16. aprila do 1. maja 2024, katerih skupno število ogledov se približuje 20 milijonom, je Ruse šokiralo bolj kot dogodke na fronti ali odstop Sergeja Šojguja.
Serija “Izdajalci” pripoveduje zgodbo o 1990-ih v Rusiji in, prikazuje razvoj političnega sistema, rekonstruira Putinovo pot do vrhunca moči. Film o dogodkih izpred več kot dveh desetletij je povzročil močan val ogorčenja in komentarjev v Rusiji in med Rusi zunaj države, ki je zdaj v vojnem stanju in naraščajoči gospodarski in socialni krizi. Nekaj o tem dokumentarnem posnetku in dobro znanih dejstvih iz 1990-ih, ki jih je povedala osamljena ženska v temni sobi, se je izkazalo za tako pravočasno, da le leni ruski publicist ni menil, da je treba komentirati serijo filmov. Vprašanje je, kaj je to?
Navalni bo
Od samega začetka je bila serija promovirana kot izvajanje politične volje Alekseja Navalnega. V seriji intervjujev je Pevčih govoril o tem, koliko časa sta z Aleksejem preživela skupaj, in razpravljala o pomenu 1990-ih za moderno Rusijo in putinizem. Po Navalnem je bilo vprašanje maščevanja z nedavno zgodovino osrednjega pomena za politični program, ki ga je njegovo spremstvo gradilo za “lepo Rusijo prihodnosti”, ki naj bi prišel po padcu Putina. To je bila ideja za objavo znamenitega besedila Navalnega z naslovom “Moj strah in prezir” lanskega avgusta. Navalni ga je napisal iz zapora med neskončnim sistematičnim mučenjem s strani uprave kolonije. Priznava, da je sovraštvo sestavni del njegovega življenja v zaporu, vendar ni sovraštvo do stražarjev, sodnikov, agentov FSB ali celo Putina. Takrat je bilo Navalno sovraštvo, ki ga je javno priznal, podobno sovraštvu otroka, ki v napadu jeze pove materi, da jo sovraži. Ker Navalni v zaporu sovraži tiste, ki jih je nekoč ljubil, za katere je stal in se boril. Prav tako sovraži sebe, ker je nekoč ljubil vse te ljudi.
Da, Navalni sovraži tiste, ki so prodali ali zapravili priložnost iz 1990-ih: Jelcina in njegovo družino ter Anatolija Čubaisa, odgovorne za Putinov prihod, avtorje ustave in tiste, ki niso uspeli reformirati sodstva. Sovraži “svobodne medije” in “demokratično družbo”, ki so ukradli volitve leta 1996, in oligarhe, ki jih vodi Vladimir Gusinski. Navalni zaključi: »Kar sem napisal o devetdesetih letih, niso zgodovinske vaje, ne refleksija in ne nesmiselno jokanje. To je najpomembnejše in najnujnejše vprašanje politične strategije vseh podpornikov evropske poti in demokratičnega razvoja.” Ta sovražna litanija ruskih 1990-ih je skoraj pripravljen scenarij za serijo, ki jo je Maria Pevčih napisala po njegovi smrti.
Napad na Jelcin, ukradene volitve in Putina iz konoplje
Politična preiskava serije se začne v zgodnjih 1990-ih, ko Boris Jelcin, ki vozi v vladni limuzini, opazi prazno stavbo na jesenski ulici in odredi njeno obnovo. Gledalec izve, da se poleg Jelcinove družine ljudje iz njegove najbližje družine preselijo v stavbo enega za drugim.Med njimi je neznani novinar Valentin Yumashev. To navidezno nedolžno zaporedje serije odpira razmišljanje, osredotočeno na zgodnje vire korupcije nove vlade, zajete v nejasne povezave, transakcije, medijsko manipulacijo in druge senčne prakse. Te niti so neizogibne brez številk, kot so Boris Berezovsky, Mihail Hodorkovski, Roman Abramovič ali Petr Aven. Zahvaljujoč njim se spominjamo privatizacije v zakulisju, ki je bila ogromna prevara ljudi, ki so bili blizu Jelcina. Vidimo tudi, kako Berezovski s tajnim dogovarjanjem s Kremljem gradi medijski imperij okoli kanala ORT in nato pomaga Abramoviču prevzeti nadzor nad Sibneftom, da bi dokapitaliziral kanal. Vse to se dogaja pod nadzorom Jelcina in je motivirano s pripravo terena za volitve leta 1996.
