“Te muke, tega peklenskega dela ni mogoče opisati, je nemogoče pozabiti. Spomini mučijo dušo, mučijo srce. Vsak dan je bil poln tragedije vsakega posameznika – otroka, ženske ali starca,« se je leta 1924 rojena Fadime-Scherfe Seitkhalilova spominjala deportacije krimskih Tatarov globoko v ZSSR oktobra 2009. Ta Zgodba Posnela jo je njena hči za lokalni krimski tatarski projekt. Vendar Fadime obžaluje, da čeprav se je vrnila v rodno vas blizu Sudaka, “še vedno ni veselja, ker naše pravice niso bile obnovljene in še vedno živimo kot tujci na naši zemlji, ker nimamo lastne državnosti.”
Osem let kasneje, 18. maja, med uradno obeležitvijo dneva spomina na žrtve genocida krimskih Tatarov, je ukrajinski predsednik Petro Porošenko citiral Fadimeja. V zvezi s spomini stare ženske na tragedijo deportacije ni omenil, da je Ukrajina, ki so jo na polotoku zastopale komunistične in postsovjetske stranke, ostala mačeha krimskih Tatarov, ne mati.
“Ta majhna skupina je premagala sovjetsko pošast”
Med posebno operacijo, izvedeno 18. in 20. maja 1944, so bili vsi krimski Tatari deportirani s Krima v Srednjo Azijo, Sibirijo in na Ural. Po uradnih podatkih je to 194.111 prebivalcev. Mnogi od njih, skoraj polovica, so umrli na poti – nekateri zaradi lakote in bolezni, nekateri zaradi groznih življenjskih razmer.
Alim Alijev, namestnik direktorja ukrajinskega inštituta (državna institucija, namenjena spodbujanju ukrajinske kulture po vsem svetu) in ustanovitelj literarnega projekta Krimske fige, se je rodil v bližini Taškenta. Pravi, da že od otroštva sliši besedo “sürgun” – izgnanstvo. Njegova družina se je vrnila na Krim, ko je bil star eno leto. Zahvaljujoč temu je slišal zgodbe izgnancev.
– Moja babica je bila izgnana iz vasi Büyük-Karalez (zdaj Chervonyi Mak) blizu Bakhchisaraya. Dva dni pred deportacijo sta prišla dva vojaka, babica pa je pripravljala večerjo. Povabila je te vojake, ki naj bi izvajali popis, prišli, jedli – in dva dni kasneje, v noči na 18. maj, so prišli deportirati mojo družino in mi dali 15 minut, da se pripravim. Vsi so bili odpeljani na pokopališče. Moja babica je rekla, da nihče ne razume, kaj se dogaja, in vsi so mislili, da bodo ustreljeni. Čudežno sta babica in njen bratranec uspela pobegniti iz množice in se za nekaj časa vrniti domov. Potem je moja babica vzela gramofon s seboj. Tri tedne so potovali v Uzbekistan, kjer so jih okrepili v vojašnicah. Živeli so kot zaporniki in do Stalinove smrti so morali priti in se javiti poveljniku, da nihče ni pobegnil,” je dejal Alijev.
Po Stalinovi smrti so bili deportirani narodi rehabilitirani. V letih 1957-1958 je bila obnovljena avtonomija Kalmikov, Čečenov, Ingušev, Karachaisov in Balkarjev in jim je bilo dovoljeno, da se vrnejo na svoja zgodovinska ozemlja. Vendar pa precejšnje število zatiranih narodov, vključno s krimskimi Tatari (pa tudi Nemci, meskhetijski Turki, Grki in Korejci), ni bilo niti obnovljeno niti jim ni bilo dovoljeno, da se vrnejo v svojo zgodovinsko domovino.
V odgovor na to je v krajih, kjer so bili krimski Tatari deportirani, predvsem v Uzbekistanu, nastalo množično gibanje za vrnitev na Krim in ponovno vzpostavitev njihovih pravic. To so bile ljudske iniciativne skupine, ki so sprva vključevale številne komuniste, nekdanje vojake sovjetske vojske ali partizane, da bi se izognili obtožbam o “buržoaznem nacionalizmu”. Predstavniki gibanja so centralnim in republikanskim oblastem množično pošiljali pritožbe ali pisma.
