Nihče ni pričakoval nenadnih premikov od Putina, ki je začel svoj peti mandat kot predsednik, vsaj v kadrovskih zadevah. Da, manjše reorganizacije so bile dovoljene, vendar je bila večina strokovnjakov prepričana, da bo Mihail Mishustin ostal na predsedniku vlade, Sergej Šojgu pa bo še naprej vodil ministrstvo za obrambo. Navsezadnje mora ruski voditelj nujno pokazati stabilnost Rusiji in svetu v gospodarstvu in na bojišču.
Vendar se je Putin odločil, da bo vse presenetil – odpustil Šojguja, ga premestil na sekundarni položaj sekretarja Varnostnega sveta in od tam odstranil svojega dolgoletnega zaveznika Nikolaja Patruševa. In namesto Shoiguja je popolnoma nepričakovano, da bi vsi postavili Andreja Belousova, ki je bil do zdaj prvi namestnik vodje vlade Ruske federacije.
Da, do sedaj so vsi verjeli, da bo Shoigu, če ne večni minister za obrambo, potem pa ga vsaj obdržal do konca vojne z Ukrajino. Ta položaj je uspešno opravljal 12 let, nihče pred njim ni tako dolgo vodil ruskega vojaškega oddelka. Kaj vemo o njem?
Shoigu prihaja iz družine dednih tuvanskih nomadskih pastirjev. Vendar pa je njegov oče, Kuzhuget Shoigu, uspel prebiti strankarsko linijo do določenih kariernih višin – sekretarju Tuvanskega regionalnega odbora CPSU in namestniku predsednika Sveta ministrov Tuvanske avtonomne sovjetske socialistične republike. Z njegovim imenom se je zgodila smešna zgodba, dejstvo je, da je bil Shoigu dejansko njegovo osebno ime, Kuzhuget pa je bil njegov priimek, toda pri izdaji potnega lista so sovjetski birokrati vse pomešali. In novo kovani Kuzhuget Sergeevich Shoigu se je že odločil, da ne bo ničesar spremenil, navsezadnje, uradni dokument s pečatom.
Tako je postal Sergej Kuzhugetovič. Patronim, ki ga vsi okoli sebe spreminjajo na svoj način, nekateri slučajno, nekateri namerno. Ali ga bodo imenovali “Kozheedovich”, nato “Khuzhenetovich”, ali celo popolnoma nespodobno.
Toda poleg priimka je njegov oče Sergeju Kuzhugetoviču zagotovil precej dober začetek kariere. Seveda tudi po strankarski liniji, ker je bilo klasično izobraževanje dano bodočemu ministru. Skozi komunistično partijo Sovjetske zveze je Shoiguju, tako kot njegovemu očetu, uspelo skočiti na vlak nomenklature, ki ga je po razpadu ZSSR odpeljal najprej k ministru za izredne razmere, nato pa k ministru za obrambo.
Nekaj časa je postal drugi politik v državi, najboljši osebni prijatelj Vladimirja Putina, ki je izpodrinil Dmitrija Medvedjeva, ki je nepričakovano padel v sramoto. Od nekega trenutka sta bila Putin in Šojgu vedno skupaj, potem sta šla na lov, potem sta šla tavati po tajgi, nato sta obiskala šamane, da bi pričarala prihodnost, ali poslala lekcije sovražnikom. Skratka, pred nekaj leti nihče v Rusiji ali v tujini ni dvomil v Shoigujev močan položaj in njegovo sposobnost, da skupaj s svojim pokroviteljem prenaša vse stiske.
Zdaj, po Shoigujevem odstopu, mnogi analitiki opozarjajo na eno glavnih prednosti tega politika, ki mu je omogočila, da je dolgo ostal na površju – talent za PR. V dneh, ko je Shoigu vodil ministrstvo za izredne razmere pod predsednikom Borisom Jelcinom, mu je uspelo zelo ugodno predstaviti učinkovitost svojega oddelka: pogosto se je pojavljal na televizijskih kanalih, dajal številne intervjuje in komentarje, posnel na stotine videoposnetkov o tem, kako so njegovi poslanci pomagali navadnim Rusom, rešili njihova življenja in premoženje ter se borili, kot pravijo, proti elementom. In tako mu je postopoma uspelo zgraditi svojo podobo politika, ki uživa neverjetno zaupanje državljanov. Poleg tega je imel Shoigu popoln politični vonj.