Te volitve zaznamujejo prelomnico v ruski zgodovini. Jelcin je že doživel številne napake, na primer, ko je v Berlinu dirigiral vojaški skupini, medtem ko je bil pijan. Bolan je in ga praktično ni mogoče izbrati. Čečenska vojna se nadaljuje in gospodarstvo je v krizi. V tem kontekstu pridobivata moč Gennady Zyuganov in njegova komunistična partija Ruske federacije, naslednica komunistične partije Sovjetske zveze. V tem času se je rodila še ena zarota oligarhov, ki jo je vodil Berezovski, vendar tokrat z namenom, da bi Jelcina potisnili na volitve in privatizirali dragulje v kroni propadajočega postsovjetskega gospodarstva. Pojavila se je zamisel o shemi “posojila v zameno za delnice” (dražba zavarovanja), ki jo je sprožil Chubais. Tako so se leta 1995 močna podjetja, vključno z Lukoil, Yukos, Norilsk Nickel, Surgutneftegaz itd., Prodajala skoraj nič.
V kontekstu Jukosa se danes kot tat pojavlja eden glavnih kremeljskih opozicijistov: Mihail Hodorkovski. Delnice družbe je kupil na prirejeni dražbi, ki jo je, mimogrede, organizirala banka v njegovi lasti. Z drugimi besedami, glede na zaplet televizijske serije “Izdajalci”, je Khodorkovsky kupil državnega naftnega velikana od sebe za skoraj nič.
V strahu pred vrnitvijo komunistov na oblast se Berezovski, Hodorkovski in Gusinski združijo, da izvolijo predsednika Jelcina za vsako ceno in v lastnem interesu. Na voljo imajo denar in dva največja televizijska kanala ORT in NTV. Začne se brutalna volilna kampanja. Jelcin je prikazan povsod, podpirajo ga kupljene pop zvezde, ki jih vodi Alla Pugacheva, Zyuganov pa je napaden z masivnim črnim PR-jem. Jelcin zmaga v drugem krogu, trpi srčni napad in lahko govori le 45 sekund. Po Pevchykhu so bile volitve leta 1996 prirejene in “ukradene”, kar je kasneje postalo norma. Oligarhi zmagajo in “družina” – Jelcinova družina in spremstvo – neformalno pride na oblast.
Medtem v Sankt Peterburgu Anatolij Sobčak izgubi volitve, njegov varovanec, določen Putin, pa je brez dela. Zahvaljujoč znancem dobi službo v Moskvi, kjer se dvigne po vrstah predsedniške uprave, dokler ni končno imenovan za vodjo FSB. Leto je 1998 in kriza se nadaljuje. Putin se kaže kot dober menedžer in ščiti ljudi, ki so blizu “družini”, pred dejavnostmi preiskovalnega aparata. To je verjetno določilo dejstvo, da je Jelcin leta 1999 napovedal, da bo nadaljeval svoje delo in imenoval Putina za predsednika vlade. Volilna kampanja se dejansko začne z vrsto terorističnih napadov, v ozadju katerih kategorične fraze predsednika vlade o neusmiljenem boju proti sovražnikom ne morejo privlačiti prestrašenih ljudi. Putina podpira tudi Berezovski. V zadnjih trenutkih leta 1999 je bolan Jelcin odstopil in od takrat imajo Rusi na izbiro samo Putina.
Kaj je avtor mislil
Težko je trditi, da je Pevčih obrnil znanje iz 1990-ih v Rusiji na glavo. Korupcija Jelcina in njegovega spremstva, tatovska privatizacija, vpliv oligarhije na vlado in medije – vse to je dobro znana zgodba, nobena nova dejstva niso razkrita ali predstavljena širši javnosti v “Izdajalcih”. Zato lahko postavitev naglasov in avtorjeva ocena, podtekst, ki ga zgodbi da pripovedovalec, ki sedi v okvirju, povzroči polemiko.
