20. maja 2019, na sončen topel dan, je Volodimir Zelenski prispel na ukrajinsko Verkhovno Rado. Na ulici ga je pozdravila množica navijačev. Zelenski je vstopil v stene parlamenta, zaprisegel in začel izvajati svoja pooblastila. Verjetno si takrat nihče ni mogel predstavljati, s kakšnimi velikimi izzivi se bo moral spopasti nekdanji komik. V prihodnosti bodo zgodovinarji še vedno natančno ocenili dejavnosti predsednika Zelenskega. Zdaj je malo prezgodaj za končne zaključke. Šesti predsednik Ukrajine ima še vedno čas, da prilagodi svoj politični portret. Vendar je že mogoče ugotoviti vsaj nekaj glavnih napak, ki jih je Volodimir Zelenski naredil v času svojega mandata predsednika države.
Napačna ocena geopolitičnih razmer in grožnje Rusije na začetku kadence
Tudi med volilno kampanjo je Volodimir Zelenski volivcem ponudil precej naivno, a zelo privlačno tezo o možnosti hitrega konca vojne z Rusijo. Glavno sporočilo vodje “Kvartala 95” je bilo naslednje: vojaške operacije v Donbasu se nadaljujejo, saj jih zanima prejšnja vlada, ki jo je vodil Petro Porošenko. Pravijo, da imajo stari politiki korist od vojne, zato se to ne ustavi. Če je cilj doseči pravi mir, bo konflikt končan. In lahko se srečate z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in nekako dosežete sporazum.
Taka presoja geopolitičnega položaja je bila načeloma napačna. Ruska agresija na Ukrajino se ni začela zaradi slabih ukrajinskih politikov. In zaradi prastarega imperializma Moskve in nezmožnosti, da bi se sprijaznili z izgubo nadzora nad Ukrajino. Porošenko ni bil popoln predsednik in je naredil veliko napak. Vendar ni bil v njegovi moči, da bi končal vojno in dosegel pravičen mir. Ker druga stran absolutno ni bila zainteresirana za takšen razvoj dogodkov.
Zelenski ni takoj razumel, da Putin ne potrebuje miru. Resnično je verjel, da se je mogoče sestati z ruskim predsednikom, se odkrito pogovoriti in se dogovoriti o vsem. Šesti predsednik je bil sprva ujet v iluzije o resničnih vzrokih ruske agresije in namerah Kremlja.
Nezadovoljiva priprava na novo stopnjo ruske agresije
Leta 2021 so zahodne obveščevalne službe začele izražati zaskrbljenost zaradi možnih ruskih priprav na obsežno invazijo na Ukrajino. Konec oktobra istega leta so medijem pricurljale informacije o smereh stavk ruskih vojsk. Zahod je odkrito opozoril: Putin se pripravlja na napad in prisili Ukrajino, da kapitulira. Vendar pa je bil odziv ukrajinskih oblasti na tako zaskrbljujoče signale čuden.
Ekipa Zelenskega je trmasto zavrnila opazovanje nevarne realnosti. Oblasti so poskušale pomiriti Ukrajince in do zadnjega dne zagotovile, da ruskega napada ne bo. Financiranje oboroženih sil Ukrajine in program sodobnega orožja nista ustrezala izzivom tistega časa. Zaradi tega je ukrajinski raketni program zastal in novo orožje je prispelo v zelo majhnih količinah. Proizvodnje lastnega streliva ni bilo mogoče določiti. Podjetja vojaško-industrijskega kompleksa niso delovala s polno zmogljivostjo. V prihodnosti bo Ukrajina zaradi tega odvisna od dobav zahodnih zaveznikov.
Leta 2021 je bilo za program Velike gradnje dodeljenih 132 milijard UAH. Hkrati se oblasti iz nekega razloga niso odločile za gradnjo utrdb na meji z Rusijo, Krimom, Belorusijo in v krajih verjetnih smeri glavnih napadov agresorja. Čeprav so bila takšna dejanja glede na stopnjo ogroženosti povsem logična. Trditev, da bi to povzročilo paniko med Ukrajinci, ni prepričljiva.
Kot kažejo izkušnje, če bi Ukrajina jeseni 2021 začela pospešeno graditi močne utrdbe, bi to lahko bistveno vplivalo na naravo sovražnosti in delno motilo načrte Ruske federacije. Tudi odločitev o dodelitvi dodatnih sredstev za oborožene sile Ukrajine v višini 23 milijard grivn je bila sprejeta šele 23. februarja, dan pred napadom. In to ni moglo več vplivati na naravo sovražnosti.
Zavrnitev izvajanja resničnih reform
Volivci, ki so glasovali za Zelenskega, so upali na njegovo nesistematično naravo in pomanjkanje političnih izkušenj. Ukrajinska politična elita je večkrat razočarala Ukrajince. Zato so mnogi povezali Zelenskega z možnostjo, da poskusite znova zagnati sistem in izvesti resnične reforme. Poleg tega je film “Služabnik ljudstva” pokazal prepričljivo in privlačno resničnost ter novo kakovost vladnega dela. Vendar upanju javnosti ni bilo usojeno, da se uresniči.