“Krimski Tatari so imeli občutek velike krivice. Vrnitev na Krim je bila misija,” pravi Alijev. “Pomembno je bilo razložiti, kaj je namen te misije, zakaj domovina otrok ni Uzbekistan, ampak Krim. Kolikor se spomnim iz statistike Uzbekistana, se je vrnilo 85 % krimskih Tatarov. To je pomemben dejavnik: to je nacionalno gibanje krimskih Tatarov, ki je dejansko nastalo po Stalinovi smrti in nastalo med študentsko mladino. Gibanje je bilo vodoravno.
Sredi 1960-ih so iniciativne skupine gibanja delovale v skoraj vseh krajih, kjer so živeli krimski Tatari. Skupine so plačale tudi odvetnikom za obrambo aktivistov na političnih sojenjih in objavile podzemno literaturo. Legendarno je bilo zbirati denar med tradicionalnim poročnim plesom “haytarma” – plesalec je raztegnil roke in v procesu predenja prenašal denar iz roke v roko.
Sovjetske represije so se sicer okrepile, vendar je krimsko tatarsko gibanje spretno uporabljalo metode miroljubne državljanske neposlušnosti – na primer, med praznovanjem 1. maja ali … Lenin, ki je leta 1921 podpisal odlok o ustanovitvi krimske avtonomije.
“To je narod, ki je popolnoma edinstven primer boja za to, kar je pravico do obstoja, vrnitve v domovino, primer junaštva in nacionalne enotnosti na svetovni ravni, «pravi profesorica Larysa Yakubova, vodja oddelka Inštituta za zgodovino Nacionalne akademije znanosti Ukrajine, raziskovalka juga in vzhoda Ukrajine. “Preživetje deportacije in zmaga v boju proti Sovjetski zvezi za vrnitev je bil precedens. Nobeden od deportiranih ljudi ni preživel takšnih represij, toda prav ta majhna skupina je zmagala v boju proti sovjetski pošasti.
“Nismo bili mi tisti, ki smo imeli težave z identiteto, to je bila postsovjetska Ukrajina”
Konec 1980-ih se je hitrost neodvisne vrnitve krimskih Tatarov na Krim povečala. Oblasti ustvarjajo ovire z blokiranjem možnosti registracije na polotoku, kar bo posledično povzročilo številne konflikte. Krimski Tatari, ki nimajo možnosti zakonitega prebivanja, začnejo pridobivati zemljišče po metodi “samozasega”, to je z neodvisnim zasedbo neke zemlje ali prostega zemljišča.
Prav tako se je v tem času, po mnenju profesorja Jakubove, okrepil odkrit rasistični diskurz proti krimskim Tatarom, ki so ga širile lokalne oblasti.
“To se dogaja že dve desetletji ukrajinske neodvisnosti. Kremeljskim odposlancem je v ta spopad uspelo pritegniti tudi lokalno ukrajinsko prebivalstvo. Diskriminacija krimskih Tatarov je bila temelj rusifikacijske politike na Krimu in je bila uporabljena kot argument za krepitev ruske prisotnosti. Rasistični diskurz o krimskih Tatarih se je začel precej odkrito in našel svoje mesto v medijih. Prišlo je do dolgega spopada med krimskimi Tatari, ki so se vračali iz izgnanstva, in domačini, ki so se začeli zavedati, da večinoma zasedajo mesta prej deportiranih oseb. Čeprav je bila deportacija tabu tema, so jo dobro poznali iz družinske zgodovine. Zgrajena je bila tudi gradacija družbenih skupin. Najvišji je bil »veliki ruski narod«, nato »bratsko ukrajinsko ljudstvo«, nato pa »divji« krimski Tatari, ki sta jih ta dva »bratska« ljudstva osvobodila in zagotovila mirno življenje.
Pogosto je kijevska politična elita “kupila” pripoved krimskih komunistov o krimskih Tatarih. Ruska propaganda je krimske Tatari še naprej prikazovala kot zahrbten narod z neutemeljenimi zahtevami do Krima. “Ukrajinski politik je bil produkt svoje države in njegove dobe: dokler je ignoriral bistvo krimskega primera, ni razumel bistva ukrajinskega primera,” je dejala Jakubova. ” – Ti procesi so potekali sinhrono: promoskovske elite so se borile proti nacionalnim elitam. Krimska in ukrajinska vprašanja so lakmusov preskus vseh političnih modelov, ki danes obstajajo v Ukrajini. Do leta 2014 so bile modernizacijske sile v samih Ukrajincih v mirujočem stanju. Zavedanje o položaju krimskih Tatarov v Ukrajini jim je pomagalo, da so se zbudili.”