Kritika pade na avtorja serije z vseh strani. Jevgenija Albats, ikonična opozicijska novinarka, ki je trenutno v izgnanstvu v ZDA, začne s poklicnimi pomanjkljivostmi. Po njenem mnenju »izdajalci« nimajo strokovnih glasov (morda Albatov sami?), ki bi pojasnili, kako se je vse v resnici zgodilo. Poleg tega je rob kritike usmerjen predvsem v način predstavitve vloge Jelcina, kar naj bi dajalo vtis, da FBK sočustvuje z Zyuganovom in komunisti. Mnogi komentatorji pojasnjujejo, da je bila manipulacija volitev namenjena prav preprečevanju vrnitve v ZSSR, zato jih je morda treba v tem kontekstu šteti za upravičene.
V podobnem smislu, a če gremo še dlje, komentatorji obtožujejo Navalni ljudi, da uporabljajo Putinovo retoriko za kritiziranje skale iz 1990-ihin Jelcin. In tu se spor nanaša na opredeljujoče podrobnosti. Ali lahko rečemo, da je Jelcin pokvarjen, če je sebi in svojim prijateljem dal le košček zemlje? Kaj to pomeni v ozadju palače, ki jo je Putin zgradil zase? Če je Jelcin dovolil korupcijo, je bilo to zaradi pravičnega razloga – boja proti vrnitvi komunističnega zla. Pevchikh se pogumno brani med neštetimi intervjuji in to zagovarja na svoj način: objektiven sem, ker me ni bilo tam, in vi, domnevno strokovnjaki, ste bili del tega koruptivnega dogovora. Kaj pomeni, da Jelcin ni bil pokvarjen? Zakaj bi izumljali nove besede, če so njegova dejanja izčrpno opisana z besedo korupcija? Razprava o seriji se pogosto razdeli na manjše podrobnosti, kot trdijo stranke, na primer, ali je bila fraza, ki jo je uporabil pripovedovalec, citat ali samo njegova interpretacija.
Glas užaljenih v seriji poskusov
Razkrivajoči ton “izdajalcev” je sprožil reakcijo živih likov filma, ki predstavljajo tabor antagonistov prave demokracije, ki se ni zgodila. Tu je glavni argument čas, oziroma nepravočasnost. V posebni video polemiki Hodorkovski odkrito pravi: zakaj govoriti o korupciji pred 25 leti, ko je zunaj okna vojna? Če vso krivdo za zlo prelagamo na Jelcina in njegove oligarhe, potem ne bo ničesar, za kar bi lahko krivili Putinovo ekipo. Poziva, naj ne zameglimo odgovornosti in trenutnih ciljev, torej končati vojno. V tem trenutku se v videu Hodorkovskega pojavijo posnetki bombardiranja ukrajinskih mest. Potem pa si Khodorkovsky dovoli, da ga pritegnejo polemike okoli dogodkov, prikazanih v seriji. Premišljuje, ali je obtožba, da si je Jelcin prisvojil hišo, resnična, in pojasnjuje nekatere podrobnosti dejanj Berezovskega v ORT. Vse to se morda zdi smešna malenkost, vendar Hodorkovski svojega govora ne konča z nasmehom, kar kaže, da diskurzivna bitka za izdajalce ni le vzpostavitev zgodovinske resnice. Hodorkovski omenja privatizacijo Sibnefta (ne Jukosa) in obtožuje, da je Pevčih v tem kontekstu naklonjen Abramoviču, da ga beli. Na tej točki sam napade FBK. Kajti če Navalni sočustvuje z oligarhi, kot je Abramovič, to pomeni, da jih škandal s pismom v podporo Mihailu Fridmanu ni ničesar naučil in še vedno računajo na razkol znotraj elit.
Hodorkovski se nanaša na škandal, katerega junak je bil Pevčihov kolega Leonid Volkov. Navsezadnje se je spomladi 2023 izkazalo, da je Volkov z eno roko pozval k sankcijam proti Putinovim privržencem in z drugo roko podpisal pisma organom Evropske unije v obrambo sankcioniranih ruskih oligarhov. Hodorkovski avtorju ne dovoli, ko pravi: kaj ste storili v boju proti Putinu? Ste šli pod krogle ali ste šli v zapor? Ne, živeli ste tiho od donacij in očetovega denarja. Navsezadnje ni skrivnost, da je oče Marije Pevčikh sam nejasno privatiziral več penzionov na Kubanu, kar je Mariji omogočilo študij na prestižni London School of Economics. Zato se Khodorkovsky zateče k napadu ne na pripoved o samih »izdajalcih«, temveč na verodostojnost avtorjev filma.