Govori se, da je imel tudi Shoigu vse možnosti, da postane Jelcinov politični dedič. Zakaj tega ni storil, je skrivnost. Konec koncev, v času, ko je prvi predsednik Rusije iskal vrednega naslednika, je imel vodja ministrstva za izredne razmere Shoigu nesorazmerno večjo priljubljenost, priznanje in zaupanje kot Putin. Toda izvoljen je bil takratni vodja FSB. Edini odgovor kaže sam: KGB je uspešno obnovil svoj vpliv v Rusiji. Zato so bili oni, in ne oligarhi, tisti, ki so postavili svojega človeka na prestol.
In Putin, ki je bil že izvoljen za predsednika vlade, se je odločil, da je vredno izkoristiti vse opisane adute Shoiguja, z uporabo njegovega potenciala, zato ga je jeseni 1999 povabil, da vodi novo ustanovljeni volilni blok “Enotnost” (drugo ime bloka je “Medved”). Blok se je precej dobro odrezal za strankarsko-političnega novinca, izgubil pa je le težkega – komunistično partijo Ruske federacije, ki jo je vodil Gennady Zyuganov. Putin je nato naročil Šojguju, naj ustanovi stranko Združena Rusija in ponovno vodi njeno volilno listo. Ta naloga je bila uspešno izpolnjena, glede na rezultate volitev leta 1993 je stranka dobila kvalificirano večino v državni dumi, ki je ni nikoli izgubila.
V nekem trenutku je Sergej Šojgu postal skoraj edini politik iz Putinovega ožjega kroga, ki ga je sedanji ruski voditelj podedoval od Jelcina. Putin je nekaj časa nekako toleriral vse ostale, dokler ni oblikoval svoje ekipe, kar mu je omogočilo, da se je popolnoma odrezalNa primer, v primeru Združenih držav Amerike, Združenih držav Amerike in Združenih držav Amerike ter Združenih držav Amerike, Očitno je Shoigu novemu gospodarju Rusije nekako uspel dokazati svojo popolno zvestobo, politično učinkovitost, doslednost in sposobnost igranja v ekipi.
Shoigujev pravi začetek kariere se je seveda začel z njegovim imenovanjem za ministra za obrambo Rusije. Naj vas spomnim, da se je to zgodilo novembra 2012, potem ko je Putin, potem ko je uspešno “predsedniško reorganiziranje” z Medvedjevim začel svoj tretji mandat. Mnogi politični analitiki so trdili, da je bilo Putinovo predsedovanje že takrat neustavno. Toda kdo bi to omenil, ko je zdaj v svojem petem mandatu in nima posebnih težav z legitimnostjo niti v Rusiji niti v svetu.
Zdaj pa govorimo o Shoiguju. Na svojem novem položaju mu je spet uspelo v celoti vklopiti svoj PR genij. Leta 2009 je imela vojska le 40-odstotno podporo med Rusi, leta 201 pa je vojski zaupalo že več kot 60 odstotkov (Putinu so takrat zaupali še malo manj).
Čeprav v vojaškem okolju sam Shoigu sploh ni bil všeč. Prvič, ker je »neruski« Tuvan, nacionalizem med ruskimi vojaki pa je skoraj najvišji v družbi. Drugič, ker ni bil njegov, ne vojska (ni služil niti enega dneva v vojski, niti kot nabornik), čeprav je oblekel maršalove luči. Dobil je celo zloglasni vzdevek “kartonski maršal”.
Čeprav je treba omeniti, da Putin med svojim predsedovanjem, to je 24 let, nikoli ni postavil vojaka na čelo Ministrstva za obrambo. Na primer, njegov prvi minister, Sergej Ivanov, je prišel iz KGB. Drugi, Anatolij Serdjukov, je pred nastopom funkcije vodil Zvezno davčno službo. Tretji je sam Shoigu. In četrti, Andrej Belousov, je po izobrazbi ekonomist, ki je do zdaj vodil različne gospodarske in upravne strukture, pred njegovim imenovanjem pa je bil prvi namestnik vodje vlade Ruske federacije.