“Krimski Tatari nikoli niso imeli težav z identiteto,” dodaja Alijev, “počutili so se kot krimski Tatari in državljani Ukrajine ali celo Ukrajinci v političnem smislu. Ukrajina je imela težave z identiteto pred letom 2014, zato je bilo pomembno, da spremenimo to paradigmo – tudi s kulturnimi in izobraževalnimi projekti, ki so pokazali globlje in zanimivejše procese ne samo za Krim, ampak tudi za Ukrajino kot celoto.”
Prelomnica je bila februar 2014 in trenutek okupacije Krima – krimejci so začeli odporniško gibanje proti Rusom. Na poziv medžlisa krimskih Tatarov se je 26. februarja 2014 pred stavbo Verkhovne Rada Avtonomne republike Krim zbralo na tisoče ljudi, da bi nasprotovali ruski okupaciji. Kasneje bo Ukrajina 26. februar razglasila za dan odpora proti okupaciji Krima.
“Leta 2014 je prišlo do množičnih poskusov podkupovanja krimskih Tatarov,” se spominja Alijev. Toda zahvaljujoč horizontalnim mehanizmom, tj. izobčenju sodelavcev, je krimska tatarska skupnost preživela, čeprav bi po desetih letih okupacije morala biti v veliko slabšem stanju. Vendar pa krimska tatarska skupnost preživi pod okupacijo zaradi negovanja njenih vrednot in aktivnega položaja krimskih Tatarov, ki so zapustili Krim in komunicirajo s krimsko javnostjo. Okupatorji so poskušali ustvariti proruska družbeno-politična gibanja, danes pa ostajajo marginalizirani, stopnja zavračanja ostaja visoka.
Po mnenju Alijeva je leto 2014 spremenilo razmišljanje ukrajinske intelektualne elite. Krimski Tatari se ne dojemajo več kot “tujci”, temveč so postali “njihovi drugi”.
“V zadnjih desetih letih je Ukrajina naredila velik korak naprej pri razumevanju krimskih Tatarov. Do leta 2014 so krimski Tatari razumeli Ukrajino in Ukrajince veliko bolje kot obratno. Za krimske Tatari je bil element blaginje in preživetja na Krimu demokratična Ukrajina, največje zlo na polotoku pa so bili komunisti. Tudi avtonomija, ki je nastala na začetku neodvisnosti Ukrajine, je bila komunistična avtonomija v svojem bistvu in obliki. Po drugi strani pa so krimski Tatari tradicionalno vzeli izsodelovanje v demokratičnih in proevropskih gibanjih, kot so Ljudsko gibanje Ukrajine, nato stranka Viktorja Juščenka “Naša Ukrajina” itd.
“Ta Rubicon iz leta 2014 je razumljiv in v veliki meri politično motiviran,” se strinja profesor Yakubova. – Tudi jaz, če ne bi bilo leta 2014, se verjetno ne bi obrnil na konceptualizacijo zgodovine vzhodne Ukrajine, Donbasa ali Krima. To so bila območja političnih konfliktov, kjer je Kremelj spretno manipuliral s cesarsko in sovjetsko zapuščino.
Že leta 2014 je Ukrajina ob grožnji življenju videla, da se je krimska tatarska skupnost izkazala za najbolj doslednega zaveznika Ukrajincev pri ohranjanju ukrajinske suverenosti na Krimskem polotoku.
“Krimski Tatari niso bili drugačni – Kijev je bil mlajši brat, podpornik moskovske politike,” je dejala Jakubova. Sama Ukrajina je bila v fazi posttotalitarne preobrazbe. Jasno je, da smo celo v fazi aktivnega spopada z Rusijo že razvili novo podlago za medsebojno razumevanje. To dokazuje odstotek krimskih Tatarov, ki so umrli na fronti, ki so aktivni udeleženci upora, ki morajo ponovno ohraniti mir zaradi nove Ukrajine, v kateri ne bo rasnih predsodkov. Ukrajina je spoznala, da je ogromna država in vsaka njena regija je majhna evropska država, kjer je izjemno težko zgraditi harmonijo različnih interesov, vendar to počnemo zato, da Ukrajinci, krimski Tatari, ukrajinski Judje in ukrajinski Rusi vidijo Ukrajino kot pravi dom za vse. “
Krim je tudi Evropa
Krimski Tatari na zasedenem polotoku so postali nosilci ne le ukrajinske, ampak tudi evropske ideje. V začetku maja je ukrajinski parlament pozval svet, naj deportacijo krimskih Tatarov leta 1944 prizna kot genocid. To ne bi bilo le dejanje pravice do avtohtonih prebivalcev Krima – pomenilo bi tudi vključitev Krima v evropski diskurz in zgodovino.
