Vojna se nadaljuje in glavni dogodki za Ukrajino, Rusijo in svet so seveda dogodki v gledališču operacij. In to je popolnoma logično. Toda poleg glavnega vprašanja na dnevnem redu obstajajo še drugi, manjši, bolj sekundarni (vsaj do zdaj), vendar nič manj zanimivi. In nič manj pomembno – na dolgi rok.
Na primer, življenje pod okupacijo. Še posebej na delu zasedenih ozemelj, ki so jih Rusi leta 2014 zajeli skoraj brez boja (Krim) ali z bojem (Donbas), ampak že dolgo časa in s povsem pozitivnim odzivom prebivalstva, vsaj prebivalstva, ki je prostovoljno ostalo pod okupacijo in prevzelo nadzor po 24. februarju 2022.
Kot večina vas poznam ljudi, ki so zdaj na zasedenih ozemljih. In od tam, od svoje začasne brezčasnosti, občasno stopijo v stik. Pripovedovanje različnih zgodb o življenju pod “novo vlado”. Povedal vam bom tudi en primer, ki se je nedavno zgodil v mestu na jugu Ukrajine.
Običajno mesto, ki ga je veliko, je že dve leti pod nadzorom ruske vojske in FSB. In glavni liki so navadni, še vedno precej mladi ljudje. Pomembno je, da praktično niso videli časa sovjetske okupacije, razen v zelo zgodnjem predšolskem otroštvu. Pravzaprav je glavni lik človek, ki ni podpiral okupacije, se ni pridružil sodelavcem in ni prejel niti ruskega potnega lista. (Čeprav je za razliko od nesrečnega Ani Loraka, ki je prisiljen vložiti prošnjo v Moskvi, čakanje na odločitev kos torte.)
Da, na zasedenih ozemljih obstajajo podobne situacije – in to sploh ni redko. Še posebej, če to niso upokojenci, ampak ljudje starosti, ko še ne zaprosijo za pokojnino (zato potni list načeloma ni posebej potreben). Torej je bil človek, ki je živel zase, nekako zaslužil za preživetje, imel nekakšen odnos. In ta odnos ga je uničil – na srečo, ne v dobesednem pomenu tega glagola. Ker dekle, ki ga je naš junak povedal o svojem odnosu do okupatorjev in okupacije, ni prišlo do nič boljšega, kot da bi svojega fanta potegnilo v lokalno “upravo”.
Zgodba se je končala (vsaj želim verjeti, da se je končala) “samo” s pretepanjem proukrajinskega Ukrajinca. Kdo bo zdaj sestavil ruske dokumente, za vsak slučaj, in pobegnil iz okupacije, da bi z njimi osvobodil ukrajinsko ozemlje. Kar mimogrede, veliko ljudi počne tudi brez kakršnih koli obsodb in pretepov v teh mestih in vaseh. Vsaj število obvestil v lokalni javnosti o premestitvah na edino odprto mejno kontrolno točko med Ukrajino in Rusijo več kot pregledno nakazuje na to. Vendar ne govorimo o glavnem junaku te zgodbe, ampak o “junakinji”.
Še vedno precej mladenič. Sovjetskega življenja nisem videl v vsej njegovi grdi polnosti. Nisem živel, nisem čutil, nimam tega strašnega spomina. Ampak, prosimo, upoštevajte, da se je zelo hitro “prilagodila” novim razmeram (morda pod vplivom starejše generacije, ki ima samo ta spomin) – in se odločila igrati “pavovo zmrzal”.
Dejstvo, da so se nekateri Ukrajinci na zasedenih ozemljih pridružili sodelavcem, nikomur ni skrivnost. Seveda so finančne in druge koristi tukaj očitne – “socialno dvigalo”, lahko je tako. Toda v tem primeru dejansko ni neposredne koristi. Poleg tega je dekle izpostavilo osebo, s katero je imela nekakšen odnos z udarci ruskih čevljev.
Za povprečnega Ukrajinca je po 30 letih svobodnega življenja takšno vedenje divje in skoraj nerazumljivo. Seveda divjaštvo tukaj ni v obliki dejanja – obsodba še zdaleč ni najhujši greh in zločin. V afriški državi Ruandi leta 1994 so najstniki Tutsijev držali materine noge, ko so jih moški Hutu posilili v zloglasnem genocidu. In včasih so sami posilili svoje matere. Seveda pa se je to zgodilo pod grožnjo vsaj smrti (zakaj sem smrt v tej zgodbi imenoval “vsaj”, jo prebral ali poslušal v ustreznih internetnih materialih, ne želim vas še enkrat prestrašiti). In tukaj – človek sam, prostovoljno, brez pritiska okupacijske uprave, je vzel in obsodil človeka, ki mu ni bil tuj …
Skoraj ves čas obsežne vojne – vsaj po osvoboditvi Kijevske regije in drugih severnih regij Ukrajine – so v ukrajinskem informacijskem prostoru krožile misli o tem, kdaj in kako bodo osvobojena zasedena ozemlja vzhoda in juga. Razpravljajo se o različnih možnostih, različnih formatih – diplomatskih, vojaških. In skoraj nihče ne govori o tem, kaj storiti po osvoboditvi z lokalnim prebivalstvom.
Toda ta problem je veliko resnejši, kot se zdi na prvi pogled. Primeri Nemčije to zgovorno potrjujejo. Najprej je tu zgodba o “Vessiju” in “Ossiju”, ki sta še vedno – tri desetletja po izginotju NDR, Stasi in berlinskega zidu – zelo različna, začenši z uspehi skrajne desnice in vstranke na volitvah v petih “novih državah” Nemčije.
Drugič, in ukrajinski begunci so se že soočili s tem, zgodbo o tistih “repatriatih” nemškega porekla, ki so odšli v Nemčijo iz Sovjetske zveze in živeli v zgodovinski domovini svojih oddaljenih prednikov 20-30 let. Toda, kot se je izkazalo po 24.02.22, še vedno živijo s Putinom v svojih glavah in napadajo Ukrajince.
Seveda lahko rečemo, da nemški organi niso obravnavali prav tega vprašanja. Toda to je tudi bistvo problema, saj je v Nemčiji vsaj uspešna gospodarska situacija (ki bi, kot so naivno mislili zahodni politiki 1990-ih, ki jo je vodil Bill Clinton, avtomatično potegnila Rusijo in Ruse v civilizacijo) veliko boljša od naše, še pred vojno. In situacija, ko bodo ljudje, ki zdaj prejemajo dve pokojnini – zakonito ukrajinsko in okupatorjevo rusko – samodejno izgubili del svojega dohodka in se morda znašli v težkem finančnem položaju v povojni Ukrajini, ne obeta dobro razpoloženja prebivalcev okupiranih ozemelj.
Ljudje, ki so po 30 prostih letih tako hitro zdrsnili v sovjetski model vedenja, ki zlahka “potegnejo” svoje ljubljene na okupatorje – to je problem, ki ga mora Ukrajina še rešiti. In na to se je vredno pripraviti vnaprej. Da ta problem ne postane, tako kot sama vojna, neprijetno presenečenje.