Zakaj? Znani ljudje trdijo, da Putin pod nobenim pogojem ni hotel na čelo oddelka postaviti vojaka, ki bi si lahko pridobil avtoriteto v vojaškem okolju. Navsezadnje bi obstajala nevarnost, da bi minister postal ambiciozen in neobvladljiv. Poleg tega se bo lahko uprl Kremlju. In če je lastnik in vodja Wagner PMC, Jevgenij Prigožin, skoraj vzel Moskvo z omejenimi silami svojega podjetja, potem si lahko predstavljamo, kaj bi avtoritativni vojaški vodja lahko dosegel s podporo ogorčenih vojakov in častnikov, in veliko jih je bilo na fronti.
Toda skočili smo predaleč, vrnimo se v Shoigu, na začetku njegove vojaške kariere. Torej, Shoigu kot minister za obrambo izvaja zelo uspešno PR kampanjo, povečuje oceno vojske znotraj Rusije, zaradi česar ves svet verjame, da so ruske oborožene sile ene najmočnejših, zato ne bi smeli niti razmišljati o tekmovanju z njimi. Morda je bila zato operacija za zasedbo in priključitev Krima tako uspešna. Nato je bil prepričan, da nimajo možnosti, da bi ruskim vojakom preprečili zavzetje polotoka iz Ukrajine.
To pomeni, da v smislu sposobnosti blefiranja ruski vojaški oddelek, s Shoigujem na čelu, ni imel enakih. Morda bi ta ugled vztrajal do danes, če Rusija ne bi sprožila resnične in odprte, ne hibridne invazije na Ukrajino. V Rusiji obstaja primeren pregovor o gasilcu: delo je super, ko pa pride do požara, potem vsaj nehajte. In ta požar se je začel 24. februarja 2022.
Zdaj se mnogi strokovnjaki prepirajo, ali je Šojgu želel to vojno, sam potisnil Putina k njej ali pa se je bal kot ogenj in jo je z vso močjo poskušal preprečiti. Na podlagi dejanskega stanja v ruski vojski, ki je postalo jasno takoj po obsežni invaziji, Rusija v nobenem primeru ne bi smela začeti te vojne. Ker so vsa nepripravljenost, malomarnost, bahanje in korupcija prišli na vrh. Čeprav je verjetno, da je sam Sergej Kozhugetovič verjel v svoj PR in se odločil, da bo pogumna ruska vojska lahko vzela Kijev v treh dneh.
Da, Shoigu je poskušal nadaljevati svojo igro, promovirati sebe, lagati, pretiravati s svojimi zaslugami in podcenjevati izgube. Toda v razmerah resničnih sovražnosti predstava ni bila več tako enostavna. In potem je druga oseba, ki je blizu Putinu, začela razkrivati napačne izračune oddelka – že omenjenega Jevgenija Prigožina. “Bitja smrdijo, kaj počnete?”, “Shoigu, Gerasimov, kje je strelivo f***ing” – ti stavki Prigozhina, naslovljeni na Shoiguja, so postali krilati jeseni 2022. Mimogrede, upor Prigožina in njegov napad na Moskvo junija 2023 sta še enkrat pokazala, kako nevšeč je bil Šojgu v vojski. Navsezadnje je bil deklarirani cilj upora odstraniti obrambnega ministra v tistem času. In med gibanjem Wagnerjeve kolone, med ujetjem Rostova na Donu, se ruska vojska dejansko ni uprla upornikom. Kaj pa Prigožinov pogovor v zajetem Rostovu z namestnikom načelnika generalštaba ruske vojske Vladimirjem Aleksejevom. Se spomnite? Prigozhin mu pove, da odhaja aretiral Shoiguja in smešno odgovori: “Vzemi ga!”
Nato je moral Putin v spopadu med svojima dvema favoritoma izbrati. Stavil je na bolj predvidljivega in sistematičnega Shoiguja. In Prigozhin je moral na koncu umreti nejunaško.