Vlada Oleksija Hončaruka, ki se je imenovala “vlada tehnokratov”, se je obnašala precej negotovo. Njegovi koraki v gospodarstvu so bili kaotični, brez jasnega namena. Še pred pandemijo koronavirusa se je gospodarstvo začelo upočasnjevati, industrijska proizvodnja pa je upadala. Postalo je jasno, da so besede o reformah za nasNiso ista stvar.
Naslednja vlada Denysa Shmyhala kaže rekordno število mandatov v izvršilni veji. Vendar se nima česa pohvaliti v smislu reform. Država ni doživela gospodarskega preboja, niti ponovnega zagona carine, niti ponovnega zagona in čiščenja pravosodnih organov in organov pregona. V boju proti korupciji ni izjemnih prebojev. Pravzaprav se dogaja to, kar se je zgodilo prej. Vendar pa je vojna znatno povečala ceno opustitve reform.
Monopolizacija javne uprave in šibka kadrovska politika
Prepričljiva zmaga Volodimirja Zelenskega in njegove politične sile “služabnik ljudstva” na volitvah leta 2019 je ustvarila edinstvene razmere za Ukrajino. Še nikoli doslej predsednik ni imel tako polne moči in sposobnosti, da bi sam vplival na oblikovanje vlade in zakonodajno delo parlamenta. Po eni strani je lahko visoka koncentracija moči učinkovito orodje za izvajanje potrebnih reform in popoln ponovni zagon države. Nekateri “azijski tigri” so šli skozi takšno fazo in dosegli neverjeten uspeh. Toda v ukrajinski realnosti je to pripeljalo do erozije sistema zavor in ravnovesij ter omejevanja politične konkurence.
Ravnovesje med izvršilno in zakonodajno vejo oblasti je bilo porušeno. Urad predsednika je pridobil preveč močne vzvode vpliva in je postal središče odločanja v državi, ki delno nadomešča dejavnosti vlade in Verkhovne Rade. Pravzaprav je bila v Ukrajini oblikovana predsedniška država, ne da bi ustrezno spremenila ustavo. Hkrati so se demokratični postopki opazno poslabšali.
Na žalost se je ekipa Zelenskega zanašala na priročne poslušne izvajalce in ne na karizmatične neodvisne strokovnjake. Politični nepotizem in povezave kot dejavnik pri imenovanju osebja niso nikjer izginili. Kakovost številnih uradnikov, od osrednjih organov do regionalnih uprav, je daleč od želenega. To zagotovo ne prispeva k povečanju naprednih vojaških izkušenj, odpravi sovjetskih pristopov v vojski ali vzpostavitvi vojaško-industrijskega kompleksa. Ni presenetljivo, da je država občasno priča odmevnim škandalom, sociologija pa kaže nizko zaupanje v večino vladnih organov in korupcijo imenuje ključni problem v državi.
Odločitev o protiofenzivi leta 2023 in problem kakovostne komunikacije z družbo
Po uspešnih protiofenzivnih ukrepih oboroženih sil Ukrajine leta 2022 so Ukrajinci verjeli v skorajšnji poraz agresorja. Te občutke so ukrajinske oblasti aktivno prenašale in širile. Šest mesecev je potekala nekakšna PR kampanja za ukrajinsko protiofenzivo. Ko se je začela ofenziva, se je izkazalo, da se je sovražnik na to popolnoma in temeljito pripravil, resnične zmogljivosti ukrajinske vojske brez sodobnega letalstva pa niso bile dovolj močne, da bi povzročile odločilen poraz ruskim okupatorjem.
Obstaja veliko razdrobljenih dokazov, da niso vsi podprli protiofenzive leta 2023. In ta odločitev je bolj politična kot vojaška. V trenutnih razmerah v prvi polovici lanskega leta bi se bilo bolj smiselno osredotočiti na izgradnjo lastnih obrambnih linij in povečanje vojaške proizvodnje. Neuspeh protiofenzive in znatne izgube v poskusih preboja ruskih utrdb so zelo negativno vplivale na javno razpoloženje. Prav tako so oslabili ukrajinske oborožene sile.
Žal komunikacija ukrajinskih oblasti z družbo ne temelji na odkritosti in iskrenosti. Spodbuja vzajemno odtujitev. Optimistični teleton povzroča nezaupanje in celo motnjo. Predsednik se poskuša izogniti akutnim težavam, očitno zaskrbljen zaradi svojih ocen. Čeprav bi bila prava odločitev, da jih izrazimo in rešimo. Sposobnost javnega priznanja svojih napak in opravičila družbi je koristna lastnost. Še posebej, če po tem obstajajo resnični koraki.
