Prihaja danes, ko so nekateri čakali, nekateri pa so se bali. Dan pete obletnice predsedniške inavguracije Volodimirja Zelenskega. Dan, ko se po mnenju dela ukrajinske družbe sploh ne bi smelo nič zgoditi, dan, ko bi moral Zelenski po mnenju drugega dela iste družbe zapustiti svojo pisarno na Bankovi ulici in se politično upokojiti. (Ali v zapor – tukaj se mnenja tega dela razlikujejo, vendar zdaj ne govorimo o takšnih podrobnostih, glavni razlog bo zadostoval.)
Da, natanko pred petimi leti je sedanji vodja ukrajinske države prevzel funkcijo. Tako je v skladu z veljavno zakonodajo predsednik Ukrajine izvoljen za mandat petih let. Toda teh pet let je minilo – in nihče ne ve, kaj storiti naprej. Kajti tudi ustava, ki naj bi urejala to vprašanje, tega ne ve.
To pomeni, da lahko to vprašanje seveda naslovite na temeljni zakon. Toda dejstvo je, da vam bo najprej v členu 103 povedal, da “predsednika Ukrajine izvolijo državljani Ukrajine na podlagi splošne, enake in neposredne volilne pravice s tajnim glasovanjem za obdobje petih let.” (Na tej točki bi morali tisti, ki verjamejo, da bi moral Zelenski nekako zapustiti pisarno, kričati: “Urrra!” Nato v členu 108 ustava navaja, da “predsednik Ukrajine izvaja svoja pooblastila, dokler novoizvoljeni predsednik Ukrajine ne prevzame funkcije.” (Zdaj, s krikom “Kaj smo vam povedali!”, bi morali podporniki nadaljevanja vladavine Zelenskega vdreti v klepet, dokler ne pride pravi trenutek.)
In glavni zaključek te celotne zgodbe je, da imamo slabo napisano ustavo. Škoda. Da, kljub lepim besedam v prvem poglavju so to:
– nosilec suverenosti in edini vir moči v Ukrajini so ljudje;
– nihče si ne more prilastiti državne oblasti;
– Načelo vladavine prava je v Ukrajini priznano in uporabljeno.
In celo moja najljubša je “oseba, njegovo življenje in zdravje, čast in dostojanstvo, nedotakljivost in varnost so v Ukrajini priznani kot najvišja družbena vrednota.”
Vendar pa po branju vsega tega, vseh teh vrstic iz ustave ukrajinske države, ne moremo dobiti odgovora na navidezno osnovno vprašanje. Zelenski po 20.05.2024 – predsednik, vršilec dolžnosti predsednika ali kdo? In kdo bi moral opravljati svoje dolžnosti po tem datumu – sebe, Stefanchuka ali koga drugega? In kar je najpomembneje, na kakšni podlagi naj se vse to zgodi?
… In v tistem trenutku sem se spomnil dneva, natančneje, jutra 28. junija 1996. Ko je Verkhovna Rada drugega sklica sprejela ustavo Ukrajine po neprespani noči. Kakšna čustva so bila, kakšen patos je bil pri delovanju zakonodajalcev, “očetov ustave”. Med njimi bi izpostavil dva – Mykhailo Syrota (bil je tudi predsednik komisije za revizijo in odobritev osnutka ustave Ukrajine leta 1998) in Oleksandr Moroz.
In zdaj, skoraj 28 let kasneje, ta sovjetska metoda dela vse v nujnem načinu, v zadnjem trenutku – celotna Ukrajina gre vstran. Vsaj zato, ker je del Ukrajincev, ki so prepričani, da Zelenski po 20. maju ne bi smel biti več predsednik, zelo okusen zalogaj za ruske internetne manipulatorje. Takoj, ko lahko začnete še en požar v ukrajinskih socialnih omrežjih.