Napetosti, ki jih povzroča serija Anti-Corruption Foundation, dobro ponazarja primerjava, ki jo je uporabil Hodorkovski. Nekdanji oligarh meni, da dokumentarna serija, v kateri kot neposredni udeleženec dogodkov ni dobil pravice do besede, spominja na sojenje, v katerem ga je Putinov režim obsodil na 10 let zapora. Hodorkovski konča svoj komentar o “izdajalcih” s politično grožnjo visokega kalibra in izjavi, da bo storil vse, da zagotovi, da tisti, ki sodijo, ne da bi poslušali drugo stran, nikoli ne bodo imeli priložnosti soditi v resničnih preizkušnjah.
Serija o prihodnosti
Paničen odziv Hodorkovskega na serijo, ki jo je posnelo spremstvo Navalnega, dokazuje, da sploh ne gre za ponovno pisanje zgodovine, ampak za pisanje politične prihodnosti Rusije. Jevgenij Čičvarkin, znani ruski poslovnež, ki je pobegnil v London in zdaj od tam zbira denar za ukrajinsko vojsko, meni, da je “Izdajalci” film, s katerim so avtorji želeli pridobiti podporo revnih ljudi, ki imajo pravico, da se počutijo prevarane zaradi tega, kar so doživeli v prehodni dobi 1990-ih. Chichvarkinova definicija, da je to politični film, je pravilna, vendar se moti glede nečesa drugega.
Pevchikh in FBK se ne zanašata na prevarane in užaljene, ampak na vse tiste, ki bodo izbrali v prihodnosti. Gre za obliko celotnega prihodnjega političnega polja postputinske Rusije. Pevchikh se pred tem sploh ne skriva. Ko govori o Čubaisu, ki je tiho zapustil Rusijo po začetku obsežne vojne in potuje po svetu ter predava o svojih načrtih reform, občinstvo odkrito vpraša: ali naj se temu človeku kdaj dovoli, da se vrne?Bi morali iti v Rusijo in začeti znova reformirati vse zase? Njen odgovor je odločen ne. Z drugimi besedami, Pevčih trdi, da bi morali biti vsi tisti, ki so bili vključeni v 1990-ih pri ustvarjanju sistema, iz katerega je rasla Putinova doba, izključeni iz prihodnje politike v Rusiji. Morda je res, da je Dmitrij Bikov, znani pisatelj, ki je prav tako v izgnanstvu, dejal, da so dejansko vse elite želele na oblast pripeljati nekoga, kot je Putin, in v tem smislu je bil nekakšna sistemska nujnost. Zdaj se zdi, da FBK govori isto: ker so vse elite iz 1990-ih dejansko ustvarile sistem kakovosti, ki se je zdaj spremenil v Putinov totalitarizem, vsak junak tistega časa nosi neizbrisno stigmo soodgovornosti. Tisti, ki so bili takrat premladi ali celo še niso bili rojeni, nočejo, da bi soustvarjalci putinizma imeli kaj povedati v “Lepa Rusija prihodnosti”. “Izdajalci” so predhodnik lustracije, ki jo izvaja FBK z uporabo orodij, ki jih ima na voljo, tj. filmske produkcije in občinstva YouTube.
Zato ogromen odziv na izdajalce ni posledica zgodovinskih netočnosti, prekomerne interpretacije pripovedi ali slabe časovne usklajenosti. To je začetek političnega boja o tem, kdo bo imel po Putinu pravico do politike v Rusiji brez Putina/Rusije in kdo bo izključen iz nje. Protikorupcijska fundacija in ljudje, ki so se združili okoli Julije Navalnaje, ki je prevzela vajeti primera, ki ga je začel njen pokojni mož, se preizkušajo v vlogi sodnikov in so pripravljeni na konflikt z opozicijsko ustanovo, ki jo je “omadeževal” putinizem. Zato ljudje, kot je Hodorkovski, nimajo druge izbire, kot da se proti njim borijo ostro.
Najboljšo politično interpretacijo serije in odziv nanjo lahko najdemo v Navalnem besedilu »Moj strah in sovraštvo«: »Šele ko bo velika večina v ruski opoziciji sestavljena iz tistih, ki pod nobenim pogojem ne sprejemajo prirejenih volitev, napačnih sojenj in korupcije, bomo lahko ustrezno razpolagali z možnostjo, ki se bo zagotovo ponovila.«
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Rosyjska opozycja kłóci się o historię