Zdi se, da je bil konflikt rešen, vendar je ostanek, kot pravijo, ostal. Da je Putin pripravljen na nekaj narobe s Šojgujem, je postalo jasno aprila, po aretaciji namestnika obrambnega ministra Timurja Ivanova. Preko slednjega so potekale pogodbe za vso vojaško gradnjo, kar pomeni, da ta položaj ni bil le pokvarjen, ampak super-duper pokvarjen. Ni za nič, da se je Ivanov imenoval “Shoigujeva denarnica”, to pomeni, da je bil celoten klan Shoigov hranjen z denarjem, ki ga je ukradel iz vojske.
Čeprav je takrat še obstajalo upanje, da je to le majhna žrtev za Shoiguja, da bo še vedno ostal na položaju, ker je do sedaj minister popolnoma zadovoljil Putina. Putin torej ne bo zamenjal konjev na križišču.
Toda Putin je vse presenetil in zamenjal konje. Ne vsi – samo dva. Poleg Shoiguja je tudi Patrušev. Poleg tega usoda slednjega ostaja neznana in toliko se je govorilo o njegovem vplivu. Nekakšen “ruski kralj teorij zarote” – profesor Valerij Solovey, isti, ki je trdil, da je pravi Putin umrl že zdavnaj, njegovo telo je shranjeno v posebnem hladilniku, je trdil, da je Nikolaj Patrušev prevzel vso oblast v Rusiji. In kmalu se bo legaliziral kot polnopravni in edini vladar države. Ni se izšlo. Toda vsaj uspelo mu je spraviti svojega sina Dmitrija Patruševa k namestniku predsednika vlade, da se poslovi.
Ministrstvo za obrambo, kot je bilo že omenjeno, je vodil Andrej Belousov. Kaj lahko pričakujete od njega? Čeprav je napačno postavljati vprašanja na ta način. Tu je že jasno: zvestobo Putinu lahko pričakujemo le od njega, nič drugega. Bolj primerno se je vprašati: zakaj so ga dali?
Na primer, lahko upoštevamo odgovor na to vprašanje tiskovnega predstavnika Kremlja Dmitrija Peskova, ki je v pogovoru z novinarji zagotovil: “Kar zadeva vojaško komponento, to imenovanje nikakor ne bo spremenilo sedanjega koordinatnega sistema, vojaška komponenta je bila vedno v pristojnosti načelnika generalštaba, nadaljeval bo svoje dejavnosti, v zvezi s tem ni pričakovati sprememb.” Peskov je Putinovo logiko glede zamenjave nadalje pojasnil, da je “zelo pomembno, da gospodarstvo bloka moči vključimo v gospodarstvo države, da ga prilagodimo tako, da ustreza dinamiki trenutnega trenutka.” “Danes je zmagovalec na bojišču tisti, ki je bolj odprt za inovacije, odprt za najhitrejšo možno izvedbo. Zato je naravno, da se je predsednik na tej stopnji odločil, da mora ministrstvo za obrambo voditi civilist,” je dejal tiskovni predstavnik Kremlja in dodal, da to ni le javna osebnost, ampak “oseba, ki je zelo uspešno vodila ministrstvo za gospodarski razvoj Ruske federacije.”
Belousov je od maja 2012 do junija 2013 vodil Ministrstvo za okoljski razvoj. Nato je bil imenovan za pomočnika predsednika Rusije za gospodarske zadeve. Po poročanju ruskih medijev se je Belousov izkazal za “trdega državnika”, ki verjame v “krog sovražnikov” okoli Rusije.
Zato lahko domnevamo, da želi Putin z imenovanjem Belousova pokazati, da je pripravljen na dolgo vojno igro, saj je blitzkrieg popolnoma propadel. Toda ali je res pripravljen? Tu je veliko dvomov in vsi naletijo na nasprotno vprašanje: ali je Zahod pripravljen na dolgo tekmo? V zadnjem času je bilo iz evropskih prestolnic vedno več signalov o tej pripravljenosti. Če je temu res tako, bomo prej ali slej zmagali. Seveda bi mi bilo prej všeč.
In za Ukrajino na splošno ni pomembno, kdo točno vodi rusko ministrstvo za vojne zločine – aktivni kriminalec ali prihodnji.