Seveda takrat leta 1996 nihče ni mogel misliti, da bo Ukrajina v vojni z Rusijo, da bo v državi uvedeno vojaško pravo in da se ne bo govorilo o nobenih volitvah. (Čeprav, zakaj ne bi mogel? Leto 1996 je zelo svež spomin na prvo čečensko vojno in po drugi strani na Meškotizem na Krimu. Ljudje s strateškim razmišljanjem – če bi takrat obstajali v ukrajinski vladi – bi morali združiti ta dva dogodka in dodati črnomorsko floto Ruske federacije na ozemlju Ukrajinskega Krima in odsotnost ukrajinsko-ruske pogodbe o priznavanju ozemeljske celovitosti in nedotakljivosti meja …)
Dejstvo pa je, da so zakoni napisani za posebne situacije. Na splošno je bilo to orodje izumljeno prav za reševanje problemov, ki jih ni mogoče rešiti na noben drug način. In da vse strani v določenem problemu ne bi imele svoje resnice, mora obstajati jasna in nedvoumna pravna razlaga tega problema.
Kot recimo v ustavi ZDA. Kjer do leta 1947 ni bilo omenjeno, da ista oseba ne more biti izvoljena za predsednika več kot dvakrat. Poljuben. V vseh zadnjih petnajstih in sto letih so to idejo strogo upoštevale vse politične sile v Združenih državah. Do leta 1940, ko je bil Franklin Delano Roosevelt tretjič izvoljen za predsednika. In leta 1944 – že četrtič.
In takoj po Rooseveltovi smrti (to je zamenjavi lastnika Bele hiše) je bil v kongresu pripravljen 22. amandma k ustavi – in že leta 1947, še pred koncem prvega predsedniškega mandata takratnega sedanjega predsednika Harryja Trumana, je bil izglasovan. Poleg tega je imel Truman priložnost(a) da je izvoljen tretjič, vendar se odpove tej pravici.
No, rekli boste – tudi v Združenih državah ga niso videli. Najprej pa jim ne moremo očitati – tistim, ki se že več kot 150 let držijo nenapisanega pravila. Poleg tega so nekateri predsedniki želeli kandidirati za tretji mandat, to ni skrivnost – vendar nobeden od njih ni naredil tega koraka. Primerjajte to z istim Morozom, ki je leta 2006 zapustil celotno državo za mesto niti predsednika, ampak le predsednika Verkhovne Rada (v situaciji, ko praktično ni odločil ničesar), izdal sveže koalicijske sporazume.
In drugič, ustava Ukrajine je bila napisana leta 1996, ne 1787. Američani preprosto niso imeli ničesar zanesti. In Ukrajinci so imeli vzornike. Toda izbrali so najslabše med njimi – sovjetsko ustavo (ali njen ukrajinski klon).
Toda ustava ZSSR sploh ni bila pomembna, ker je nihče ne bo spoštoval, dejanski sistem moči pa je deloval zunaj okvira temeljnega zakona ZSSR. Kajti to, kar je bilo tam zapisano v Stalinovi in nato Brežnjevi ustavi, sploh ni bilo pomembno. In v ukrajinski realnosti je.
In zdaj smo dosegli trenutek, dan, ko je ustava pokazala vso svojo nemoč. Tako veliko (lahko bi rekli celo “veličastno”), da celo ustavno sodišče o tem vprašanju popolnoma molči.
Ne, seveda, Zelenski bo še naprej delal kot predsednik in nihče – niti njegovi simpatizerji niti njegovi podporniki – se temu ne more izogniti. Toda prej ali slej se bo vojna končala. Vsaj vojaško pravo bo odpravljeno. Izvedene bodo nove volitve. Ukrajina bo dobila nov parlament. Ki bi se morala spopasti s tem ogorčenjem, ki tako lepo razglaša “pravico Ukrajincev do vsega na svetu”, vendar ne more rešiti osnovnega vprašanja – od danes je predsednik v Ukrajini ali ne.