“Svetu moramo povedati o fantastičnem podvigu krimskih Tatarov, o katerem svet ne ve ničesar,” poudarja profesor Yakubova. “Miroljubne metode boja krimskih Tatarov so trdno zakoreninjene v etosu sodobnega zahodnega diskurza, krimski Tatari pa so le idealen primer mirnega upora z ogromno prtljago totalitarnih izkušenj.”
Po njenem mnenju je izkušnja Ukrajincev in krimskih Tatarov edinstvena izkušnja evropskih narodov. “To je nekaj, kar si zasluži resno študijo in ločeno analizo. Privolitev v prenos dela zasedenih ozemelj v Rusijo je soglasje k popolnemu etničnemu iztrebljanju, je pa tudi soglasje k nadaljnjemu uničenju Evrope s strani Rusije,« poudarja raziskovalec.
Dodaja, da mnoge države še vedno “kupujejo” neokolonialno pripoved Kremlja o “ruskem Krimu” – čeprav je to dejansko postalo posledica deportacije krimskih Tatarov in povojne spremembe toponimija polotoka. Leta 2017 je ukrajinski raziskovalec Vakhtang Kipiani objavil zemljevid Krima s starimi krajevnimi imeni – do 70% starih imen je bilo spremenjenih med letoma 1946 in 1949, imena, kot sta Ak-Dzhar (Sevastopol) in Ak-Mesjit (Simferopol), pa so bila odstranjena še prej.
“Ta zemljevid sem videl na vhodu v zasedeno Feodozijo,” se spominja Kipiani. “Ljudje so jo razkrili kot zastavo. Vsako mesto, tudi Sevastopol in Simferopol, ima blagovno znamko rusko. Zdaj lahko ljudem povemo, da so toponimijo Krima izredno izkrivile povojne spremembe.
“Začasno okupacijo Krima smatramo za najnovejšo rusko kolonizacijo. Njegov cilj je spremeniti krimejce v ruske “subjekte”, poudarja Alijev. “Nobenega dvoma ni, da je krimska tatarska skupnost na zasedenem polotoku danes pod pritiskom strahu in nezaupanja. Stari časi se vračajo. Ko sem odraščal v obdobju neodvisne Ukrajine, se ljudje niso bali govoriti o deportaciji, ni bilo cenzure. Moja generacija se že spominja praznovanj 18. maja – starši, sorodniki in prijatelji so se zbrali na shodu v Simferopolu, na glavnem trgu na Krimu, da bi počastili spomin na žrtve tega sovjetskega zločina. Te spominske slovesnosti so zdaj prepovedane in potekajo na pokopališčih ali molitvenih sestankih. Na muslimanskih pokopališčih se razbijejo “bashashi”, tj. betonski nagrobniki. Po tem se na njih pogosto najdejo svastike.”
“Krimsko tatarsko okolje je precej specifično,” poudarja Alijev, “ker je blizu ukrajinskemu in evropskemu kontekstu na eni strani ter muslimanskemu in turškemu kontekstu na drugi strani. Mislim, da na evropski ravni na Krim ne smemo gledati skozi prizmo problemov, s katerimi se sooča danes, namreč kršitev človekovih pravic ali prisotnosti ruske vojaške baze, ampak z vidika priložnosti, ki se odpirajo po odpoklicu. Te priložnosti so zgodovina avtohtonih prebivalcev polotoka iz antičnih časov, njegova edinstvena etnična struktura, pa tudi ogromna katastrofa med drugo svetovno vojno in posledična prevlada totalitarizma. Privolitev Rusije v okupacijo Krima bi bila nadaljevanje Stalinove vizije regije in bi krimskim Tatarom odvzela pravico do sodnega varstva.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Tatarzy krymscy zrozumieli Ukrainę, zanim ona sama siebie zrozumiał
